VDS sodba Pdp 1237/2006

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sindikalnemu zaupniku ni nezakonita iz razloga, ker sindikat ni podal soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno tolmačenje bi sindikalnemu zaupniku zgolj zaradi odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi v primeru storitve hujših kršitev pogodbenih obveznosti, ki nimajo povezave z njegovim statusom in njegovo sindikalno odgovornostjo. Varstvo sindikalnih zaupnikov ni absolutno, saj delodajalec lahko brez soglasja sindikata odpove pogodbo o zaposlitvi tudi imenovanemu ali voljenemu zaupniku, če ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je dne 16.2.2004 podala tožena stranka tožniku, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja, poziv nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. odstavek).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo izvede obravnavo, podrejeno pa, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo kršitve delovnih obveznosti in pogodbenih obveznosti, ki naj bi se nanašale na uporabo službenega telefona v privatne namene. Ni sporno, da je bil službeni telefon last naročnika - X v Senožečah, ne pa tožene stranke, vendar pa pri tem ni bilo ugotovljeno, koliko telefonskih pogovorov v spornem obdobju odpade na tožnika in koliko na druge uporabnike službenega telefona. Nesporno so službeni telefon uporabljali tudi delavci naročnika, pa tudi drugi varnostniki, ki so opravljali svoje delo v Senožečah. Tako se zastavlja vprašanje, ali je tožnik sploh kršil delovne in druge obveznosti iz naslova uporabe službenega telefona v zasebne namene, saj je šlo za uporabo telefona naročnika, ne pa za uporabo telefona tožene stranke. Navedena kršitev ni opredeljena kot kršitev delovne in pogodbene obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Tako tožena stranka ni imela pogojev, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Zakon o delovnih razmerjih v 88. členu določa, da delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pa mora biti podana krivda. Tožnik bi lahko bil zaradi uporabe telefona v zasebne namene odškodninsko odgovoren le naročniku storitev varovanja X v Senžečah, nikakor pa ne toženi stranki. Tožnik še vedno trdi, da je bilo prizadevanje tožene stranke v tem, da se čim prej reši sindikalnega zaupnika.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navajala je, da je tožnik skušal v pritožbi prikazati povsem drugačno sliko dejanskega stanja, češ, da je zavrtel nekajkrat telefon naročnika delodajalca, da pa to ni nič kaj takega. Gre za nesorazmerno število privatnih klicev v zelo kratkem obdobju, poleg tega pa gre tudi za druge kršitve, kot je v času postopka še nezastarana, ki jo je zaznal neposredno direktor tožene stranke in katero sodišče prve stopnje tudi navaja v obrazložitvi sodbe, pa do številnih drugih, ki so se ponavljale že daljše obdobje. V konkretnem primeru je tožena stranka pridobila seznam klicev s podatki o klicnih številkah, časovno opredelitvijo le-teh, to primerjala z razporedi zaposlenih, kar vse je bilo izdelano sredi januarja 2004, tožnik je seznam prejel in glede samega seznama ni imel kakšnih pripomb. Priče so tudi jasno izpovedale, da je bil telefon v vratarnici in dostop do njega je imel samo delavec, ki je takrat tam delal v izmeni in ki je imel še prenosni telefon, ki je bil namenjen samo delavcu v vratarnici. Oba telefona sta bila seveda namenjena za službene klice, če je bilo potrebno ukrepanje. Že samo število klicev, čas klicanja, trajanje klicev, primerjava številk, klici v tujino, pove vse. Zaradi nesorazmerno visokega telefonskega računa je naročnik toženo stranko na to dejstvo tudi opozoril. Poudariti je, da ima kršitev še večjo težo iz razloga specifike tožnikovega dela, ki je bil kot varnostnik (še bolj pa kot pomočnik vodje operative) zadolžen varovati interese naročnika, skrbeti, da ne bi naročnik bil oškodovan, da mu ne bi bilo protipravno odvzeto premoženje, ne pa da je še sam povzročal škodo naročniku z uporabo telefona v privatne namene. Tožnik je zavestno in kontinuirano povzročal materialno škodo naročniku. Tožnik se je tudi obnašal v nasprotju s sprejetimi pravili ravnanja, stranke so se pritoževale nad njegovim obnašanjem. V zvezi s tožnikovim nesprejemljivim obnašanjem je bil na enega od sestankov vabljen celo predsednik Obalne sindikalne organizacije, kjer se je obravnavalo delavčevo ravnanje, vse v želji, da bi se v takšni meri vplivalo na tožnika, da bi pričel normalno delati in dojel svoje delo. Tožnik je namreč opuščal vodenje evidenc prihodov, zapuščal je vratarnico, uporabljal je telefon v privatne namene. Ni tudi zanemarljivo, da so naročniki tožene stranke, pri katerih je tožnik kaj delal, zahtevali, da se tožnika ne razporeja več k njim. To je zahteval nenazadnje tudi X Senožeče.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) v 88. členu določa razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in med drugih v 3. alinei ureja krivdni razlog, iz katerega delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi kršenja pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi odstavek 88. člena ZDR pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni in onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče prve stopnje iz predloženih zapisnikov z dne 14.7.2003, z dne 15.1.2004 in z dne 11.1.2004 ugotovilo, da je tožena stranka tožnika večkrat pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, da se bodo kršitve nadaljevale. Z navedenim je tožena stranka izpolnila obveznosti iz 1. odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Tožnik je očitke iz opominov sicer zavračal, sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno verjelo pričanju vodje kadrovske službe naročnika K., da je tožnik za dalj časa pustil odklenjeno vratarnico, saj ga je 20 minut čakala, preden jo je zaklenila, ključ odnesla in ga imela vsaj še 15 minut. Na to kršitev je bil tožnik opozorjen dne 16.10.2003.

Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju tudi ugotavljalo, ali je tožena stranka podala tožniku odpoved upoštevaje pri tem 5. odstavek 88. člena ZDR, ki določa, da mora podati delodajalec odpoved najkasneje v 30-ih dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe in najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Tako je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kršitvijo z dne 15.1.2004, glede vpisa serviserjev naročnika v knjigo obiskovalcev. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko ni verjelo tožniku, da so telefon uporabljali delavci naročnika v službene namene, saj je bilo pri tožniku ugotoviti trikratno odstopanje pri trajanju telefonskih pogovorov v primerjavi s preostalimi varnostniki (14,34 ure) v primerjavi s 4 do 5 ur pogovorov.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da se postavlja vprašanje ali je tožnik sploh kršil delovne in druge obveznosti iz naslova uporabe službenega telefona v zasebne namene, saj je šlo za uporabo telefona naročnika, ne pa za uporabo telefona tožene stranke. Tožniku ni bila očitana uporaba službenega telefona delodajalca, pač pa je tožena stranka tožniku izrecno očitala "da nepooblaščeno uporablja službeni telefon našega naročnika v privatne namene, saj je med delovnim časom opravljal privatne pogovore". Navedeno je tožena stranka ugotovila na podlagi dokumenta, ki ga je dne 12.1.2004 prejel direktor pri naročniku osebno s seznamom izpiska pogovorov v mesecu oktobru 2003 s točnim časom in izpiski klicnih številk s telefona v vratarnici in ob primerjavi delovnega časa in ugotavljanju naslovnikov, je bilo na podlagi 16.1.2004 izdelanega poročila ugotovljeno, da je v zvezi z uporabo službenega telefona naročnika v zasebne namene ugotovilo, da je bilo pri tožniku ugotoviti kar trikratno odstopanje pri trajanju telefonskih pogovorov v primerjavi s preostalimi varnostniki. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik uporabljal telefon v zasebne namene ali pa drugim dovolil, da ga uporabljajo v neslužbene namene, kar je dejansko z vidika posledice naročnika podobna stvar, saj je bila njegova naloga varovanje premoženja naročnika oziroma preprečevanje škode. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da so bile tožnikove kršitve takšne narave, da so bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved in onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR), saj je direktor tožene stranke pojasnil, da je tožnika večkrat neuspešno opozarjal na nepravilnosti.

Tožnik je podal zagovor dne 11.2.2004, s čimer je bil tudi izpolnjen pogoj iz določil 2. odstavka 83. člena ZDR.

V zvezi s pritožbenim ugovorom tožnika glede tega, da se je tožena stranka tožnika želela rešiti iz razloga, ker je bil sindikalni zaupnik, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sindikat dne 13.2.2004 sicer odklonil izdajo soglasja k odpovedi, vendar je Vrhovno sodišče v predmetni zadevi že sprejelo stališče, da odklonitev soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku ne predstavlja ovire za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Nasprotno tolmačenje bi sindikalnemu zaupniku zgolj v primeru odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi zaščito v primeru hujših kršitev pogodbenih obveznosti, ki nimajo povezave z njegovim statusom in njegovo sindikalno dejavnostjo. Tako varstvo sindikalnih zaupnikov ni absolutno, saj delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, če ne ravno v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi (113. člen ZDR).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 285/2016
• Sklep VIII Ips 166/2006
• VDS sodba Pdp 1066/2007