VDS sodba Pdp 1204/2006

Jedro

Če je delavec s preostalo delovno zmožnostjo pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu po določbah ZPIZ-92, za uporabo določil ZDR-02, v katerih je drugače določena pravica do nadomestila plače, ni podlage.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo razlike v nadomestilu plače za čas od 1.7.2000 do 31.12.2002 in primarni ter podredni zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 1.1.2003 do 30.9.2003, vse v mesečnih zneskih, razvidnih iz 1. in 2. točke izreka, zahtevek za obračun in odvod davkov in prispevkov ter za povrnitev pravdnih stroškov. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 263.178,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je uveljavljala plačilo razlike v nadomestilu plače za dve obdobji in sicer od 1.7.2000 do 31.12.2002 ter od 1.1.2003 do 30.9.2003. Prvi del se nanaša na obdobje, v katerem je bila po odredbi tožene stranke brez sklepa o napotitvi na čakanje doma, čeprav so ji bile že leta 1997 priznane pravice iz naslova invalidnosti. Za izplačilo nadomestila torej vse od leta 1997 ni bilo pravne podlage. Sodišče prve stopnje se o tem ni izjasnilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Nadalje pa naj bi bila ta kršitev določb postopka podana tudi, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila v izplačilih tožnici upoštevana vsa napredovanja, kar ni res. Tožnica vrsto let ni napredovala, v času čakanja na delo doma je bila prikrajšana tudi za redna napredovanja. Pritožba se ne strinja, da ni sporna procentualna višina nadomestila, saj tožnica zahteva 100%-no nadomestilo. Meni tudi, da je sklicevanje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju napačno, saj nadomestila tožnici ni odmerjala in izplačevala ZPIZ, ampak se je to obračunavalo po Kolektivni pogodbi dejavnosti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na kakšen način se je obračunavalo in izplačevalo tožnici nadomestilo plače. Oprlo se je le na izpovedi zaslišanih prič in ravnatelja tožene stranke, ni pa zaslišalo priče, ki jo je predlagala tožnica in ki je opravila izračun prikrajšanj, da bi pojasnila, katere podlage je pri tem uporabila. Ni tudi razčistilo, kakšen je "računalniški program", po katerem naj bi se nadomestilo obračunavalo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno spremembo s stroškovno ugoditvijo zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, saj za izplačilo 100%-nega nadomestila plače v spornem obdobju ni bilo podlage, pri obračunu nadomestila pa je bilo pravilno upoštevano doseženo napredovanje in vsi ostali elementi, ki vplivajo na višino nadomestila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitane bistvene kršitve niso bile storjene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, čeprav se do vsakega posameznega ugovora tožnice ni izrecno opredelilo. Nobenega nasprotja tudi ni med razlogi izpodbijane sodbe in tistim, kar izhaja iz listin in zapisnikov. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka nadomestilo pravilno obračunavala, z upoštevanjem vseh elementov, ki vplivajo na višino nadomestila in v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Postavilo se je na stališče, da tožnica za čas od 1.1.2003 dalje ne more uveljavljati nadomestila plače po 7. odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker pride ta določba v poštev le, če ni specialnega predpisa, ki bi urejal višino nadomestila. V konkretnem primeru je bil v spornem obdobju (do 30.9.2003) tak specialni predpis Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-99, Ur. l. RS, št. 106/99 - 63/2003).

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja, da že sam zaključek, da je bila tožnica za vse vtoževano obdobje upravičena do nadomestila plače na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vsebuje odgovor na tožničino trditev, da za tako nadomestilo ni bilo podlage. Tožnica je z odločbo ZPIZ z dne 6.9.1996 kot invalid III. kategorije pridobila pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto, v čistem okolju in brez govornega napora in ker tožena stranka zanjo ni imela na razpolago takega delovnega mesta, je tožnica z odločbo ZPIZ z dne 27.1.1997 pridobila pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev (priloga B3). Navedeni odločbi, ki ju je tožena stranka realizirala z odreditvijo čakanja, predstavljata pravno podlago za izplačevanje nadomestila plače. Opustitev formalne izdaje sklepa o čakanju s strani delodajalca za tožničine pravice ni odločilnega pomena.

Odločitev ZPIZ z dne 27.1.1997 o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo temelji na tedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92, Ur. l. RS, št. 12/92), ki to pravico ureja v določbah od 122. do 128. člena. Po 125. in 126. členu tega zakona je bila tožnica upravičena do nadomestila v višini 80% od pokojninske osnove, od katere bi se tožnici odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Tožena stranka je tožnici izplačevala nadomestilo po določbi 34. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 52/94 - 45/96) in sicer v višini 80% od osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo, ker je bilo to za tožnico ugodneje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama o tem ni spora, je točna. Tožnica ni oporekala trditvi tožene stranke, da je tako nadomestilo prejemala (izkazano je tudi v priloženih obračunih in plačilnih listah) in niti ni zatrjevala, da bi bilo nadomestilo plače, če bi se obračunavalo po 125. členu ZPIZ-92 višje od nadomestila plače po 34. členu KP dejavnosti. Za čas do 31.12.2002 je bistvo spora v tem, ali je tožena stranka pravilno upoštevala vse elemente, ki vplivajo na višino plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi elementi pravilno upoštevani. Iz tožničinega izračuna izhaja, da je le ta izdelan z upoštevanjem višjih koeficientov, kot jih je uporabila tožena stranka. Tožnici je bilo obračunano nadomestilo po osnovi količnika 3,78, medtem ko tožnica neutemeljeno uveljavlja plačilo po višjem količniku. Meni, da bi morala tudi med čakanjem na drugo ustrezno delo napredovati in bi se ji morala napredovanja upoštevati tudi pri obračunu nadomestila plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za upoštevanje dodatnih napredovanj ni podlage, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila pri izplačilih nadomestila plače upoštevana vsa napredovanja, točna. Napredovanje učiteljev ureja Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 41/94 - 66/96). Učitelj napreduje v višji plačilni razred na podlagi ocene o izpolnjevanju pogojev za napredovanje. Napredovanje ni avtomatizem, zato bi tožnica plačilo po višjem količniku lahko zahtevala le, če bi pri toženi stranki uveljavljala pravico do napredovanja po postopkih in v rokih, kot jih je do 31.12.2002 urejal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), od 1.1.2003 dalje pa ZDR-02. V nasprotnem primeru je upravičena do nadomestila plače po količniku, ki ga je nazadnje dosegla. To pa je bil količnik 3,78, z upoštevanjem 10% odbitka na podlagi 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92 - 36/96). Vsega navedenega izračun finančne strokovnjakinje ne upošteva, zato tudi njeno zaslišanje, ki naj bi (napačen) izračun osvetlilo, ni bilo potrebno.

Iz navedenega izhaja, da tožnica pri nadomestilu plače za čas do 31.12.2002 ni bila prikrajšana. Za čas od 1.1.2003 do 30.9.2003 tožnica zahteva plačilo nadomestila plače v skladu s 7. odstavkom 137. člena ZDR-02. Po tej določbi pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih, če s tem zakonom, drugim zakonom ali posebnim predpisom ni določeno drugače. ZPIZ-99 za delavce s preostalo delovno zmožnostjo sicer res ne predvideva več čakanja na drugo ustrezno delo in ne določa več pravice do nadomestila za čas čakanja. Kljub temu je sklicevanje sodišča prve stopnje na ta zakon je pravilno. Če je delavec s preostalo delovno zmožnostjo namreč pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu po določbah ZPIZ-92, za uporabo 7. odstavka 137. člena ZDR-02 ni podlage. Tožnica je pridobila pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in pravico do nadomestila za čas čakanja na ustrezno razporeditev po določbah ZPIZ-92. ZPIZ-99 pa je v 1. odstavku 390. člena določil, da se uživalcem pravic, ki so uveljavili pravice do uveljavitve ZPIZ-99 te pravice zagotavljajo še naprej najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Ker je tožnica pravico pridobila pred uveljavitvijo zakona, jo je na podlagi citirane določbe ohranila. Po 1. odstavku 397. člena ZPIZ-99 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu ZPIZ-99, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Ta datum je 1.1.2003. Po 2. odstavku 397. člena ZPIZ-99 se denarna nadomestila uživalcem pravic usklajujejo enako, kot se usklajuje pokojnina. Nadomestilo za čas čakanja je bilo na podlagi že citirane odločbe ZPIZ z dne 27.1.1997 nazadnje usklajeno na dan 31.12.2002 (priloga A10) in je znašalo 138.240,29 SIT (kar je bruto znesek). Tožnica je prejemala znatno več, kar potrjuje navedbe tožene stranke, da je bilo izplačevanje nadomestila plače po KP dejavnosti za tožnico ugodnejše.

Glede na navedeno je torej ZPIZ-99 zakon, ki ureja višino nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, to je pravice, ki jo je tožnica obdržala zaradi tega, ker jo je pridobila po starem predpisu, zato za uporabo 7. odstavka 137. člena ZDR ni podlage. Tožena stranka je tudi za ta čas tožnici obračunavala nadomestilo v višini 80% od osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo, medtem ko je osnova po predpisih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pokojninska osnova, od katere bi se tožnici odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Kot izhaja iz primerjave med zadnjo uskladitvijo nadomestila in dejansko izplačanim nadomestilom, je tožnica prejela več, kot bi ji po ZPIZ-99 pripadalo. Zato je tudi zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu za čas od 1.1.2003 do 30.9.2003 neutemeljen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo k rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožena stranka sama krije stroške, ki jih je s tem imela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 63/2008
• VDS sodba Pdp 1048/2004
• VDS Sodba Pdp 826/95