VDS sodba Pdp 549/2006

Jedro

Če delavec sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, je obseg sodnega varstva, ki ga ima na voljo, zožen na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Ugotovitev sodišča, da ni utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni hkrati ugotovitve nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin, pri čemer že sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi sama po sebi pomeni prenehanje prejšnje, saj dve pogodbi med istima strankama ne moreta veljati. To pa pomeni, da prej veljavna - odpovedana - pogodba ne "oživi" zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za njeno odpoved. Samo če bi na podlagi tožbenega zahtevka sodišče ugotovilo, da nova pogodba o zaposlitvi ni bila veljavno sklenjena zaradi napak volje pogodbenih strank, bi bil zahtevek tožnika, kot ga je postavil v obravnavani zadevi, torej na ponovno uveljavitev že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, utemeljen.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na preklic obvestila z dne 25.5.2004, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

V preostanku se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka prekliče obvestilo z dne 25.5.2004, sklep o ponudbi nove pogodbe z dne 25.5.2004 in uveljavi pogodbo o zaposlitvi z dne 30.6.1991 (1. točka izreka) ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri je navedel, da v postopku, predvsem na narokih za glavno obravnavo, ni bil enakopravno obravnavan, ker mu sodišče prve stopnje ni dovolilo postavljati vprašanj, niti ni razpravljalo o dejstvih, ki jih je navajal in ki so bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Poleg tega so po njegovem mnenju razlogi v izpodbijani sodbi nejasni, iz česar je razvidno, da sodišče ni imelo pravnega interesa po popolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je upoštevalo le trditve in neverodostojne listine tožene stranke. Slednja namreč ni imela zakonskih pogojev za pristop k reorganizaciji, ker za to ni sprejela ustreznih aktov, njeni interni akti niso bili usklajeni s predpisi, predložene spremembe Pravilnika o organizaciji dela oziroma sistemizacije pa so neverodostojne. Nadalje je tožnik še izpostavil določene nepravilnosti v izpodbijani sodbi: nikoli ni delal v Splošni službi uprave, Dispanzer za Medicino dela se ni preimenoval v Dispanzer za medicino dela, prometa in športa, do dne 1.9.2004 dalje je brez dela in delovnih sredstev. Navedeno kaže na to, da tožena stranka sanacije ni izvedla. Ob koncu je tožnik oporekal še nepristranskosti sodnika, ki je sodil na prvi stopnji, zaradi česar je pritožbenemu sodišču predlagal, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v pravično presojo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje razen v delu, ki se nanaša na zahtevek za preklic obvestila z dne 25.5.2004, ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Uvodoma je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vse pritožbene navedbe tožnika niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo, zaradi česar se skladno z določilom 1. odstavka 360. člena ZPP do njih ni opredelilo. Glede njegovih očitkov, da se v postopku na prvi stopnji niso ugotavljala pravno relevantna dejstva in da ni imel možnosti razpravljati o njih, pa dodaja, da je sodišče tisto, ki presoja, kaj je v določenem sporu bistveno in kaj ne.

Sodišče prve stopnje je tako popolno ugotovilo konkretni dejanski stan ter pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno po določilu 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) odpovedala in hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero se je zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe glede na prejšnje delovno mesto tožnika. Gre torej za ustrezno zaposlitev glede na določilo 3. odstavka 90. člena ZDR, poleg tega pa je tudi plača po novi pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal dne 24.6.2004, ostala nespremenjena.

Za primer odpovedi s ponudbo nove pogodbe ZDR v 3. odstavku 90. člena določa, da obdrži delavec, ki sprejme ponudbo za ustrezno zaposlitev, pravico pred sodiščem izpodbijati le utemeljenost odpovednega razloga. To določbo je Vrhovno sodišče interpretiralo v sodbi VIII Ips 232/2006 z dne 21.11.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1547/2005 z dne 16.3.2006 in zavzelo stališče, da je sodno varstvo tako zoženo zgolj na presojo utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je razumljivo, saj delavec kljub odpovedi pogodbe ohrani zaposlitev pri delodajalcu. Drugače pa je določeno za primer, ko odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodi do brezposelnosti delavca, saj ZDR v 3. odstavku 204. člena določa, da lahko tedaj zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti. Sicer pa mora delodajalec tudi v primerih, ko delavcu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, dokazati resne in utemeljene razloge za odpoved, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja po določilu 2. odstavka 88. člena ZDR. Obstoj le-teh, ki so opredeljeni v 1. odstavku istega člena ZDR, je torej predpogoj za zakonitost redne odpovedi, kar po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 316/2005 z dne 31.1.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 772/2004 z dne 7.7.2005 pomeni, da je odpoved nezakonita, če zanjo ni bil podan utemeljen odpovedni razlog.

Iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 194/2006 z dne 30.1.2007 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 483/2005 z dne 26.1.2006 je nadalje razvidno, da tudi ugotovitev sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na zožen obseg sodnega varstva, ne pomeni hkrati ugotovitve nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Pri ureditvi instituta "odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi" izhaja ZDR iz izhodišča, da gre v takem primeru za spremembo ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin (47. in 48. člen ZDR). Ureditev je nekoliko nejasna predvsem zato, ker je umeščena v več zakonskih določb in ker veže spremembo pogodbe oziroma sklenitev nove na predhodno odpoved prejšnje pogodbe. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi namreč že sama po sebi pomeni prenehanje veljavnosti prejšnje (3. odstavek 47. člena ZDR). Bistveno pri tem je, da ZDR šteje poslovni razlog (in razlog nesposobnosti) iz 88. člena ZDR za take spremenjene okoliščine, zaradi katerih se v skladu z 90. členom ZDR sklene nova pogodba o zaposlitvi.

Institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tako združuje dva, na prvi pogled nasprotujoča si instituta: na eni strani odpoved pogodbe o zaposlitvi in na drugi strani njeno spremembo ali sklenitev nove pogodbe, kar oboje pomeni ohranitev zaposlitve. Vrhovno sodišče je v že navedeni sodbi VIII Ips 316/2005 navedlo, da ureditev v 90. členu ZDR zahteva od delavca, da se v roku 30 dni odloči za eno ali drugo možnost in v tem roku tudi ustrezno ravna. Od njegove odločitve je tako odvisno, ali mu bo delovno razmerje prenehalo ali pa bo še naprej v delovnem razmerju na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Sklenitev nove pogodbe sama po sebi pomeni prenehanje prejšnje, saj dve pogodbi med istima strankama ne moreta veljati. To pa pomeni, da prej veljavna - odpovedana - pogodba ne "oživi" zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za njeno odpoved. Delavec pa mora izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Samo če bi na podlagi tožbenega zahtevka sodišče ugotovilo, da nova pogodba o zaposlitvi ni bila veljavno sklenjena zaradi napak volje pogodbenih strank, bi bil zahtevek tožnika, kot ga je postavil v obravnavani zadevi, torej na ponovno uveljavitev že odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.1991, utemeljen.

Sicer pa je v konkretnem primeru, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnikov zahtevek neutemeljen tudi iz nadaljnjega razloga in sicer, ker je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, obstajal. Le-ta je definiran v 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR in pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Na podlagi spremembe in dopolnitve Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest je tožena stranka ukinila Dispanzer za zdravstveno varstvo v prometu, v katerem je pred tem delal tožnik, kar nedvomno predstavlja utemeljen organizacijski razlog, katerega posledica je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi drugačne organizacije je namreč delo tožnika po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.1991 postalo nepotrebno, pri čemer je že v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedeno, da način racionalizacije poslovanja delodajalca ne more biti predmet sodne presoje. Sodišče tako le presoja, ali je bila ta izvedena. Spremembe akta o notranji organizaciji je v konkretnem primeru sprejela pristojna oseba, to je glavni direktor tožene stranke, na zakonitost tega ravnanja pa ne vplivajo pritožbene navedbe, da pred tem domnevno ni uskladil internih aktov z veljavno zakonodajo. Sicer pa je tožnik svoje ugovore utemeljeval le na podlagi zahteve sindikata zavoda po izdelavi novega organigrama in sistemizacije delovnih mest. Utemeljeno pa je njegovo nadaljnje opozorilo, da se Dispanzer za medicino dela ni preimenoval v Dispanzer za medicino dela, prometa in športa. Sodišču prve stopnje se je navedeno zapisalo v obrazložitev izpodbijane sodbe, vendar gre po stališču pritožbenega sodišča za očitno pisno napako, pravilno pa bi bilo: namesto Dispanzer za medicino dela - Dispanzer za patologijo dela. Ta pomota tako ni imela vpliva na siceršnjo razsojo.

Nadaljnje sklicevanje na dejstvo, da je tožnik v A. enoti brez dela in delovnih sredstev pa predstavljajo pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je v postopku odločanja o pravnem sredstvu po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Ker tožnik tega ni izkazal, pritožbeno sodišče njegovih navedb pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo.

Glede očitkov, ki se nanašajo na domnevno pristranskost sodnika, ki je sodil na prvi stopnji, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik podal tudi zahtevo za njegovo izločitev, ki je bila s sklepom predsednika sodišča z dne 21.3.2005 zavrnjena. Poleg tega še dodaja, da praviloma po razveljavitvi sodbe s strani sodišča druge stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje v sporu odloča isti predsednik senata in se le v primeru, ko se pokaže potreba po tem, zadeva dodeli drugemu sodniku. Sledeče pa ni utemeljeno zgolj s tem, da je sodnik sodišča prve stopnje sprejel materialnopravno napačno odločitev, kot zmotno meni tožnik.

Ob koncu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik poleg sklepa o ponudbi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (ki po svoji vsebini predstavlja odpoved iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi) s tožbo izpodbijal tudi obvestilo z dne 25.5.2004. Glede tega je potrebno poudariti, da pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 3. odstavka 83. člena ZDR samo po sebi v ničemer ne posega v pravice in interese delavca, saj ima zgolj namen obvestitve delavca. Na njegov pravni položaj vpliva le kasnejša odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katero lahko skladno z določilom 204. člena ZDR (oziroma 90. člena ZDR v primeru ponudbe nove pogodbe) zahteva sodno varstvo. Ker slednje ni predpisano za samo obvestilo, varstvo pred sodiščem v tem delu ni dopustno. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče po določilu 3. odstavka 354. člena ZPP na pritožbo tožnika izpodbijano sodbo delno razveljavilo in tožbo glede preklica (pravilno: razveljavitve) obvestila z dne 25.5.2004 zavrglo.

V preostalem pa niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo tožnika po določilu 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1505/2006
• VSL sklep I Cp 1306/2005
• VDSS sklep Pdp 887/2008