<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1424/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1424.2006
Evidenčna številka:VDS04037
Datum odločbe:01.06.2007
Področje:delovno pravo
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka

Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla le, da je zaradi zlorabe bolniškega staleža nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico nesprejemljivo in ni z ničemer dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbeni strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka. Če ta pogoj ni izpolnjen, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19.9.2005 in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki še velja. V 2. odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače od 20.9.2005 dalje do vrnitve na delo v bruto znesku 136.116,00 SIT mesečno, od tega zneska plačati davke in prispevke po zakonu, neto mesečne razlike pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. V 3. odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 190.456,00 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožničin zdravnik izrecno povedal, da ne drži, da bi tožnici odobril odhod na morje, niti da ji tega ni odsvetoval, saj se ne spomni, da bi mu tožnica povedala, da gre na dopust na Vis. Povedal je, da tožnice ni poslal na dopust na Vis in da to sploh ni bila njegova pristojnost. Napotkov pacientki, kot jih je dal osebni zdravnik tožnici, ni mogoče razlagati tako ekstenzivno, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožnica ni bila zaslišana niti o tem, kako je razumela priporočilo osebnega zdravnika. Tožnica je odšla na dopust v tujino, tega pa ji ni odobril pristojni imenovani zdravnik. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve izvedbe dokaznih predlogov tožene stranke, je kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica bi lahko izvajala terapijo tudi v Sloveniji. Tožnici sicer noben specialist ni svetoval ali priporočil nikakršnega zdraviliškega zdravljenja ali terapije. Operacija mezinca, ki jo je imela tožnica, ni operacija, ki bi terjala kakršnokoli razgibavanje. Odhod tožnice na morje ni predstavljal zlorabo pravice do bolniškega staleža. Tožnica je še pred poškodbo mezinca razglašala, da bo odšla na dopust na Vis. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo ravnateljico tožene stranke, bi lahko ugotovilo, da je želela tožnico odvrniti od nameravanega ravnanja. Zaradi obnašanja tožnice je bila delovna disciplina ostalih čistilk enaka ničli, to pa je še posebej pomembno glede na poostrena merila glede higiene in čistoče. Zaradi neupoštevanja higienskih ukrepov so posledično možna obolenja otrok. Zgolj dejstvo, da ravnateljica na prvi narok za glavno obravnavo ni prišla, še ni zadosten razlog, da sodišče odreče toženi stranki izvedbo tako pomembnega dokaza. Ravnateljica je očitno nepravilno razumela vsebino vabila in je menila, da njena prisotnost na tem naroku ni nujna. Poleg tega je imela istega dne nujen sestanek na Ministrstvu za šolstvo in šport. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini nadomestila plače, ki naj bi ga tožena stranka obračunala tožnici. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je plača delavca odvisna od števila opravljenih ur in dodatkov, ki pa se lahko mesečno spreminjajo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na podlagi ugotovitve, da ni dokazan očitek tožene stranke, da tožnica ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni in odpotovanja iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, zato ni bil podan zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Poleg tega je ugotovilo, da ni bil podan niti drugi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj niso bile izkazane takšne okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zaključilo je, da dejstva, da je tožnica odkrito povedala svojim sodelavkam, da gre na dopust, ni mogoče razumeti v smislu slabega vpliva na disciplino in delovno vzdušje. Nadalje je zaključilo, da je treba upoštevati tudi okoliščine na strani tožnice, saj je bila v bolniškem staležu le zaradi mezinca, na katerem se je po po poškodbi pojavila tudi benigna tvorba, zaradi česar je razgibavanje v morski vodi doprineslo k sanaciji in rehabilitaciji prsta in izboljšanju psihofizičnega stanja tožnice. Odločitev o višini pripadajočega nadomestila plače je utemeljilo z zneskom, ki ga je tožnica prejela v marcu 2005, ki izhaja tudi iz tožničine plačilne liste, ki jo je v spis vložila tožena stranka (B11).

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morata biti poleg pisne obdolžitve, zagotovitve delavcu pravice do zagovora in pravočasno podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjena tudi pogoja, ki ju opredeljuje prvi odstavek 110. člena ZDR. Po citirani določbi mora za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajati razlog, določen v ZDR (111. člen ZDR), razen tega pa mora delodajalec ugotoviti, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (če je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas). Za ta pogoj je pomembna ugotovitev, kako je ravnanje delavca, ki je pomenilo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vplivalo na medsebojna razmerja in zaupanje strank oziroma na možnost nadaljevanja sodelovanja. Obstoj tega pogoja je bila dolžna dokazati tožena stranka, saj je ob upoštevanju drugega odstavka 82. člena ZDR kot tudi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84; Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) dokazno breme, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, na delodajalcu. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19.9.2005 (A4) navedla le, da je zaradi zlorabe bolniškega staleža nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico za toženo stranko nesprejemljivo. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem tega drugega pogoja, ki mora biti izpolnjen, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, predlagala v izvedbo določene dokaze, kljub temu, da je tožničin pooblaščenec na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka teh okoliščin in interesov iz prvega odstavka 110. člena ZDR ni niti ugotavljala niti navajala. V zvezi s tem je tožena stranka vložila v spis izjavo z dne 19.9.2005 (B12), iz katere pa omenjene okoliščine in interesi ne izhajajo. Tožena stranka je sicer predlagala v izvedbo dokaz z zaslišanjem tožnice, zakonite zastopnice tožene stranke, priče R.K., priče N.S., prečitanje listinske dokumentacije in predlagala določene poizvedbe, vendar za ugotovitev drugih zatrjevanih dejstev. Glede na to je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbeni strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do izteka odpovednega roka. Tožnica je imela namreč s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožene stranke, iz katerega je razbrati, da bi vedela o teh okoliščinah in interesih, ki naj bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do izteka odpovednega roka, več povedati ravnateljica tožene stranke, ki pa je sodišče prve stopnje ni zaslišalo, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ravnateljico tožene stranke vabilo na zaslišanje (listovna št. 14, dokazilo o vročitvi - priloga listovna št. 11). Iz tega vabila jasno izhaja, da je bila ravnateljica vabljena na narok, razpisan za 12.10.2006, zaradi zaslišanja, skladno z določbo 257. člena ZPP in da je bila opozorjena tudi na posledice, če se sodnemu vabilu ne bo odzvala (člen 258/2 ZPP). Ker se ravnateljica tožene stranke temu vabilu ni odzvala, niti ni svojega izostanka opravičila, sodišče prve stopnje pa je o tožbenem zahtevku tožnice odločilo po opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 12.10.2006, je utemeljeno zaključilo, da tožena stranka obstoja drugega pogoja iz že omenjenega prvega odstavka 110. člena ZDR ni uspela dokazati. Zatrjevanje pooblaščenke tožene stranke, da se ravnateljica naroka za glavno obravnavo ni udeležila zato, ker je vabilo razumela tako, da ni vabljena za potrebe zaslišanja, glede na jasnost in nedvoumnost vsebine tega vabila ne pomeni opravičljivega razloga za izostanek ravnateljice z naroka za glavno obravnavo z dne 12.10.2006. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da se ravnateljica omenjenega naroka ni mogla udeležiti tudi zato, ker je imela istega dne nujen sestanek na Ministrstvu za šolstvo in šport (za kar sicer tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov), pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče z ozirom na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko do izteka odpovednega roka, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan odpovedni razlog po 6. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, to je, da tožnica ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika v času bolniškega staleža in da je brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotovala iz kraja svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke v zvezi s tem podalo na tretji strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče s temi jasnimi, prepričljivimi in na izvedenih dokazih temelječimi ugotovitvami soglaša in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je utemeljeno ugodilo tako delu tožbenega zahtevka za razveljavitev te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na prisojeni znesek nadomestila plače v bruto višini 136.116,00 SIT mesečno za čas od 20.9.2005 do vrnitve na delo. Tožnica je v tožbi vtoževala izplačilo mesečnega nadomestila plače v neto znesku 140.000,00 SIT, tožena stranka pa je ta del tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo prerekala z utemeljitvijo, da je bila bruto plača tožnice v marcu 2005, ko tožnica ni bila v bolniškem staležu, 136.116,68 SIT. Odgovoru na tožbo je priložila tudi tožničino plačilno listo za marec 2005 (B11), iz katere izhaja, da je tožnica za navedeni mesec prejela plačo v bruto znesku 136.116,68 SIT. Ker je tožnica temu podatku na prvem naroku za glavno obravnavo prilagodila svoj tožbeni zahtevek (saj je zahtevala obračun pripadajočega nadomestila plače v bruto višini 136.116,00 SIT) in ker tožena stranka ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi bila tožničina plača v preostalem vtoževanem obdobju nižja od njene plače v marcu 2004, ji je sodišče prve stopnje z ozirom na zgoraj navedeno utemeljeno prisodilo vtoževano nadomestilo plače v bruto višini 136.116,00 SIT.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker spada predmetni individualni delovni spor med spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka. Po citirani določbi delodajalec krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnica z vložitvijo tožbe oziroma s svojim ravnanjem v postopku procesnih pravic ni zlorabljala.

 


Zveza:

ZDR člen 110, 110/1, 110, 110/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM4NA==