<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1126/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.1126.2006
Evidenčna številka:VDS04015
Datum odločbe:05.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Pri določitvi, ali gre za večje število delavcev v smislu 96. člena ZDR, kar terja postopanje po določilih ZDR o kolektivnem odpustu, je treba upoštevati vse delavcev, ki se jim podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej tudi tiste, ki prejmejo odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 3. in 4. točki zavrnilnega dela razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

V preostalem delu (2. točka zavrnilnega dela) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavijo odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka izdala dne 23.9.2005 in jih dne 29. oz. 30.9.2005 vročila tožečim strankam, prav tako pa je zavrnilo zahtevek, da se razveljavita 1. odstavek 4. oz. 6. člena novih pogodb o zaposlitvi z dne 23.9.2005, ki se nanašata na določitev osnovne plače tožečim strankam in da je tožena stranka dolžna tožečim strankam še nadalje zagotavljati vse pravice iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na določanje osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 31.10.2005, oz. na podlagi izplačilne liste plače tožečim strankam za mesec september 2005. Sklenilo je, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na opravljanje dela tožečih strank na sedežu tožene stranke v Ljubljani in s tem v zvezi zagotovitev dela v poslovnih prostorih P. centra v X, vzame na znanje in se postopek ustavi, stranki pa sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožujejo tožeče stranke. Obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je bila tožečim strankam odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni dokazan. Tožena stranka je res sprejela nov Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki naj bi bil podlaga za redne odpovedi pogodb o zaposlitvi, vendar je bistveno, da se vsebina dela, opisi in pogoji za opravljanje dela niso v ničemer spremenili, novi so samo nazivi delovnih mest. Sicer pa Akt o sistemizaciji ni bil sprejet po predpisanem postopku, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri svoji odločitvi. Tožena stranka je namreč kršila 91., 92., 93. in 94. člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, saj glede kadrovskih in statusnih vprašanj ni zahtevala skupnega posvetovanja s svetom delavcev. Tožečim strankam je bila osnovna bruto plača v novih pogodbah določena kar na podlagi sklepa predsednika uprave tožene stranke. Pri določanju novih osnovnih bruto plač sindikat in svet delavcev nista sodelovala, čeprav bi morala. Tožeče stranke ne sprejemajo ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bilo določanje plač po novem izvedeno zakonito, ampak bi sodišče prve stopnje moralo 1. odstavek 4. člena nove pogodbe o zaposlitvi razveljaviti, četudi je bila ta podpisana. Tožeče stranke niso imele druge izbire, kot da so novo pogodbo o zaposlitvi podpisale. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da so po združitvi tožeče stranke prejemale enake plače kot prej. Osnovne bruto plače so jim bile namreč znižane. Tožeče stranke predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oz. podrejeno, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka nastala s spojitvijo družb K. d.d. Y in D.P. d.d. X, in sicer z datumom vpisa v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 3.5.2005. Ker sta K. d.d. Y in D.P. d.d. X imeli drugačen plačni in kadrovski sistem, je tožena stranka pristopila h kadrovskemu poenotenju in v ta namen dne 4.7.2005 sprejela Akt o sistemizaciji delovnih mest. Tožečim strankam so bile dne 23.9.2005 izdane odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, katero so sprejele, in sicer tožeče stranke M.B., I.C., F.P. in N.Z. za ustrezno zaposlitev, tožeča stranka M.M. za neustrezno zaposlitev, vsem pa je bila določena nižja osnovna bruto plača, kot so jo prejemale na podlagi odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Iz obrazložitve odpovedi pogodb o zaposlitvi izhaja, da so bila s sprejetim Aktom o sistemizaciji delovna mesta tožečih strank ukinjena oz. je bila njihova vsebina spremenjena.

Sodišče prve stopnje je vtoževano razveljavitev odpovedi pogodb o zaposlitvi zavrnilo ob razlogovanju, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga, t.j. reorganizacija zaradi spojitve družb, v posledici česar je bil sprejet nov Akt o sistemizaciji delovnih mest. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je takšen zaključek prvostopenjskega sodišča preuranjen. Kot pravna podlaga predmetnih odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe sta navedena 1. alinea 1. odstavka 88. člena in 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), torej je tožena stranka pri njihovi izdaji postopala skladno z institutom individualne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar pa je iz ugotovitev prvostopenjskega dokaznega postopka razvidno, da bi morala tožena stranka pri ukrepih, ki so sledili v posledici novo sprejetega Akta o sistemizaciji delovnih mest, postopati skladno s tistimi določili ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. - 102. člen). Sodišče prve stopnje namreč v okviru izpovedbe priče A.S., ki je bila zunanja sodelavka pri reorganizaciji tožene stranke, povzema, da je bil po sprejemu Akta o sistemizaciji najprej pripravljen plan kadrov, za tem je sledil program presežnih delavcev, pri katerem je sodeloval tudi sindikat. Tožena stranka je nato nekaterim delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je izpovedala navedena priča, je takšno odpoved prejelo približno 140 delavcev), preostalim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe (po izpovedbi priče je bilo v tej kategoriji zajetih približno 950 delavcev), položaj zaščitenih delavcev, katerih je bilo približno 30, pa so reševali postopno. V skladu s 1. odstavkom 96. člena ZDR, ki določa, kdaj gre za večje število delavcev, mora delodajalec izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni: najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev, najmanj 10 % delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev, ter najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev. Glede na število vseh delavcev, ki so bili ob spojitvi zaposleni pri toženi stranki (kot izhaja iz izpodbijane sodbe naj bi jih bilo 1.152) ter število delavcev, katerim je tožena stranka bodisi odpovedala pogodbo o zaposlitvi, bodisi jim odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter istočasno ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (upoštevaje izpovedbo priče A.S. je bilo takšnih delavcev skupaj približno 1.090), so bili torej v obravnavani zadevi podani pogoji za postopanje po določilih ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev (96. - 102. člen ZDR). Spremenjena sistemizacija je namreč lahko organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je pri določitvi, ali gre za večje število delavcev v smislu 96. člena ZDR, kar terja postopanje po določilih ZDR o kolektivnem odpustu, treba upoštevati vse delavce, ki se jim podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej tudi tiste, ki prejmejo odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi) in ne le tistih, ki jim bo dejansko prenehalo delovno razmerje. Tako bi v okviru določil ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev tožena stranka morala zlasti zagotoviti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (97. člen ZDR), obveznost obveščanja zavoda za zaposlovanje (98. člen ZDR), izdelati program reševanja presežnih delavcev in v njem med drugim določiti ukrepe za omejitev prenehanja delovnega razmerja, med katere sodi tudi ponudba nove pogodbe o zaposlitvi (99. člen ZDR) in uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev (100. člen ZDR). Prav tako bi morala zagotoviti skupno posvetovanje s svetom delavcev, kar za primer zmanjšanja števila delavcev predvideva 6. alinea 94. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur. l. RS, št. 42/93 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZSDU.

Ker prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožečim strankam spoštovala obveznosti, ki jih ji nalaga ZDR v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe o obstoju resnega in utemeljenega odpovednega razloga vsaj preuranjen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1., 3. in 4. točki zavrnilnega dela razveljavilo ter vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeče stranke so prejele individualne odpovedi pogodb o zaposlitvi, pri čemer na podlagi trditvenega in dokaznega bremena niso zatrjevale kršitve 96. - 102. člena ZDR. Vendar pa bi prvostopenjsko sodišče moralo v okviru pravilne uporabe materialnega prava samo preizkusiti zakonitost predmetnih odpovedi z vidika spoštovanja določil ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev, še zlasti, ker je na to, da je pri toženi stranki šlo za kolektivni odpust delavcev, lahko sklepalo iz izpovedbe priče A.S., ki je omenjala pripravo programa presežnih delavcev ter v zvezi s tem sodelovanje sindikata, tožena stranka pa je tudi v okviru listinske dokumentacije predložila zapisnike sestankov tako s sindikatom kot svetom delavcev in Dogovor o kriterijih in merilih za določanje presežnih delavcev z dne 23.6.2005. Ker torej vprašanje, ali je tožena stranka ravnala po postopku za odpoved večjemu številu delavcev, predstavlja eno izmed odločilnih dejstev v obravnavani zadevi, glede katerega se dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ni ugotavljalo in izpodbijana sodba zato o tem tudi ne vsebuje razlogov, naj sodišče prve stopnje stopnje v zvezi s tem vprašanjem v ponovljenem postopku ponovno zasliši pričo A.S., ki je bila zunanja sodelavka pri reorganizaciji tožene stranke oz. naj v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozove zlasti toženo stranko, da ustrezno dopolni nepopolne navedbe oz. ponudi ali dopolni dokaze (v tem okviru npr. tudi program presežnih delavcev, soglasje zavoda za zaposlovanje...), na podlagi katerih bo prvostopenjsko sodišče lahko ocenilo, ali je tožena stranka zakonito postopala pri podaji odpovedi pogodb o zaposlitvi tožečim strankam s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 1. odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sicer ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja glede tega, ali je tožena stranka spoštovala določila 96. - 102. člena ZDR oz. 91. člen ZSDU v zvezi s 94. členom tega zakona, sploh ni ugotavljalo, je bilo potrebno izpodbijano sodbo v 1., 3. in 4. točki zavrnilnega dela razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj bi v primeru, če bi sodišče druge stopnje samo izvedlo celotni dokazni postopek v tem delu, prevzelo vlogo prvostopenjskega sodišča, kar pa ni namen postopka pred sodiščem druge stopnje, katerega naloga je presoja pravilnosti odločitev sodišča prve stopnje.

Glede ostalih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje daje naslednja pojasnila, katera naj prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno upošteva pri vnovičnem sprejemu materialnopravne odločitve.

Pritožba očita, da so bila pri sprejemu Akta o sistemizaciji delovnih mest kršena določila 91. - 94. člena ZSDU, skladno s katerimi je tožena stranka dolžna v postopkih, ki se nanašajo na sistemizacijo delovnih mest, s svetom delavcev izvesti skupno posvetovanje. Ta očitek predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zgolj opozarjala, da je svet delavcev do citiranega akta podal negativno stališče, ni pa zatrjevala, da takšnega skupnega posvetovanja ni bilo. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku, česar pa tožeče stranke v pritožbi niso zatrjevale, niti dokazovale. Sodišče druge stopnje pa tudi sicer pripominja, da je tožena stranka obstoj takšnega skupnega posvetovanja dokazala s predloženo listinsko dokumentacijo (dokazilo o vročitvi predloga Akta o sistemizaciji z dne 31.5.2005, ki ga je predsednik sveta delavcev prejel 1.6.2005 in zapisnik št. 2/2005 seje sveta delavcev z dne 17.6.2005).

Pritožba uveljavlja, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dokazan, saj naj bi bili s sprejetim Aktom o sistemizaciji novi le nazivi delovnih mest, vsebina dela, opisi in pogoji za opravljanje dela pa se niso v ničemer spremenili. Če bo prvostopenjsko sodišče v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala postopkovna določila ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev, bo v nadaljevanju glede vprašanja o utemeljenosti poslovnega razloga moralo presoditi, ali je delo tožečih strank dejansko postalo nepotrebno, kar je terjalo uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem bo prvostopenjsko sodišče moralo ustrezno dokazno oceniti tudi to, da iz primerjave odpovedane pogodbe o zaposlitvi in sprejete nove pogodbe o zaposlitvi za tožeče stranke I.C., F.P. in N.Z. izhaja, da so opisi dela dejansko identični, tožeče stranke pa so tudi same izpovedale, da še vedno opravljajo enako delo kot so ga prej. V primeru, če delodajalec delovno mesto "ukine" tako, da ga s splošnim aktom le preimenuje, vsebinskih razlik v opisu dela med "ukinjenim" in novo preimenovanim delovnim mestom pa dejansko ni, je lahko ukinitev delovnega mesta zgolj navidezna in ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za novo preimenovano delovno mesto. Če namreč delavec na podlagi sprejete ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za isto delo, le drugače poimenovano, prejema nižjo osnovno bruto plačo kot jo je za to delo prejemal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, bi bilo iz navedenega razloga delodajalcu mogoče očitati zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Opis dela za tožečo stranko M.B. je sicer nekoliko razširjen (v primerjavi z odpovedano pogodbo o zaposlitvi je dodano še spremljanje zakonodaje, meddržavnih sporazumov, predpisov in zahtev, ustrezno ukrepanje, skrb za posamezne projekte), opis dela za tožečo stranko M.M., ki je edini od tožečih strank prejel ponudbo za neustrezno zaposlitev, pa se od opisa dela v primerjavi z odpovedano pogodbo o zaposlitvi razlikuje. Vendar pa naj v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ustrezno oceni izpovedbo tožeče stranke M.B., da "je vsa ta dela opravljala tudi prej, le da so ji sedaj naložena še dodatna dela kot vodenje skupine ljudi in spremljanje zakonodaje," in M.M., ki je pojasnil, "da dejansko gre za iste naloge, kot jih je opravljal prej, k temu pa bi dodal še sestavljanje ponudb in prodajno analizo". Ti izpovedbi naj presodi zlasti z vidika eventuelne zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, o kateri bi bilo mogoče govoriti, če bi na podlagi sprejete pogodbe o zaposlitvi tudi ti dve tožeči stranki za manjše plačilo dejansko še vedno opravljali enako delo kot pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oz. se to delo le nebistveno razlikuje.

V 3. odstavku 90. člena ZDR je določeno, da če delavec v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi sprejme ponudbo za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga, delavec, ki sprejme neustrezno novo zaposlitev, pa ima tudi pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (4. odstavek 90. člena ZDR). Ker so tožeče stranke sprejele ponudbo pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev (oz. M. M. za neustrezno, pri čemer sorazmernega dela odpravnine v obravnavani zadevi ne vtožuje), tako v 1. točki tožbenega zahtevka nepravilno uveljavljajo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi v celoti, saj bi lahko vtoževale le neutemeljenost odpovednega razloga. Če bo na podlagi ugotovitev v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, bo v izreku o tem odločilo v obliki ugotovitvene odločbe, v presežku (razveljavitev odpovedi pogodb o zaposlitvi v celoti) pa bo moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako pa bo moralo upoštevati, da ima v primeru neutemeljenosti odpovednega poslovnega razloga delavec, ki je sprejel novo pogodbo o zaposlitvi, le odškodninske zahtevke do delodajalca, zato tožečim strankam ni mogoče priznati v 3. točki zahtevka vtoževane osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, ki je veljala do 31.10.2005, ampak bi jim pripadala kvečjemu odškodnina v višini razlike med osnovno plačo, ki jo prejemajo oz. jo bodo tudi v nadalje prejemale na podlagi novo sklenjenih pogodb o zaposlitvi in pa med osnovno plačo, ki so jo prejemale po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 31.10.2005.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev 1. odstavka 4. oz. 6. člena novih pogodb o zaposlitvi, ki se nanašata na določitev osnovne plače (2. točka tožbenega zahtevka), vendar je pri tem izhajalo iz napačnih razlogov, češ da so tožeče stranke prejele ponujeno jim ustrezno zaposlitev in zato nimajo pravice vsebinsko izpodbijati nove pogodbe o zaposlitvi. Slednjo namreč lahko izpodbijajo, vendar le ob upoštevanju 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), v skladu s katerim je pogodba izpodbojna, če so bile pri sklenitvi napake glede volje strank (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 30.1.2007, opr. št. VIII Ips 194/2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 12.1.2006, opr. št. Pdp 483/2005). Grožnje, bistvene zmote ali zvijače v zvezi s sklepanjem nove pogodbe o zaposlitvi pa tožeče stranke v okviru trditvenega in dokaznega bremena v obravnavani zadevi niso navajale in je zato 2. točka tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno zavrnjena ter je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Pritožba očita tudi nezakonitost v postopku določanja novih osnovnih bruto plač, češ da tožena stranka pri tem ni zagotovila sodelovanja sindikata in sveta delavcev ter da bi prvostopenjsko sodišče moralo razveljaviti 1. odstavek 4. člena (pravilno: 6. člena) nove pogodbe o zaposlitvi, v katerem je določena osnovna bruto plača. Razlogi, iz katerih bi tožeče stranke lahko izpodbijale novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, so bili navedeni že zgoraj. Tudi sicer pa mora v skladu s 1. odstavkom 8. člena ZDR delodajalec pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom le predloge splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Sodelovanje sindikata pri določanju plačne politike delodajalca torej ni predpisano, prav tako pa takšnega sodelovanja ne predvideva ZSDU za svet delavcev.

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče druge stopnje pritožbi tožečih strank delno ugodilo ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1., 3. in 4. točki zavrnilnega dela razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, 2. točko zavrnilnega dela izpodbijane sodbe pa je na podlagi 353. člena ZPP potrdilo. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 90, 96, 96/1, 99, 100, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 96, 96/1, 99, 100.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM2Mg==