VDS sodba Psp 874/2006

Jedro

Dejansko podlago sodbe predstavlja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje do zaključka glavne obravnave. Sodišče lahko odloča o zahtevku, t.j. začasni nezmožnosti za delo največ do dneva zaključka glavne obravnave. Čeprav datum zaključka začasne nezmožnosti za delo v tožbenem zahtevku ni bil izrecno določen, je sodišče odločalo o določljivem tožbenem zahtevku.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi.

Sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 2. odst. izreka spremeni tako, da se glasi:

"Odpravita se odločbi toženca z dne 7.6.2005, št. 240000-2005-4447 in z dne 19.4.2005 iste številke.

Tožnik je bil začasno nezmožen za delo za poln delovni čas zaradi bolezni od 22.4.2005 do 5.9.2006."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (3. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

"Ugodi se tožbenemu zahtevku tožeče stranke in se odpravi dokončna odločba zdravstvene komisije tožene stranke opr. št. 240000-2005-4447 z dne 7.6.2005 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika iste opravilne številke z dne 19.4.2005.

Tožeča stranka V. K. je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 22.4.2005 do 5.9.2006.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 140.025,60 SIT na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. XXXXXXXXXXX, sklic. na št. 00 BPP XXXXXXX, v roku 8 dni."

Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvam sodišča glede njegovih pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca; do mnenja sodnega izvedenca se je namreč izrecno opredelil. Sodišče se v ničemer ni opredelilo do navedb toženca, konkretno do navedb imenovane zdravnice, da je status tožnika drugačen kot pri zaposleni osebi, saj je tožnik zaključil strokovno usposabljanje za prodajalca in kot tak tudi išče zaposlitev. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih pripomb, da sodni izvedenec za podajo mnenja glede tožnikovega psihološkega stanja ni specialistično strokovno usposobljen, prav tako tudi ne do njegovih navedb o možnosti zdravljenja reaktivne depresivne anksiozne simptomatike in zdravljenja bolečine. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav navedbe toženca o odločilnih dejstvih zavrača kot medicinsko neargumentirane. Za toženca je sporna predvsem odločitev sodišča, da sploh odloča o tožbenem zahtevku v obliki, kot je bil postavljen, še posebej pa odločitev, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik nezmožen za delo zaradi bolezni od 22.4.2005 do 5.9.2006. Tožnik v zahtevku ni opredelil zaključka začasne nezmožnosti za delo, zaradi česar zahtevek v materialnem pravu nima podlage in je nesklepčen. Sodišče bi tak zahtevek zato moralo zavrniti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ravnanje sodišča prve stopnje presoja kot prekoračitev tožbenega zahtevka. Ker tožnik ni opredelil zaključka začasne nezmožnosti za delo, ni mogoče oceniti, v kakšnem delu je tožnik v sporu uspel, zaradi česar je nepravilna tudi odločitev o stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih samo odpravi procesne in druge nepravilnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava bistveno pravilno odločilo. Določb postopka, na katere opozarja pritožba in tistih, na katere se pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

Pravna podlaga je v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila).

Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da se je toženec po svojem pooblaščencu, univ. dipl. pravniku, opredelil do izvedenskega mnenja P.J., dr. med, izvedenca za ortopedijo, z dne 14.3.2006. V pripravljalni vlogi z dne 31.3.2006 pa toženec navaja način zdravljenja reaktivne depresivne motnje in anksiozne simptomatike zaradi kroničnih težav, vendar svojih navedb z ničemer ne dokaže. V obrazložitvi sodbe sodišče navede zahtevke strank in navedbe o dejstvih, na katere se zahtevki (oz. ugovori) opirajo, dokaze in predpise, na katere je oprlo sodbo (4. odst. 324. čl. ZPP). Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, vsaka stranka pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. in 213. čl. ZPP). Sodišču se zato ni potrebno opredeljevati do navedb, ki niso v zvezi s tožbenim zahtevkom oz. ugovorom, pa tudi do trditev in ugovorov, ki niti dokazovani niso bili. V konkretnem primeru to pomeni, da se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do nedokazovanih ugovorov toženca, podanih po pooblaščencu, univ. dipl. pravniku, glede možnosti zdravljenja tožnika, kar je povsem medicinsko vprašanje. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da so navedbe toženca medicinsko neargumentirane, kar pomeni, da nimajo podlage v medicinski dokumentaciji. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pripombe toženca zgolj posplošeno zavrača, zato nimajo podlage v podatkih sodnega spisa.

Povsem neutemeljeno je tudi toženčevo vztrajanje, da izvedenskega mnenja ni podal zdravnik ustrezne specialnosti, saj ima sodni izvedenec (konkretno specialist ortoped) glede psihologije enako stopnje znanja kot imenovana zdravnica (konkretno specialistka letalske medicine). Z zaslišanjem priče - imenovane zdravnice L.G., dr. med, sodišče prve stopnje namreč ni moglo popolno ugotoviti dejanskega stanja. Izpovedala je namreč (zapisnik o glavni obravnavi z dne 27.1.2006, list. št. 27-30), da je tožnik za delo avtoličarja - le-tega je tožnik nazadnje opravljal, kar izhaja tako iz izpovedbe priče, kot tudi iz izpovedbe tožnika dne 9.12.2005 (zapisnik o glavni obravnavi z dne 9.12.2005 - list. št. 13 - 16) - bil "omejeno sposoben, odvisno kako bi se dela lotil in koliko bi bil motiviran za delo". Iz določbe 232. čl. Pravil pa izhaja, da osebni zdravnik, oz. ob presoji ocene osebnega zdravnika in ob vprašanju podaljšanja obdobja, za katerega je osebni zdravnik ugotovil, da je zavarovanec začasno nezmožen za delo, imenovani zdravnik oz. zdravstvena komisija (1. in 2. al. 2. odst. 81. čl. ter 82. čl. ZZVZZ) in nazadnje, v socialnem sporu sodišče (58. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1), odločajo o začasni nezmožnosti zavarovanca za opravljanje svojega dela, t.j. tistega dela, ki ga je zavarovanec opravljal pred začasno nezmožnostjo. V ZZVZZ in Pravilih zato ni pravne podlage, da bi se začasno nezmožnost brezposelnega zavarovanca ugotavljalo glede na drugo (in drugačno) delo, kot ga je opravljal pred začasno nezmožnostjo, npr. glede na dokončano šolo. Take pravne podlage tudi ni v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 s spremembami; v nadaljevanju: ZZZPB). Sodni izvedenec P.J., dr. med, specialist ortoped, je bil takó postavljen zato, ker so v izpovedbi imenovane zdravnice nejasnosti, zaradi česar zgolj na podlagi njene izpovedbe dejanskega stanja ni bilo moč popolno ugotoviti, ne pa zato, ker bi imel morebiti večjo stopnjo znanja kot imenovana zdravnica. Iz izpovedi imenovane zdravnice namreč izhaja, da je ob ugotavljanju začasne nezmožnosti izhajala iz napačne materialnopravne predpostavke in je tožnikovo začasno nezmožnost presojala glede na njegovo (šolsko) izobrazbo (prodajalec), ne pa glede na delo, ki ga je dejansko opravljal (avtoličar) in ga sodišču tudi opisal.

Sodišče je sodnemu izvedencu izrecno naložilo, da se opredeli tudi do mnenja Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo (v nadaljevanju: IRSR) o tožnikovi delazmožnosti (sklep z dne 30.1.2006, list. št. 31-32). Glede na očitke toženca, da izvedenec nima ustreznega znanja s področja psihologije in psihiatrije, je izvedenec odgovoril, da ima kot doktor medicine osnovno znanje s tega področja in da mora kot ortoped prepoznati tudi psihične težave, ki se pokažejo zaradi ortopedskih težav. Pri svojih pacientih je dolžan upoštevati vse dejavnike, ki vplivajo na zdravje. Zato je ob izdelavi mnenja glede tožnikovega psihičnega stanja upošteval mnenje specialistov IRSR, ki so tožnika timsko obravnavali (dopolnitev mnenja z dne 7.6.2006, list. št. 66-68) in ugotovili, da tožnik ne zmore opravljati niti lažjih psihofizičnih del, predvsem pa ne opravljati kontinuiranega dela (izvedensko mnenje z dne 14.3.2006, list. št. 40-49). Ker so to po timski obravnavi ugotovili strokovnjaki, ki se s podobnim zdravstvenim stanjem vsakodnevno srečujejo, se ni poglabljal v natančne diagnoze, razčlenjevanje strukture osebnosti, vrsto nevroze. Ker so zdravniki IRSR menili, da tožnik za pridobitno delo od 12.1.2006 ni več zmožen in so predlagali predstavitev na invalidski komisiji za ugotovitev I. kategorije invalidnosti, je ugotavljal, ali je bilo takšno stanje podano že prej, v pravno relevantnem obdobju od 22.4.2005 dalje. Ugotovil je, da je temu bilo tako. Táko izvedensko mnenje pa je sodni izvedenec oprl na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ki jo je tudi analitično povzel (str. 1 - 4). Pojasnil je tudi zakonitosti delovanja in patologije hrbtenice (str. 5-6). Svoje mnenje je, kot je že bilo obrazloženo, oprl tudi na ugotovitve IRSR z dne 12.1.2006, kot mu je izrecno naložilo sodišče, podal pa je tudi svoje mnenje o tožnikovem ortopedskem stanju po operacijah, s tem v zvezi pa tudi o njegovem psihičnem stanju. Upošteval je tudi, da tožnik ni opravljal dela prodajalca, ampak avtoličarja, - delo torej, ki ga je tožnik opravljal neposredno pred začasno nezmožnostjo. Zaradi obrazloženega izvedensko mnenje z dne 14.3.2006 in dopolnitev z dne 7.6.2006 predstavljata zadostno objektivno dejansko podlago za odločitev v zadevi.

Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o nesklepčnem (pravilno: nedoločenem) zahtevku. Pritožnik ima sicer prav, ko v pritožbi zatrjuje, da določba 233. čl. Pravil določa, da je potrebno ob odločanju o začasni nezmožnosti za delo ugotoviti datum začetka in zaključka začasne nezmožnosti za delo; prav to pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da je za toženca sporno, ker tožnik ni izrecno opredelil zaključka začasne nezmožnosti za delo, zaradi česar naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen (pravilno: nedoločen). Tožnik je namreč na naroku dne 5.5.2006 modificiral tožbeni zahtevek tako, da naj se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo do nadaljnjega. Iz tega pa ne izhaja, da zaključek začasne nezmožnosti za delo iz postavljenega tožbenega zahtevka ne bi bil določen oz. določljiv. Iz določbe 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 izhaja, da socialni spor predstavlja spor polne jurisdikcije. To pomeni, da socialno sodišče ne odloča le o pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca in o zakonitosti postopka pred izdajo dokončne odločbe, ampak - v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka - praviloma tudi sámo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz dokaznega postopka. Dejansko stanje se ugotavlja na glavni obravnavi. Ko senat misli, da je zadeva obravnavana tako, da se lahko izda odločba, naznani predsednik senata, da je glavna obravnava končana (1. odst. 291. čl. ZPP). Dejansko podlago sodbe zato predstavlja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče do zaključka glavne obravnave. Iz obrazloženega zato izhaja, da sodišče lahko odloča o zahtevku, t.j. začasni nezmožnosti za delo največ do dneva zaključka glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je zato odločalo o določljivem tožbenem zahtevku; začetek začasne nezmožnosti je tožnik opredelil na naroku dne 9.12.2005 (zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 9.12.2005, list. št. 13-16), zaključek začasne nezmožnosti pa je določljiv tudi iz zahtevka, postavljenega na naroku dne 5.5.2006. Sodišče namreč o začasni nezmožnosti za delo več kot do zaključka glavne obravnave ne more odločati; v tem časovnem okviru pa je sodišče tudi odločalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. V socialnem sporu se odloča o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in o zakonitosti postopka, izdanega pred izdajo upravnega akta. Tožnik je z zahtevkom na odpravo upravnih odločb toženca uspel v celoti. V nasprotju s tožencem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo, in sicer v celotnem vtoževanem obdobju, o katerem sploh lahko odloča. Sodišče prve stopnje je zato glede temelja pravilno odločilo, da mora toženec na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP tožniku (oz. sodišču za plačilo storitev BPP) v celoti povrniti stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu zadeve ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni odpravilo prvostopnega upravnega akta toženca; ob odločanju o začasni nezmožnosti za delo tožnika pa tudi ni odločilo, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni ali skrajšani delovni čas. Pravilen materialno pravni zaključek o tem, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni ali skrajšani delovni čas izhaja iz naslednjih listin: iz predloga imenovanemu zdravniku št. 3822531 z dne 8.4.2005 (v upravnem spisu) izhaja, da je prvi dan tožnikove začasne nezmožnosti 11.3.2005 (rubrika 10) in da osebni zdravnik predlaga začasno nezmožnost za delo od tega dne dalje za poln delovni čas (rubrika 12). Iz pregleda poteka začasne nezmožnosti za delo z dne (16.9.2005, priloga B/4), pa izhaja, da je bila pri tožniku od 11.3.2005 do 21.4.2005 podana polna nezmožnost za delo. Ker tožnik v socialnem sporu izpodbija pravilnost in zakonitost odločbe z dne 19.4.2005, s katero je bilo odločeno, da je zmožen za delo od 22.4.2005, iz dejanskega stanja, ugotovljenega v socialnem sporu, pa izhaja, da ta odločba (in posledično tudi drugostopna odločba z dne 7.6.2005), ni pravilna, bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava in na podlagi citiranih listin odpraviti tudi prvostopno odločbo toženca in v izreku sodbe odločiti tudi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za poln delovni čas. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. in 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo tudi prvostopenjsko odločbo toženca in določilo dnevni časovni obseg začasne nezmožnosti za delo (t.j. poln delovni čas). Zaradi jasnosti izreka pa je prvi in drugi odstavek izreka sodbe oblikovalo na novo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi le delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem pa jo je glede na vse že obrazloženo zavrnilo; tudi v delu glede odločitve o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje (v 3. odst. izreka sodbe), ki pa ga je potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009