<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 455/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.455.2006
Evidenčna številka:VDS04029
Datum odločbe:13.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - invalid

Jedro

Ugotovitev invalidnosti ne ustreza pojmu nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, kjer je kot razlog nesposobnosti opredeljeno nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zakonitosti nove ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogoče ločeno presojati. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je namreč poseben delovnopravni institut in se njegova zakonitost presoja kot celota. V primeru, če sodišče ugotovi, da je nezakonita bodisi le odpoved pogodbe o zaposlitvi, bodisi le ponudba nove pogodbe o zaposlitvi zato, ker ta ni ustrezna, bo moralo ugotoviti nezakonitost celotne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto snažilka, sklenjene dne 26.6.2003, ki jo je tožena stranka podala 14.4.2004, nezakonita. V 2. točki izreka je razveljavilo pogodbo o zaposlitvi št. XXX-XXX/XXXX z dne 14.4.2004, ki sta jo podpisali pravdni stranki in ugotovilo, da na razmerje do pravdnih strank nima pravnega učinka. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto, na katerem je delala tožnica pred odpovedjo in ji prizna vse pravice iz dela in v zvezi z delom za čas podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi do reintegracije v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 125.215,20 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v 3. točki izreka zavrže, v preostanku pa zavrne. V pritožbi navaja, da tožnica z ozirom na pravnomočno odločbo ZPIZ, s katero je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost III. kategorije in priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, za delo snažilke od 20.1.2004 dalje ni bila več sposobna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka svojo obveznost po odločbi ZPIZ lahko realizirala le tako, da je tožnici zaradi njene invalidnosti podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da ji je ponudila drugo ustrezno delovno mesto, za katero je bilo s spričevalom medicine dela ugotovljeno, da je tožnica za to delovno mesto sposobna, kar je potrdila tudi Invalidska komisija pri ZPIZ. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšna odpoved ni bila nezakonita, saj je tožena stranka svojo obveznost iz odločbe ZPIZ lahko realizirala le na takšen način. Sodišče prve stopnje pa je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in podpisano pogodbo za drugo ustrezno delo zato, ker je menilo, da je tožena stranka tožnico brez pisnega soglasja razporedila v drug kraj. Ta ugotovitev pa je napačna. Tožnica ni nikoli zatrjevala, da je prišlo pri spremembi delovnega mesta tudi do spremembe kraja, kjer se delo opravlja. Tožnica namreč ves čas dela v Ljubljani in sicer tako pred kot tudi po nastanku invalidnosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je nova pogodba o zaposlitvi neustrezna, ker so se s spremembo kraja opravljanja dela spremenili tudi pogoji opravljanja dela, je nepravilna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zdravniškega spričevala medicine dela, iz katerega izhaja, da je tožnica sposobna delati na ponujenem delovnem mestu "priučeni poklicni delavec II". Tožena stranka nikoli ni ugotovila, da bi zaradi razdalje med Jesenicami in Ljubljano sprememba nedvomno pomenila povečanje odsotnosti tožnice z dela za več kot dve uri in pol, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil odpovedni razlog (nastanek invalidnosti) zakonit, potem pa je odločilo, da stara pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana, ker novo ponujena pogodba o zaposlitvi zaradi kraja opravljanja dela ni ustrezna, so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom. Če je bila odpoved zakonita, nezakonita pa je bila le ponudba, bi bilo potrebno razveljaviti le novo pogodbo o zaposlitvi, ne pa tudi odpoved stare pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je s svojo odločitvijo ustvarilo nezakonito stanje, saj je vzdržalo v veljavi pogodbo o zaposlitvi, po kateri tožnica ni več sposobna delati že od 20.1.2004. 3. točka izreka je nerazumljiva, saj tožnici delovno razmerje sploh ni prenehalo, tožnica ima neprekinjeno delovno dobo, za svoje delo na delovnem mestu "priučeni poklicni delavec II" prejema tudi plačo v skladu s pogodbo, ki jo je sodišče razveljavilo. Ker tožnica dela na ustreznem delu, nima pravnega interesa za vodenje tega individualnega delovnega spora.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je bila izpodbijana odpoved, s katero je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi tožničine invalidnosti III. kategorije s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zakonita. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 14.4.2004 (A2) izhaja, da je tožena stranka kot razlog nesposobnosti tožnice štela dejstvo, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ z dne 23.3.2004 (B3) spoznana za invalida III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, pri katerem omejitveni elementi ne nastopajo, delo pa naj poteka v ugodnih mikroklimatskih razmerah in brez večjih stresnih momentov, s polnim delovnim časom. 8. alinea 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) izrecno določa, da se kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje tudi invalidnost delavca. Ugotovitev invalidnosti pa tudi ne ustreza pojmu nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, kjer je kot razlog nesposobnosti opredeljeno nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Stališče, da ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije sama po sebi ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ne ustreza kot osebni razlog pojmu nesposobnosti iz 2. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 23/2004 z dne 16.3.2004. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da statusa tožnice, ki je postala invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki ustreza omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 23.3.2004 (B3), ni bilo mogoče reševati na način, kot je to v spornem primeru storila tožena stranka. Tožnica je namreč kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti spadala med takoimenovane varovane kategorije delavcev. Prvi odstavek 116. člena ZDR je delovnemu invalidu nudil posebno pravno varstvo pred odpovedjo tudi v primeru ugotovljene invalidnosti III. kategorije. Delodajalec takšnemu delavcu ni smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi v primeru ugotovljene invalidnosti III. kategorije, razen če mu ni bilo možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To varstvo ni veljalo edino v primerih uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (116/4 člen ZDR).

Za uresničevanje pravice do premestitve invalida III. kategorije invalidnosti iz 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) se je v spornem obdobju uporabljala določba 101. člena ZPIZ-1. Po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-1 je moral delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju RS, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu je lahko skladno s 102. členom ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 je lahko delodajalec zavarovancu, kateremu je z dokončno odločbo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega ali pravica do premestitve na drugo delovno mesto na podlagi invalidnosti III. kategorije ali invalidnosti II. kategorije po dopolnjenem 50 letu starosti, redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, sočasno z odpovedjo te pogodbe pa mu je moral ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa ali za delo na drugem delovnem mestu skladno s predpisi o delovnih razmerjih. To pomeni, da je iz navedenih določb ZPIZ-1 izhajala dolžnost tožene stranke, da tožnici zagotovi ustrezno delo v skladu z določbo prvega odstavka 101. člena ZPIZ-1 oziroma z veljavno odločbo ZPIZ. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove presojati predvsem z vidika omenjenih določb ZPIZ-1. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je potrebno pri utemeljenosti dela tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na razveljavitev nove sklenjene pogodbe o zaposlitvi, upoštevati dejstvo, da lahko nova pogodba o zaposlitvi preneha veljati le na način, ki je določen v zakonu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ugotovilo, da je bila tožnica prisiljena podpisati novo pogodbo o zaposlitvi kljub temu, da se je zavedala, da je le ta nezakonita, ker bi bila v nasprotnem primeru ogrožena njena eksistenca, vendar pa navedena ugotovitev ni podkrepljena z ustreznimi dokazi. Iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30.1.2007, izhaja, da pomeni sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi prenehanje prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta obstajati. Delavec mora izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Samo če bi sodišče (na podlagi tožbenega zahtevka, ne pa po uradni dolžnosti) ugotovilo, da nova pogodba ni bila veljavno sklenjena, bi bil lahko utemeljen zahtevek za ugotovitev, da prejšnja pogodba, odpovedana brez utemeljenega razloga, ni prenehala. Izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi se presoja po določbi 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01).

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ni nikoli zatrjevala, da je prišlo pri spremembi delovnega mesta tudi do spremembe kraja, kjer se delo opravlja. Takšen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ne izhaja niti iz navedb tožene stranke niti iz izvedenih dokazov. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da ni imela druge možnosti za izpolnitev obveznosti do tožnice iz odločbe ZPIZ. Po določbi 47. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 bi lahko tožena stranka tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki bi vseboval omejitvene pogoje za premestitev tožnice na drugo delovno mesto v skladu z odločbo ZPIZ oziroma prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, iz katere izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ločeno presojati zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zakonitost nove ponujene pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je poseben delovnopravni institut, ki ga je uveljavil 90. člen ZDR. Zakonitost tega instituta se presoja kot celota. Tudi v primeru, če sodišče ugotovi, da je nezakonita bodisi le odpoved pogodbe o zaposlitvi, bodisi le ponudba nove pogodbe o zaposlitvi zato, ker ni ustrezne, bo moralo ugotoviti nezakonitost celotne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V primeru, če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico pred pristojnim sodiščem izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga (90/3 člen ZDR). Ta določba torej oži obseg sodnega varstva delavca le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, če delavec sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za ustrezno zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga nesposobnosti zaradi tožničine invalidnosti, iz tega razloga ni nezakonita. Glede na to, da je tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, ni ugotavljalo, če je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita z ozirom na določbo 101. člena ZPIZ-1, oziroma če je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev glede na 101. člen ZPIZ-1. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi z vidika izpolnitve pogojev za uporabo določbe 101. člena ZPIZ-1 zakonita in se opredeliti tudi do pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala 5.5.2004 (A3) in sicer glede na določbe ZPIZ-1. Presoditi bo moralo tudi, kako je na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi vplivalo dejstvo, da je bila tožnici prva pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi invalidnosti kot razloga nesposobnosti. Pri presoji utemeljenosti dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev nove, sklenjene pogodbe o zaposlitvi, bo moralo upoštevati določbe Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na izpodbojnost pogodb (94. člen OZ), nato pa bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka tožnice in o pravdnih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.

 


Zveza:

ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 102, 102, 101/1, 101, 101, 101/1, 102. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 90, 88, 88/1, 88/1-2, 90.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM3Ng==