<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1227/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1227.2006
Evidenčna številka:VDS04069
Datum odločbe:31.05.2007
Področje:delovno pravo
Institut:odškodnina - negmotna škoda - pravno priznana škoda - svoboda dela - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - zmanjšanje življenjskih aktivnosti

Jedro

Svoboda dela je temeljna svoboščina in ne osebnostna pravica. ZOR ne predvideva odškodnine zaradi kršitve te pravice, niti odškodnine za duševne bolečine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj ne gre za pravno priznani škodi.

Dejstvo, da tožnik zaradi finančnih težav ni več igral tenisa in zahajal v gledališče, ne pomeni zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi utemeljevale dosojo odškodnine iz tega naslova.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 25.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 327.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi povračila nepremoženjske škode, ki jo je povzročila tožena stranka z nezakonito odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja, zavrnilo z utemeljitvijo, da ni podana krivda na strani tožene stranke, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem ter škodo ter prav tako ne zatrjevana škoda. S stališčem sodišča prve stopnje se ne strinja in meni, da je zgrešeno. V pojmu protipravnosti je namreč vsebovana kršitve pravnega reda, kršitev prava pa ni brez krivde. Upoštevati je potrebno tudi, da je nezakonitost povzročilo ministrstvo, ki je državni organ in izvršuje zakone. Odgovornost delavcev ministrstva in s tem odgovornost države je zato poostrena. Po logiki, ki jo ponuja sodišče, lahko državni organi nesankcionirano, poljubno sprejemajo dokazno oceno in poljubno interpretirajo zakon. Neutemeljeno je tudi navajanje sodišča, da tožnik svojih navedb ni podkrepil z dokazi, saj jih je dokazoval z listinami, da mu je 1992 prenehalo delovno razmerje v državni upravi, ker naj bi neopravičeno izostal, da je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 303/98 z dne 11.12.1998, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 266/99 z dne 20.5.1999 ugotovljeno, da je tožnik za odobritev odsotnosti prosil namestnika ministra in jo tudi dobil, da je sodišče ob taki dokazni oceni razveljavilo oba sklepa ministrstva, da je po pravnomočnosti sodbe opr. št. II Pd 303/98 zaman pričakoval vrnitev na delo, da je sledil nov delovni spor, v katerem je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II Pd 102/2000 z dne 7.4.2003 naložilo toženi stranki, da ga v 8-ih dneh pozove na delo, da je sodba postala pravnomočna 3.12.2004, ko jo je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče in da tožena stranka pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo ni hotela izvršiti in je z izvršitvijo odlašala vse do 1.9.2005 in da je bil tožnik 13 let brez dela in dohodkov. Sodišče je tožnikovo izpoved o 13-letnem odrinjaju na družbeno margino in na skrajni eksistenčni rob, ocenilo kot pavšalno. Šlo je za 13 let izločenosti iz normalnega življenja izobraženca pri 50-ih letih in za pogrezanje v osamo, ki je bila posledica mizernega socialnega položaja, torej za duševnost prizadetost. Sodišče ni ugotovilo vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo, saj naj njegova zaposlitev na ministrstvu naj ne bila zanesljiva. S takšno opredelitvijo pa se je sodišče znašlo za spolzkih tleh predvidevanj o možnem prenehanju delovnega razmerja iz drugih (zakonitih) razlogov, za kar ni imelo nikakršne podlage. Vzročna zveza med nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in tožnikovo duševno prizadetostjo je evidentna. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ko je ugotovilo obstoj protipravnosti brez krivdnega ravnanja, saj je taka ugotovitev sama sebi nasprotujoča. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, vsebovano v 26. členu Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povrnitve škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako dejavnost opravlja, s 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri je tisti, ki povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde in 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je nastala v zvezi z delovnim razmerjem in 200. členom ZOR, po katerem gre prizadetemu, zaradi krnitve pravice osebnosti za pretrpljene duševne bolečine pravična denarna odškodnina. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode zavrnilo.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ker mu je le-ta nezakonito odpovedala delovno razmerje, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. Odškodninska odgovornost uveljavlja zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svojih osebnostnih pravic, temelječih na Ustavi RS, Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter konvenciji MOD št. 111 ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temelječi na določbi 1. odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji). ZOR v 154. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pomeni, da za škodo odgovarjajo tudi delodajalci, kot je bilo v spornem obdobju določeno v 73. členu ZTPDR. Za razliko od premoženjske škode, pa se odškodnina za nepremoženjsko (negmotno, moralno) škodo priznava samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo. Zato je v 1. odstavku 200. člena ZOR določeno, da sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti, ali smrti bližnjega in za strah. Sodišče o povračilu škode odloči samo, če so izpolnjeni pogoji, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. To so pogoji civilnega ali odškodninskega delikta, ki jih mora dokazati oškodovanec in morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Pritožba sicer pravilno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kriva za nezakonito odločitev o prenehanju delovnega razmerja in da zato naj ne bi bil podan element krivde. Odločitev o prenehanju delovnega razmerja je sprejela tožena stranka in je zato zanjo tudi odgovorna ne glede na to, da ni šlo za namerno sprejeto napačno dokazno oceno o neupravičeni odsotnosti tožnika. Vendar ta napačni zaključek sodišča prve stopnje na pravilnost odločitve ni vplival.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal nastanka nepremoženjske škode. Pritožbeno zatrjevanje, da je bil 13 let brez zaposlitve in brez sredstev za preživljanje, kar izkazuje s pravnomočnimi sodbami sodišča prve stopnje, ne daje podlage za dosojo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe je bil namreč tožnik reintegriran v delovno razmerje in tožena stranka mu je morala povrniti izpadle prejemke iz delovnega razmerja za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tako, da je dobil poplačano odškodnino za vso materialno škodo, ki mu je v zvezi s tem nastala, kot je to določeno v 154. členu ZOR oziroma v 73. členu ZTPDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal vzročne izveze med domnevno škodo, ki je dejansko sploh ni izkazal in nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Pritožba na tem delu iz obrazložitve povzema le del razlogov, ki pa za odločitev niso bistveni. Bistveno je namreč to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni izkazal, da ni dobil nove zaposlitve ravno zaradi ravnanja tožene stranke. S takim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Zmotno pa je stališče tožnika, da je svoboda dela, določena v 49. členu Ustave Republike Slovenije, osebnostna pravica in da ZOR v 200. členu priznava odškodnino za kršitev te pravice. Svoboda do dela je temeljna svoboščina in ne osebnostna pravica in ZOR v 1. odstavku 200. člena ne predvideva odškodnine zaradi kršitve te pravice tudi v kolikor bi sodišče sprejelo trditev tožnika, da mu je bila ta temeljna svoboščina kršena. Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja s stališčem tožnika, da mu je bila pravica do dela kršena, ker ni bil zaposlen pri toženi stranki. Svoboda dela namreč ne pomeni zaposlitve le pri določenem delodajalcu, temveč prosto izbiro zaposlitve in da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Ne prepoveduje pa delodajalcu, da delavcu odpove delovno razmerje. Tožnik je imel vso možnost, da se zaposli drugje, še posebej, ko iz njegove izpovedi pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil pred zaposlitvijo pri toženi stranki uspešen samostojen podjetnik, torej bi lahko svojo pravico svobode dela uveljavil tudi drugje in ne le pri toženi stranki. Kot pa že rečeno, pravni red za duševne bolečine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v Republiki Sloveniji ne priznava odškodnine. Zato je iz tega naslova sodišče prve stopnje utemeljeno odškodnino zavrnilo.

Tožnik pa tudi ni izkazal nastanka škode zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki naj bi bile posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Dejstvo, da tožnik zaradi finančnih težav ni več igral tenisa in zahajal v gledališče, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni zmanjšanja življenjskih aktivnosti v smislu določb 1. odstavka 200. člena ZOR, ki bi utemeljevale dosojo odškodnine iz tega naslova.

Zmotno je stališče tožnika, da je sodišče kršilo določbe 26. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico do povrnitve škode, ki mu v zvezi z opravljanjem službe državnega organa ali svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako dejavnost opravlja. Tožniku je bila namreč materialna škoda zaradi protipravnega ravnanja - ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja že priznana s pravnomočno sodno odločbo. Nastanka nematerialne škode pa tožnik ni dokazal, zato je sodišče iz tega razloga utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato tudi pri tej odločitvi ni kršilo določb 154. člena ZOR, 73. člena ZTPDR in 200. člena ZOR kot se to zmotno zavzema tožnik v svoji pritožbi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200/1, 200, 200/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM5Nw==