VDS sklep Pdp 1269/2006

Jedro

Tožnica kot javna uslužbenka je imela tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do pritožbe na pristojni organ delodajalca (komisijo za pritožbe). Ker te pravice ni izkoristila, ampak je s tožbo uveljavljala neposredno varstvo pred sodiščem, je potrebno zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk njeno tožbo zavreči, ne glede na dejstvo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla napačen oziroma nepopoln pravni pouk. Ker niti ZJU niti ZDR ne vsebujeta določb o tem, da odločitev (delodajalca) brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, je posledica takšnega ravnanja tožene stranke le morebitna odškodninska odgovornost.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 2. odstavek izreka) se razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.2.2006 in ugotovilo, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi ni prenehala (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo, ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji povrne stroške postopka v višini 135.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2006 dalje (2. odstavek izreka). Zavrnilo je primarni tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13.2.2006 (3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. V pritožbi je navedla, da obrazložitev sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da je podano nasprotje med navedenimi razlogi in vsebino listinskih dokazov. Tožena stranka je tožnico z dopisom z dne 6.2.2006 obvestila o tem, da je prišlo do pomotne vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se preklicuje, ter da jo vabi na zagovor pred izredno odpovedjo. Hkrati ji je vročila pisno obdolžitev, iz katere je bilo razvidno, da gre za isti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni mogoče verjeti tožnici, da vabila ni razumela, zlasti ker je iskala pravno pomoč pri sindikatu. Zagovora, ki se je vršil dne 13.2.2006, se je udeležila skupaj z odvetnikom, pred tem pa je vložila tožbo. Kot univerzitetno izobražena oseba bi se morala zavedati, da je do vročitve odpovedi z dne 2.2.2006 prišlo zaradi pomote, poleg tega pa je s konkludentnimi ravnanji pristala na to, da se pogodba o zaposlitvi vzdrži v veljavi. Nadalje je tožena stranka navedla, da prva izredna odpoved ni predstavljala prave volje delodajalca, napako je zagrešil delavec K., ki je pri pošiljanju pisne obdolžitve in vabila tožnici posredoval tudi vnaprej pripravljeni osnutek odpovedi. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja pravo voljo delodajalca ter da učinkuje na delovno razmerje tožnice. Ker se izjavljena volja ni ujemala s pravo voljo, je šlo za vsebinsko zmoto, poleg tega pa je prišlo do napake vročevalca, kar predstavlja zmoto v izjavnem ravnanju. Za obe vrsti zmotnega ravnanja se uporablja enotni pojem zmote v izjavi, ki je bila v konkretnem primeru bistvena; tožena stranka namreč izjave, ki je predstavljala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2006, ne bi podala, če bi se zavedala, kakšna je njena vsebina. Pravni red ji za takšen primer omogoča izpodbijanje, katerega posledica je, da je izjavo potrebno šteti za pravno neobstoječo. Tožnica je s takšnim načinom izpodbijanja soglašala, kar izhaja iz dejstva, da je do dne 13.2.2006 opravljala delo pri toženi stranki ter da se je udeležila zagovora pred odpovedjo. Glede na zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja je tako potrebno šteti, da do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo že z vročitvijo prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je delovno razmerje trajalo vse do dne 13.2.2006.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 1. in 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) preizkusilo izpodbijani - ugodilni del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno spustilo v vsebinsko presojo spora in tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu ugodilo, čeprav za meritorno odločanje niso bile izpolnjene procesne predpostavke.

Tožnica je s tožbo z dne 14.3.2006 zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma podredno razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja razžalitve iz 1. odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94, 23/99 in 40/04). Tožena stranka ji je v odpovedi očitala, da je kršila svojo obveznost vzdržati se ravnanj, ki posegajo v ugled in interese delodajalca, s tem, ko je več naslovnikom posredovala elektronsko pismo z za župana M. žaljivo vsebino. Za isto kršitev delovnih obveznosti je bila tožničina pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana že dne 2.2.2006, vendar je tožena stranka to odpoved preklicala z izjavo z dne 6.2.2006 ter tožnici hkrati vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Po opravljenem zagovoru je pogodbo o zaposlitvi ponovno izredno odpovedala in ta odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.2.2006 je predmet tega spora. Sodišče prve stopnje je podrednemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13.2.2006 ugodilo, ker enostranski preklic izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni dopusten, ponovna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita.

Tožnica je bila zaposlena v Uradu za okolje in prostor v občinski upravi M., zaradi česar je pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu potrebno upoštevati določbe 2. dela Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05 in 113/05), katerega veljavnost za javne uslužbence v upravah lokalnih skupnosti je predpisana v 1. odstavku 22. člena ZJU.

V svojem prvotnem besedilu je ZJU (Ur. l. RS, št. 56/02) v 21. poglavju celovito uredil načine prenehanja delovnega razmerja javnih uslužbencev, v 1. odstavku 155. člena ZJU so bili nadalje določeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani predstojnika, ki jo je bilo potrebno izdati v obliki pisnega sklepa (1. odstavek 156. člena ZJU), zoper katerega je bila dopustna pritožba (2. odstavek istega člena). Z novelo navedenega zakona (ZJU-B; Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih; Ur. l. RS, št. 113/05) je bilo omenjeno poglavje v celoti spremenjeno in sicer tako, da je sedaj v 1. odstavku 154. člena ZJU določeno, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, kot jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa v primerih, ki so v tem členu taksativno navedeni (1. odstavek, 1. do 3. točka 154. člena ZJU). Skladno s 3. odstavkom istega člena ZJU se ZDR uporablja za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, če ta zakon (ZJU) ne določa drugače. Iz navedenih določb torej izhaja, da tudi za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti veljajo določbe ZDR o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ZJU ureja posebnosti redne odpovedi v členih 155 do 162 ZJU.

Glede uveljavljanja pravnega varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti veljajo določbe 24. in 25. člena ZJU, ne pa splošna določba 204. člena ZDR. Zato ne velja pravilo o direktnem sodnem varstvu za primer redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določeno v 3. odstavku 204. člena ZDR. V vseh primerih, razen glede denarnih terjatev iz delovnega razmerja, je za odločanje o pravicah oziroma obveznostih javnega uslužbenca kot procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva določeno pravno varstvo pri delodajalcu, direktno sodno varstvo pa ni dopustno. Niti iz določbe z novelo ZJU-B (iz decembra 2005) spremenjenega 154. člena ZJU niti iz določb 24. in 25. člena ZJU (ki sta bili prav tako spremenjeni z navedeno novelo) namreč ne izhaja, da bi za primere prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na načine, ki jih določa ZDR, torej tudi za ugotovitev nezakonitosti (redne ali izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi, veljala splošna določba 3. odstavka 204. člena ZDR glede uveljavljanja sodnega varstva. ZJU kot specialni predpis namreč uveljavljanje pravnega varstva ureja drugače.

Skladno s 3. odstavkom 24. člena ZJU je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja javnega uslužbenca dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V 4. odstavku 24. člena ZJU je določeno, da je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Iz navedenih določb, zlasti iz določbe o suspenzivnem učinku pritožbe v primeru prenehanja delovnega razmerja, je potrebno zaključiti, da ima javni uslužbenec tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot načinu njenega prenehanja pravico do pritožbe na pristojni organ delodajalca (komisijo za pritožbe iz delovnih razmerij - 35. člen ZJU), kljub temu da po uveljavitvi ZJU-B to v poglavju o prenehanju delovnega razmerja ni več izrecno določeno.

V konkretnem primeru je bila izredna odpoved vročena tožnici dne 17.2.2006, tožnica pa ni vložila pritožbe, ampak je s tožbo uveljavljala neposredno varstvo pred sodiščem. Zato skladno z določbo 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (t.i. notranja pot) sodno varstvo ni dopustno. Navedenega zaključka ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13.2.2006 navedla napačen oziroma nepopoln pravni pouk ("javna uslužbenka lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi"). Niti ZJU niti ZDR namreč ne vsebujeta določb o tem, da odločitev (delodajalca) brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, kot je bilo določeno v prejšnjih predpisih (102a. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), zato je lahko posledica pomanjkljivega ali napačnega pravnega pouka oziroma opozorila na pravno varstvo (2. odstavek 86. člena ZDR) le morebitna odškodninska odgovornost delodajalca. Ob tem je potrebno tudi upoštevati, da je tožnica tožbo vložila po pooblaščencu odvetniku, ki je prava vešča stranka.

Ker morajo biti procesne predpostavke za dopustnost sojenja podane ves čas postopka in glede na to, da na njihov obstoj pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, je skladno z določilom 2. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo. Takšna odločitev je skladna z dosedanjo sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Pdp 85/2005 z dne 2.3.2006 in opr. št. Pdp 412/2004 z dne 7.4.2006), saj bi nasprotno stališče pomenilo neupoštevanje kogentnih zakonskih določb o dopustnosti sodnega varstva.

Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče skladno z določilom 1. odstavka 360. člena ZPP ni presojalo, saj za odločitev niso bistvene. Nanašajo se na utemeljenost tožbenega zahtevka, za meritorno presojo tega zahtevka pa procesne predpostavke niso bile izpolnjene.

Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1. Tožena stranka, ki je po spremembi izpodbijanega dela sodbe v postopku sicer uspela, sama krije svoje stroške postopka, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1578/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 982/2005
• VDS sklep Pdp 1461/2006