VDS sodba Pdp 60/2006

Jedro

Sodišče pri presoji izrečenega disciplinskega ukrepa ni vezano na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, vezano je na dejanske očitke disciplinskih organov. Ker se je tožnici (javni uslužbenki - policistki) v disciplinskem postopku v okviru težje disciplinske kršitve očital zgolj namen pridobitve nepremoženjske koristi (in to ne le v smislu pravne kvalifikacije, ampak tudi v smislu dejanskih očitkov) kot eden izmed znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ, katerega sodišče ni ugotovilo, sodišču ni mogoče očitati, da bi moralo samo ugotavljati, ali je podan znak kvalificirane oblike istega kaznivega dejanja po 3. odstavku 261. člena KZ (namen pridobitve premoženjske koristi).

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. XXX-X/XXXX z dne 28.4.2005 in št. XXXXX-XX/XXX/X z dne 26.5.2005 o ugotovitvi odgovornosti tožnice za težjo disciplinsko kršitev, da je dne 3.8.2004 in dne 6.8.2004 kot uradna oseba - policistka pri opravljanju uradne dolžnosti oz. obravnavanju prometne nesreče II. kategorije naklepno zlorabila uradni položaj z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi nepremoženjsko korist, tako da je v vsebino dopisa Slovenskemu zavarovalnemu združenju z dne 6.8.2004 kot potnika vpisala M. in M.Đ., ki nista bila udeležena v tej prometni nesreči in disciplinski postopek v tem delu ustavilo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke št. 191-6/2005 z dne 28.4.2005 in št. 10052-13/2005/1 z dne 26.5.2005 o ugotovitvi odgovornosti tožnice za težjo disciplinsko kršitev, ker je dne 4.9.2004 kot uradna oseba - policistka pri opravljanju uradne dolžnosti zlorabila uradni položaj z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi nepremoženjsko korist, in sicer tako, da je v zapisniku in opisu dejanja za SZZ št. XX/XX-XXXXX z dne 15.9.2004 lažno prikazala dejstva in okoliščine prometne nesreče tako, da zanjo ni bil kriv dejanski povzročitelj M.Đ.. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo, za vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja dalje. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, tožnica pa zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Obe stranki vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodilni del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožnica predlaga razveljavitev zavrnilnega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker v dejanju tožnice ni ugotovilo znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 261. člena KZ. Na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, kakšno nepremoženjsko korist naj bi tožnica pridobila zase ali za koga drugega s tem, ko je kot potnika v dopis Slovenskemu zavarovalnemu združenju (SZZ) vpisala M.Đ. in M.Đ., ki v prometni nesreči sploh nista bila udeležena. Sodišče bi moralo na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz disciplinskih odločb, presoditi, ali očitana kršitev vsebuje znake kaznivega dejanja iz 3. odstavka 261. člena KZ (pridobitev premoženjske koristi zase ali za koga drugega). Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, ampak na dejansko stanje. Do razkritja tožničinega dejanja je prišlo, ko je M.H. prejel zahtevek Z. S., da izpolni in potrdi prijavo škode, s čimer bi jamčil za verodostojnost podatkov o prometni nesreči. Na podlagi prijave je ugotovil, da je bil v prometni nesreči poškodovan tudi M.Đ., ki pa v prometni nesreči sploh ni bil udeležen. Zoper tožnico je bila podana kazenska ovadba zaradi storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 261. člena KZ. Tega sodišče ni upoštevalo, ugotovitev disciplinskih organov pa tudi ni ovrglo. Ker je očitno, da je tožnica s svojim dejanjem izpolnila znake kaznivega dejanja iz 261. člena KZ, saj je lahko M.Đ. samo na podlagi njenega dopisa pri zavarovalnici uveljavljal odškodninski zahtevek, disciplinski postopek ni delno zastaral.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je imela tožena stranka v mislih le odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodb, M.Đ. pa povračila škode zaradi zadobljenih poškodb ne bi mogel doseči le na podlagi njenega dopisa, pač pa bi bila potrebna medicinska dokumentacija, s katero navedena oseba ne razpolaga. Tožena stranka ni ne v disciplinskem ne v sodnem postopku dokazovala premoženjske koristi v smislu 3. odstavka 261. člena KZ.

V svoji pritožbi tožnica navaja, da naj bi sodišče v sodnem postopku raziskovalo dejansko stanje le v zvezi s potekom disciplinskega postopka in izdanima sklepoma, ne tudi v zvezi s samimi kršitvami. Če se je že odločilo, da bo raziskovalo dejansko stanje tudi glede samih kršitev, bi ga moralo raziskati pravilno in bolj popolno kot so to storili disciplinski organi. Tožena stranka in sodišče nista ugotavljala znakov kaznivega dejanja. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje Ž.Š., sopotnika v avtomobilu M.Đ., ki bi lahko pojasnil okoliščine glede poteka prometne nesreče. V tožničinem ravnanju ni znakov očitanega kaznivega dejanja. V sodbi je navedeno, da naj bi tožnica s svojim ravnanjem po prometni nezgodi zagotovila M.Đ. ugoden položaj pri obravnavi prometne nezgode pri zavarovalnici. Ob upoštevanju odgovornosti nasprotnega udeleženca za nezgodo bi lahko ta ugoden položaj predstavljal le premoženjsko, ne pa nepremoženjske koristi. Ker manjka eden od znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 1. odstavka 261. člena KZ (pridobitev nepremoženjske koristi), se tožnici neutemeljeno očita težja disciplinska kršitev, ki ima znake tega kaznivega dejanja. Sodišče je napačno ugotovilo, da pri izvedbi disciplinskega postopka ni bilo bistvenih kršitev postopka. Tožnica vztraja pri trditvah o pomanjkljivem vabilu na disciplinsko obravnavo (brez številke in datuma sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, brez pouka o pravici do vpogleda v disciplinski spis). Meni, da je sodišče v zvezi s prvo pomanjkljivostjo nepravilno ugotovilo, da razen disciplinskega postopka, ki je predmet te zadeve, zoper tožnico ni bil voden noben drug disciplinski postopek. Spregledalo je, da je v zadevi opr. št. Pd 143/2005 med istima strankama zaradi razveljavitve dveh drugih sklepov disciplinskih organov tožene stranke razsojalo že 7.9.2005. Zato bi se moralo zavedati, da sporni disciplinski postopek ni edini disciplinski postopek zoper tožnico. Kršitev določb disciplinskega postopka predstavlja tudi pomanjkljiva izvedba dokaznega postopka glede zavrnitve tožničinih dokaznih predlogov, sodišče pa je s tem v zvezi navedlo, da je disciplinski organ pravilno ocenil dejansko stanje za dovolj raziskano. Sodišče je nepravilno ocenilo tudi izbiro izrečene disciplinske sankcije. Disciplinski organ je svojo odločitev glede izbora sankcije utemeljil zelo pomanjkljivo in bi že to zadoščalo za razveljavitev disciplinskih sklepov. Sodišče je navedlo več olajševalnih okoliščin in le eno okoliščino, ki bi utemeljevala izrek najstrožjega ukrepa - v celoti je povzelo izpovedbo komandirja policijske postaje P., da policist, ki je storil disciplinsko kršitev, ki vsebuje znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, tega dela ne more več opravljati. Po podatkih tožnice sta na navedeni policijski postaji zaposlena dva policista, zoper katera naj bi bil uveden kazenski postopek za hujša kazniva dejanja. Neumestno je sklicevanje sodišča na javnost, ki je občutljiva za primere, v katerih naj bi bili policisti sami storilci kaznivih ravnanj, ki bi jih morali preprečevati. Takšen vpliv oz. pritisk javnosti ne more biti podlaga za izrek disciplinskega ukrepa.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih kršitev postopkovnih določb ni storilo, ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Tožena stranka je ugotovila tožničino disciplinsko odgovornost za storitev dveh težjih disciplinskih kršitev (prva storjena 3.6.2004 oz. 6.8.2004, druga 4.9.2004 oz. 15.9.2004) po 1. točki 2. odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.), ki kot težjo disciplinsko kršitev določa dejanje na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ter ji v okviru istega disciplinskega postopka izrekla disciplinski ukrep odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. točki 2. odstavka 124. člena ZJU. Tožnici se je glede obeh kršitev očitalo, da vsebujeta znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 s sprem.). Po tej določbi navedeno kaznivo dejanje stori uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na razveljavitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa tožene stranke v delu, ki se nanaša na prvo kršitev, delno ugodilo in disciplinski postopek zaradi zastaranja uvedbe disciplinskega postopka (10.2.2005) delno ustavilo, ker je ugotovilo, da prvo očitano ravnanje ne vsebuje znaka pridobitve nepremoženjske koristi. Če ima disciplinska kršitev znake kaznivega dejanja, se po 7. odstavku 128. člena ZJU za absolutne zastaralne roke smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika, sicer pa uvedba disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev na podlagi 2. odstavka 128. člena ZJU zastara v 3 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za težjo disciplinsko kršitev in storilca oz. v 6 mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbama obeh strank pa navaja:

Četudi pritožba tožene stranke pravilno zatrjuje, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, pa neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, četudi se je tožnici očitala zgolj pridobitev nepremoženjske koristi (in to ne le v smislu pravne kvalifikacije, ampak tudi v smislu dejanskih očitkov), samo ugotavljati, ali je imela tožnica morebiti namen pridobiti zase ali za koga drugega premoženjsko korist, kar pa je znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ. Tožena stranka tožnici ne v disciplinskem ne v sodnem postopku ni očitala namena pridobitve premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj dejstvo, da je tožnica pri obravnavanju prometne nesreče 3.8.2004 v dopisu SZZ z dne 6.8.2004 kot potnika vpisala M. in M.Đ., še ne dokazuje njenega namena pridobitve nepremoženjske koristi. Namen pridobitve nepremoženjske koristi niti smiselno ne izhaja ne iz ugotovitev disciplinskih organov tožene stranke ne iz izvedenih dokazov v sodnem postopku. Tudi iz pritožbe tožene stranke izhaja, da se tega zaveda, saj se zavzema ravno za to, da bi moralo sodišče, ker glede na izvedene dokaze ni ugotovilo namena pridobitve nepremoženjske koristi, samo ugotavljati namen pridobitve premoženjske koristi. Tožena stranka s sklicevanjem na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede namena pridobitve premoženjske koristi, česar tožena stranka prej ni niti zatrjevala, kaj šele dokazovala, v pritožbenem postopku ne more uspeti. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje v tej smeri, saj glede teh dejstev ni obstajala nikakršna trditvena oziroma nikakršna dejanska podlaga. Glede na to, da disciplinska kršitev ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 261. člena KZ, ne more biti kvalificirana kot težja disciplinska kršitev po 1. točki 2. odstavka 123. člena ZJU. Četudi bi tožničina kršitev lahko predstavljala katero drugo težjo disciplinsko kršitev, predvideno v 2. odstavku 123. člena ZJU, pa to še vedno ne bi spremenilo bistvene okoliščine, da je uvedba disciplinskega postopka na podlagi 7. odstavka 128. člena ZJU delno zastarala, ker tožničino ravnanje ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Tudi pritožba tožnice ni utemeljena. Tožnica napačno navaja, da se lahko v sodnem postopku preverja dejansko stanje le glede poteka disciplinskega postopka, ne pa tudi dejansko stanje glede samih kršitev. V zvezi z drugo kršitvijo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje Ž.Š., ki je bil sopotnik v avtomobilu M.Đ.. Na podlagi zaslišanj ostalih udeležencev nesreče, predvsem pa na podlagi zaslišanja policistke L.S., ki je s tožnico obravnavala prometno nesrečo dne 4.9.2004, je ugotovilo, da povzročitelj prometne nesreče ni traktorist D.Č., ter da je tožnica v zapisniku in opisu dejanja za SZZ z dne 15.9.2004 potek prometne nesreče priredila tako, da je kot povzročitelj prometne nezgode napačno naveden D.Č., ne pa M.Đ. kot resnični povzročitelj nezgode. Prvostopenjsko sodišče je to poročilo pravilno ocenilo kot pomembno zaradi ugotavljanja povzročitelja škode na udeleženem avtomobilu in s tem plačnika odškodnine. V zvezi s tem je poudarilo, da je policistka L.S. kot priča izpovedala, da ji je tožnica povedala, da sta z M.Đ. dobra prijatelja. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnica v korist svojega prijatelja priredila potek prometne nesreče ter v zvezi s tem poudarilo, da tožnica prijatelju na kraju nesreče tudi ni izdala plačilnega naloga, čeprav ji je policistka L.S. to naložila. Tožnica torej s pritožbo neuspešno uveljavlja, da njeno ravnanje ni vsebovalo znaka kaznivega dejanja - namen pridobitve nepremoženjske koristi iz 1. odstavka 261. člena KZ.

Predvsem pa pritožba tožnice neutemeljeno vztraja pri trditvah v zvezi s postopkovnimi kršitvami disciplinskega postopka. Neutemeljeno vztraja, da je bilo vabilo na disciplinsko obravnavo pomanjkljivo, ker je bilo brez številke in datuma sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in brez pouka o pravici do vpogleda v disciplinski spis, kar sta dve izmed šestih predpisanih sestavin vabila na obravnavo v disciplinskem postopku (13. člen Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 58/2003 ). Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kot napačno ugotovitev, da zoper tožnico razen disciplinskega postopka, ki je predmet te zadeve, ni bil voden noben drug disciplinski postopek, zaradi česar je bilo po oceni prvostopenjskega sodišča jasno, na kateri disciplinski postopek se sporno vabilo nanaša. V zvezi s tem pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v zadevi pod opr. št. Pd 143/2005 med istima strankama zaradi razveljavitve dveh drugih disciplinskih sklepov razsojalo že 7.9.2005, ter da bi zato moralo vedeti, da sporni disciplinski postopek ni edini disciplinski postopek zoper tožnico. Delovnopravna zadeva, na katero se tožnica sklicuje, se namreč nanaša na zavrnitev njenega tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o suspenzu z dne 16.2.2005 in z dne 8.3.2005, s tem da se je ta suspenz v zvezi z disciplinskim postopkom v obravnavani zadevi. Glede na to, da je bilo tožnici vabilo za na disciplinsko obravnavo 22.4.2005 vročeno 1.4.2005, drugostopenjski sklep o suspenzu pa je bil izdan že 8.3.2004, pri tožnici ni moglo biti dvoma o tem, na kaj se vabilo nanaša. Zato je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja kršitve postopkovnih določb disciplinskega postopka zaradi zavrnitve tožničinih dokaznih predlogov. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi z drugo disciplinsko kršitvijo dejansko stanje dovolj raziskala. Neutemeljen je tudi pritožničin očitek, da je razlog za razveljavitev disciplinskih odločb že v tem, ker naj bi disciplinski organ svojo odločitev glede izbora sankcije utemeljil zelo pomanjkljivo. Sankcija je bila izrečena na podlagi 124. člena ZJU, ki v 2. odstavku za težje disciplinske kršitve poleg disciplinskih ukrepov denarne kazni, odvzema položaja oz. razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanje v eno stopnjo nižji naziv, predvideva tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. V 3. odstavku 124. člena ZJU je glede disciplinskega ukrepa odpovedi pogodbe o zaposlitvi še določeno, da se lahko izreče le v primeru, da je bila kršitev storjena naklepno (kar je bilo ugotovljeno glede tožnice) ali iz hude malomarnosti. Po 21. členu navedene uredbe se pri izbiri disciplinskega ukrepa upoštevajo stopnja odgovornosti javnega uslužbenca v disciplinskem postopku, stopnja krivde glede na to, ali je disciplinska kršitev storjena z naklepom ali iz malomarnosti, teža nastalih posledic disciplinske kršitve, olajševalne in oteževalne okoliščine, podatek o tem, ali je bila javnemu uslužbencu že prej izrečena kakšna disciplinska kršitev in teža disciplinske kršitve in izrečeni ukrep, ki še ni bil izbrisan iz kazenske evidence. Disciplinski organ tožene stranke se je v prvostopenjski odločbi glede izbire sankcije skliceval ravno na to, da tožnica sicer še ni bila disciplinsko kaznovana, da pa je storila naklepno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da bi morala tožnica kot uradna oseba - policistka po 3. členu Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 s sprem.) preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja in prekrške, odkrivati in prijemati storilce kaznivih dejanj in prekrškov ter jih izročati pristojnim organom, zbirati dokaze in raziskovati okoliščine, ki se pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj in prekrškov, ne pa tako dejanje sama izvršiti. Tudi v drugostopenjskem sklepu tožene stranke je bilo poudarjeno, da je naloga policista, da preprečuje, odkriva in preiskuje kazniva dejanja in prekrške, ne pa da jih sam povzroča.

Po oceni pritožbenega sodišča je izbrani disciplinski ukrep primeren. Sodišče prve stopnje je resda navedlo določene olajševalne okoliščine, bistveno pa je, da je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa na podlagi izpovedbe komandirja policijske postaje P., prevladala obteževalna okoliščina, da policist, ki je storil disciplinsko kršitev, ki vsebuje znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, dela policista ne more več opravljati. To, kar navaja pritožnica, da naj bi bili tudi drugi policisti storilci kaznivih dejanj, ne zmanjšuje teže njene kršitve in potrebe po tem, da se ji izreče najstrožji disciplinski ukrep. Tudi prvostopenjsko sodišče je izpostavilo, da so prav policisti tisti, ki so v prvi vrsti zadolženi za preprečevanje in odkrivanje kaznivih ravnanj. Ocenilo je, da je javnost še toliko bolj občutljiva na primere, ko so policisti storilci dejanj, ki bi jih morali preprečevati, ter da taka ravnanja vzbujajo dvom v poštenost policistov nasploh, pomanjkanje zaupanja pa povečuje že tako nelagodno počutje občanov v primeru prometne nesreče. Takšno pravilno oceno sodišča prve stopnje, s katero je še dodatno utemeljilo pravilno izbiro disciplinskega ukrepa, pritožba tožnice povsem napačno označuje kot izraz vpliva oz. celo pritiska javnosti na izrek disciplinskega ukrepa.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroške pritožbenega postopka je priglasila le tožnica. Ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165., 154., 155. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1331/2006
• VDS sodba Pdp 784/2006
• VSK sodba I Cp 22/2006