VDS sodba Pdp 763/2006

Jedro

Šikana pomeni namerno povzročanje neprijetnosti, nevšečnosti oziroma v pravnem smislu nedopustno, protizakonito izvrševanje pravic z namenom povzročiti drugemu škodo. O šikani je mogoče govoriti le, če se dokaže, da je delodajalec vodil postopek v zvezi z delavčevimi pravicami in obveznostmi z namenom, da bi prizadel njegove pravice in koristi.

Odrejanje dela v okviru zadolžitve delovnega mesta ni šikaniranje, zaradi česar ni podana odškodninska odgovornost delodajalca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka šikanirala tožnika in mu je zato dolžna plačati odškodnino v višini 3.200.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 329.261,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je kršilo materialno pravo, ko je od tožnika zahtevalo, da dokaže šikaniranje, ki ga je trpel s strani tožene stranke. Ni upoštevalo določila o obrnjenem dokaznem bremenu. Izrecno je navedel, zakaj se je počutil šikaniranega in razlog, zakaj je do šikaniranja prišlo, to je dogodek z izginotjem denarja. Skušal je dokazati, da ga je tožena stranka razporejala na zanj neugodna dela, manj vredna, v slabših okoliščinah (ponoči), sodišče pa ni upoštevalo teh trditev, niti jih ni skušalo preverjati. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi direktorja tožene stranke v zvezi z izdanimi navodili za poslovanje z denarjem, čeprav tega ni nikoli storil. Poudarja, da bi morala biti taka navodila nedvoumna, jasno zapisana in vsak delavec bi moral prejem takih navodil izrecno podpisati. Sodišče ne verjame priči P.S., ker naj bi uporabljal iste besede in besedne zveze kot tožnik. Direktor V.K. si je izmislil trditev, da je tožnika razporedil na takšno delovno mesto, pri katerem ni potrebno uporabljati orožja, ker naj bi bil tožnik zelo prizadet zaradi izginotja denarja. Bivši direktor je celo povedal, da je to storil po lastni presoji, ker naj bi bil tožnik nevaren sebi, sodelavcem in strankam, kar jasno kaže način poslovanja tožene stranke. Tožnik je več kot en mesec po dogodku z denarjem še nosil orožje, šele, ko je zahteval obrazložitev destimulacije, je direktor tožnika degradiral in očrnil pred delavci. Spravil ga je v takšno stanje, da še danes trpi zaradi ponižanj, ki jih je doživel v službi, saj ga znanci in sorodniki povprašujejo o njegovem bivšem delodajalcu. Direktor si je tudi izmislil dogodek, ko naj bi se razburil ob pogovoru z njim, saj se z njim ni nikoli pogovarjal na samem, temveč na zboru delavcev, ko je direktor vsem prisotnim obrazložil, kako bo odgovarjal za izginotje denarja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da tožnika ni šikanirala in da tako na njeni strani ni podano nedovoljeno oz. protipravno ravnanje, zato se v ugotavljanje ostalih elementov odškodninske odgovornosti sploh ni spuščalo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi šikaniranja tožene stranke.

Šikana pomeni namerno povzročanje neprijetnosti, nevšečnosti oziroma gre pri njej v pravnem smislu za nedopustno, protizakonito izvrševanje pravic in z namenom povzročiti drugemu škodo. Zato bi o šikani bilo mogoče govoriti le, če bi se izkazalo, da je delodajalec vodil postopek v zvezi z delavčevimi pravicami in obveznostmi z namenom, da bi prizadel (oškodoval) njegove pravice in koristi.

Pri opravljanju dela na delovnem mestu varnostnik II dne 28.8.2002 je prišlo do izginotja denarja, po trditvi tožnika pa ga je tožena stranka od takrat dalje začela šikanirati. Pred delavci naj bi ga prikazovala kot edinega krivca za izginuli denar, razporejala ga je na delo, kjer so bili slabši pogoji, skušala ga je razporediti na delovno mesto varnostnik III, zato je bil prisiljen, da preneha opravljati delo pri toženi stranki. Tožena stranka je nasprotno trdila, da o tožniku ni nikoli razširjala govoric v zvezi z izginotjem denarja, opozorila ga je le, da se ni strogo držal obveznosti, ker denarja ni sproti oddajal v bančni trezor. Ker se je tožnik ob pogovoru z direktorjem hudo razburil, mu je v nadaljevanju odrejala delo, pri katerem ni nosil orožja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik ni bil šikaniran in s to dokazno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi priče bivšega direktorja tožene stranke V.K. in samega tožnika. Tako je sodišče prve stopnje zaključek, da tožnik ni izkazal prepovedanega škodnega dejanja, utemeljilo predvsem na njuni izpovedi. Priči P.S. upravičeno ni poklonilo vere, to je tudi utemeljilo, saj je njegova izpoved tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v besedah in besednih zvezah popolnoma enaka kot tožnikova. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni štelo za dokazano, da bi bil tožnik šikaniran glede na odrejanje dela, kjer ni nosil orožja. Tožnik od dogodka v zvezi z denarjem (28.8.2002) do prenehanja delovnega razmerja na lastno željo (31.12.2004) ni zahteval odprave kršitev, v kolikor je do njih prišlo, razen v mesecu septembru 2002, ko je zahteval obrazložitev destimulacije (ob izplačilu plače). Z ničemer ni dokazano, da bi tožena stranka s svojim ravnanjem, ko je tožniku odredila delo ponoči in da ne bo več nosil orožja, tožnika šikanirala. Odrejanje dela v okviru zadolžitve delovnega mesta ni šikaniranje, saj pri odrejanju dela tožniku na delo brez orožja, vsebinsko ni šlo za drugo delo, ampak le za opravljanje nalog v okviru delovnega mesta varnostnika II.

184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Predpostavke odškodninske odgovornosti (prepovedano škodno dejanje, nastanek škode, vzročna zveza med prepovedanim škodnim dejanjem in nastalo škodo in odgovornost povzročitelja) morajo biti podane kumulativno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, da tožena stranka tožnika ni šikanirala, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati ostalih elementov odškodninske odgovornosti.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 954/2002
• VDS sodba Pdp 744/2005
• Sodba VIII Ips 28/2002