VDS sodba in sklep Pdp 1502/2006

Jedro

Tožbeni zahtevek za vračilo razlike v plači učitelja (razlika med plačo za VI. In VII. tarifni razred) temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi (delavec je prejemal previsoko plačo na podlagi ponarejene diplome). Tožnik je bil nedvomno nepošten, saj je predložil ponarejeno diplomo, zaradi česar je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva pridobitve oziroma od izplačila razlik v plači.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni v 1. in 2. točki tako, da na novo v celoti glasi:

"1.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.990.295,00 SIT in zakonske zamudne obresti obračunane do 5.5.2006 v znesku 822.810,00 SIT ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.990.295,00 SIT, ki tečejo od 6.5.2006 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 198.052,00 SIT oziroma 826,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.11.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške postopka v višini 337,82 EUR.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 2.990.295,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.7.2006 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče zavrnilo (1. točka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 155.332,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.11.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, po določilih 3. točke 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijano sodbo o stroških postopka, vse s stroškovno posledico. Navajala je, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za preveč izplačane plače v vtoževanem obrestnem delu. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bilo posamezno neupravičeno izplačilo opravljeno pa do dne opravljenega obračuna obresti, to je do 5.5.2006 in sicer v znesku 822.810,00 SIT ter nadaljnje zamudne obresti od glavnice 2.990.295,00 SIT, ki tečejo od 6.5.2006 do plačila. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določilo 165. člena Obligacijskega zakonika ki določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar pa to ne pomeni, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od izplačila posameznega neupravičenega zneska. Sodišče se je sklicevalo tudi na določilo 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev oziroma v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je tožeča stranka od toženca prvič zahtevala povračilo škode z dopisom z dne 25.7.2006, katerega je oddala priporočeno na pošti dne 26.7.2006, je po stališču sodišča toženec šele od dne 26.7.2006 v zamudi in je tako v skladu s 378. členom OZ tožeča stranka šele od tega dne upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je svojo pritožbo utemeljevala tudi z razlogi iz pravne teorije in prakse, zlasti pa se je sklicevala na komentar OZ, ki med drugim navaja, da se je v pravni teoriji oblikovalo stališče, ki denarne odškodninske terjatve deli na "čiste" in tako imenovane "nečiste". Pravna teorija in praksa se vse bolj postavljata na stališče, da je oškodovanec v zamudi šele od takrat, ko za konkretno škodo oziroma individualizirano odškodninsko denarno terjatev izve, torej ko je konkretni denarni zahtevek postavljen. Toženec pa je ob predložitvi ponarejene diplome vedel, da je vsak mesec dobil višjo plačo in da je imel priznan tudi višji letni dopust, tako da gre za povsem "čisto" denarno odškodninsko terjatev. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti določila 2. odstavka 299. člena OZ. Sodišče je tudi napačno odmerilo stroške postopka, saj bi moralo posebej odločati o temelju in posebej o višini tožbenega zahtevka, ne pa da je upoštevalo le skupen uspeh v pravdi v višini 78,43 %. Tožeča stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP). Pri tem je upoštevalo tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 318. člen ZPP določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tretji odstavek 318. člena ZPP pa določa, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Ob navedenem je potrebno upoštevati tudi določilo 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ki določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper odločitev o vtoževanih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o glavni stvari oprlo na določilo 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan škodo povrniti. Odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št.83/2001 - OZ), ki določa, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Tožena stranka pa je prišla v zamudo prvič tedaj, ko je prejela dopis tožeče stranke in šele s tem trenutkom je bila dolžna povrniti tožeči stranki tudi zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari ter posledično glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih, kar sicer tožeča stranka izpodbija, napačno uporabilo materialno pravo, saj po oceni pritožbenega sodišča ne gre za odškodninsko terjatev, pač pa za neupravičeno pridobitev po določilih 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek). Vendar pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve glede glavnega zahtevka, kar pa tudi sicer ni pod pritožbo. OZ v 193. členu določa obseg vrnitve v primeru neupravičene pridobitve ter določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Navedeno posledično pomeni, da tožeči stranki pripadajo tudi vtoževane zamudne obresti, vendar ne iz pritožbenih razlogov, temveč iz razloga, ker je šlo za neupravičeno pridobitev toženca. Le-ta je bil nedvomno nepošten, ker je tožeči stranki predložil ponarejeno diplomo, tako, da tožeči stranki pripadajo zakonite zamudne obresti od dneva pridobitve - torej od izplačila razlike v plači med VI. tarifnim razredom in VII. tarifnim razredom. Poudariti je, da je tožnik prejel višjo plačo ravno iz razloga, ker zakonodaja določa različno plačo za delovno mesto učitelja, odvisno od pridobljene strokovne izobrazbe (VI. tarifni razred ali VII. tarifni razred). Pritožbeno sodišče ob tem tudi navaja, da ne gre za vračilo plačila za opravljeno delo, pač pa za vračilo nečesa, ki je odvisno od stopnje strokovne izobrazbe. Poudariti je tudi, da ni neustavno, da je plača učitelja odvisna tudi od dosežene izobrazbe kot pogoja za delo učitelja in ta ne predstavlja kršitve ustavnega načela enakosti. Takšno stališče je zavzelo tudi že Ustavno sodišče v zadevah U-I-85/93 z dne 2.12.1993 in U-I-7/94 z dne 5.10.1995, ko je preizkušalo zakonodajo s področja izobraževanja, ki v različnih zakonih in podzakonskih aktih predvideva različno plačo učiteljev glede na dejansko doseženo strokovno izobrazbo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti in sicer od prejema vsakokratne mesečne plače pa do izračuna obresti, kot je to vtoževala tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom, zato je poseglo tudi v odločitev o potrebnih stroških postopka, upoštevaje uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo potrebne stroške postopka upoštevaje pri tem določila 154. in 155. člena ZPP ter jih odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Celotni potrebni stroški tako znašajo 198.052,00 SIT oziroma 826,46 EUR.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v celoti, tako da je pritožbeno sodišče odločilo, da ji pripadajo pritožbeni stroški postopka višini 375 točk za pritožbo in 8 točk za materialne stroške ter 20% DDV in za takso v znesku 30.400,00 SIT. Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 337,82 EUR.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Cpg 435/96
• VSL sodba in sklep II Cp 1569/2003
• VSL sodba II Cp 1965/2004