VDS sodba Pdp 784/2006

Jedro

Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 156. člena ZJU v zvezi s 5. točko prvega odstavka 155. člena ZJU je lahko zakonit le ob ugotovljenem dejstvu, da je bil javni uslužbenec neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni v času pred izdajo sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je imel tožnik v sporazumu o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja določeno, da mu bo delovno razmerje prenehalo, če se naslednjega dne po prenehanju mirovanja pravic in obveznosti ne vrne na delo.

 

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

"1. Sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je izdal glavni prometni inšpektor RS pod opr. št. XXX-X/XX/XX-XXXXXXX z dne 15.3.2005 ter s tem v zvezi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, opr. št. XXXXX-XX/XXXX z dne 18.5.2005 se razveljavita, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 378,69 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je vtoževal razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.3.2005, sklepa, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba z dne 18.5.2005 in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu, ki je izdal sklep na prvi stopnji. Poleg tega je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma da samo odloči o stvari. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo iz krivdnih razlogov. Pri odločanju bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi listino "Safety Assessment of Foreign Aircraft programme", čeprav je sestavljena v tujem jeziku, saj predstavlja le seznam takoimenovanih SAFA nacionalnih koordinatorjev. Prevod te listine ni bil potreben. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič v zvezi s tem, kdaj se je tožnik vrnil na delo oz. kakšen je bil ustni dogovor med glavnim prometnim inšpektorjem RS in tožnikom glede podaljšanja sporazuma med strankama o imenovanju pravic. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka sploh ni izvajalo. Tožnik se je z glavnim republiškim prometnim inšpektorjem J.K. dogovoril za podaljšanje sporazuma o mirovanju pravic, zato ni neopravičeno izostal z dela. Tožnik je lahko kot SAFA koordinator za Slovenijo le, če je zaposlen v državni upravi. Ker tožniku delo koordinatorja SAFA pri ECAC in JAA ni prenehalo, to pomeni, da je tudi tožena stranka štela, da mu delovno delo ni prenehalo. Sklep Komisije za pritožbe tožene stranke mu ni bil vročen osebno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal le razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.3.2005 (A4), 18.5.2005 (A6) in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu, ki je izdal sklep na prvi stopnji. Na podlagi teh sklepov je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, ker se tožnik do 5.1.2005 ni vrnil na delo, niti ni opravičil svoje odsotnosti, čeprav je ta njegova obveznost izhajala iz sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (A1), ki sta ga 9.6.2004 sklenila tožnik in tožena stranka. Citirana sklepa sta bila tožniku izdana na podlagi določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, 56/2002). 5. točka prvega odstavka 155. člena ZJU, ki je bil v veljavi v spornem obdobju, je določala, da predstojnik pisno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, če je bil javni uslužbenec neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Na podlagi prvega odstavka 156. člena ZJU se o odpovedi pogodbe o zaposlitvi izda pisni sklep, ki mora biti obrazložen. V sklepu se obvezno določi datum prenehanja delovnega razmerja ter pravice in obveznosti v zvezi s prenehanjem tega razmerja (prvi odstavek 156. člena ZJU). Pisna odpoved se izda najkasneje v petih dneh od ugotovitve razloga za odpoved (drugi odstavek 156. člena ZJU). Po drugem odstavku 157. člena ZJU preneha delovno razmerje javnemu uslužbencu v primeru neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni prvega dne neopravičene odsotnosti z dela. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je predpogoj za izdajo pisnega sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s petim odstavkom 155. člena ZJU dejstvo, da je bil javni uslužbenec neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni.

Iz 3. točke Sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (A1) izhaja, da se mora tožnik najkasneje do 5.1.2005 vrniti na delo k toženi stranki. V 6. točki citiranega sporazuma je bilo določeno, da v primeru, če se tožnik do 5.1.2005, ko mu preneha mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, neopravičeno ne vrne na delo, mu preneha delovno razmerje in položaj z dnem 6.1.2005 ter ugasne uradniški naziv. Tožena stranka je tožniku že 6.1.2005 izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja (A2), v katerem je navedla, da tožniku s 1.1.2005 preneha mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in s tem delovno razmerje pri toženi stranki. Na tožnikovo pritožbo je Komisija za pritožbe tožene stranke ta sklep razveljavila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje (sklep z dne 2.3.2005 - A3). 15.3.2005 je prvostopenjski organ tožene stranke izdal nov sklep o prenehanju delovnega razmerja (A4), v katerem je kot datum prenehanja delovnega razmerja tožniku določil 6.1.2005. Pritožbo tožnika zoper ta sklep je Komisija za pritožbe tožene stranke s sklepom dne 18.5.2005 (A6) zavrnila kot neutemeljeno in potrdila odločitev organa prve stopnje.

Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 156. člena ZJU v zvezi s 5. točko prvega odstavka 155. člena ZJU je lahko zakonit le ob ugotovljenem dejstvu, da je bil javni uslužbenec še pred datumom njegove izdaje neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Iz prvostopenjskega sklepa tožene stranke z dne 15.3.2005 (A4) izhaja, da tožniku preneha delovno razmerje 6.1.2005 zato, ker se tožnik do 5.1.2005 ni vrnil na delo. V citiranem sklepu pa ni ugotovljeno, da je tožnik neopravičeno izostal iz dela pet delovnih dni zaporedoma. Iz Sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja je razvidno, da bi se moral tožnik vrniti na delo k toženi stranki do 5.1.2005. Če se do tega dne na delo k toženi stranki ne bi vrnil, bi bil prvi dan neopravičene odsotnosti 6.1.2005, to je petek. Ob predpostavki, da 7. in 8.1.2005, sobota in nedelja, pri toženi stranki nista bila delovna dneva, bi bili pogoji za izdajo sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni izpolnjeni šele 13.1.2005, saj bi bil peti zaporedni delovni dan, ko bi bil tožnik neopravičeno odsoten z dela, 12.1.2005. Ker pristojni organ tožene stranke, ki je izdal sklep z dne 15.3.2005, v tem sklepu ni ugotavljal, če je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma, je bil ta sklep izdan v nasprotju z določbo 5. točke prvega odstavka 155. člena ZJU. Ker je Komisija za pritožbe tožene stranke ta nezakoniti sklep s svojim sklepom z dne 18.5.2005 (A6) potrdila, je pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, kjer je vtoževal razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke, spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo (4. točka 358. člena ZPP).

Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik poleg razveljavitve izpodbijanih sklepov tožene stranke v tožbenem zahtevku vtoževal tudi vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu, ki je izdal sklep na prvi stopnji. Veljavna delovnopravna zakonodaja sodišču ne daje pravne podlage, da bi po razveljavitvi sklepov delodajalca, s katerima je bilo odločeno o določeni delavčevi pravici, obveznosti oz. odgovornosti, zadevo vračalo delodajalcu v ponovno odločanje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in ta del izpodbijane sodbe potrdilo, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, s katero smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje listine, ki jo je tožnik vložil v spis in ki se nahaja v prilogi A7, v dokaznem postopku ni upoštevalo. Ta listina je sestavljena v tujem jeziku, po drugem odstavku 226. člena ZPP pa mora biti listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Sodišče listine, ki je sestavljena v tujem jeziku, v dokaznem postopku ne sme dokazno ocenjevati in nanjo ne sme opreti odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno zatrjevanje tožnika, da mu sklep Komisije za pritožbe tožene stranke z dne 18.5.2005 ni bil vročen osebno, predstavlja pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče z ozirom na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožnik ni izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz priloge B16 izhaja, da je bil sklep Komisije za pritožbe tožene stranke z dne 18.5.2005 vročen tožniku 18.6.2005. To je razvidno iz podpisane povratnice, s katero je tožena stranka dokazovala vročitev omenjenega sklepa. Tožnik ni predložil nikakršnih dokazov, ki bi potrjevali njegovo pritožbeno navedbo, da mu ta sklep ni bil osebno vročen. To pomeni, da je ta pritožbena navedba tožnika tudi vsebinsko neutemeljena.

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških pred prvostopenjskim sodiščem (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna št. 15/1, /b - 3. alinea), za sestavo pripravljalne vloge z dne 28.2.2006 225 točk (tarifna št. 15/2) in za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk po OT (tarifna št. 15/3/a), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (110,00 SIT) znaša 90.750,00 SIT. Te stroške je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) iz zneska, ki se glasi na tolar, po uradni dolžnosti preračunalo v znesek, ki se glasi na euro in zanaša 378,69 EUR.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 60/2006
• VDS sodba Pdp 1044/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 164/2004