VDS sodba Pdp 1544/2006

Jedro

Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da bi lahko sodišče višino odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu ugotovilo zgolj na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar v primeru izpodbijanja zamudne sodbe ni dopustno. Tudi o zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je mogoče odločiti z zamudno sodbo, če je tožba sklepčna, to je, če utemeljenost tožbenega zahtevka tako glede temelja kot glede višine izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 10.11.2006 toženi stranki naložilo, da je dolžna izplačati tožniku znesek 1.950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2006 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče svojo odločitev napačno oprlo na domnevo, da tožena stranka zato, ker ni podala odgovora na tožbo, priznava dejanske tožbene navedbe - da se zaradi njene pasivnosti šteje, da priznava resničnost dejstev, navedenih v tožbi. Na tožbo res ni odgovorila in tudi ne zanika temelja toženega zahtevka, da je tožnik dejansko utrpel škodo v delovni nezgodi na način, kot izhaja iz tožbenih navedb. Vendar pa je bila prepričana, da bo sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju višine pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo v skladu s 176. členom OZ. Prav zato bi se moralo sodišče v sodbi poleg ugotovitve pogoja sklepčnosti izreči tudi o obstoju dejanskih okoliščin, ki jih je štelo kot pravno relevantne. Iz sodbe ne izhaja, katera pravno relevantna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago za svojo odločitev. Iz sodbe tudi ne izhaja, na katero pravno normo je oprlo svojo odločitev. Sploh ni razpolagalo z izvedenskim mnenjem, ampak je sklepalo zgolj na podlagi medicinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik. Sodišče, ki ni imelo opore v izvedenskem mnenju, je torej samo odločilo, da je zahtevek v višini 1.100.000,00 SIT za telesne bolečine utemeljen. Brez pravne podlage je odločilo, da je primerna odškodnina za prestani strah 550.000,00 SIT in 300.000,00 SIT zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti. Opozarja, da je tožnik sam sodišču predlagal, da naj zaradi ocene teže in narave poškodbe ter višine posameznih postavk nematerialne škode izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke. Če iz obrazložitve zamudne sodbe niso razvidni razlogi za odločitev, je s tem stranki odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, s tem pa je kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Izpodbijana sodba razen sklicevanja na 318. člen ZPP ne navaja razlogov, na katerih temelji odločitev prvostopnega sodišča. Ker sodbe ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (odločba Ustavnega sodišča Up 201/01 z dne 6.11.2003 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003 z dne 9.12.2004). Predlaga razveljavitev zamudne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v okviru obeh uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, zlasti ne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba v smislu pomanjkljive obrazložitve oz. nemožnosti preizkusa sodbe. Čeprav je obrazložitev izpodbijane sodbe skopa, vendarle vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Če tožena stranka v zakonskem roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (1. odstavek 318. člena ZPP).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se zaradi pasivnosti tožene stranke domneva, da priznava dejanske tožbene navedbe. Posebnost pri izdaji zamudne sodbe je namreč ravno v tem, da se po tem, ko stranka ne odgovori na tožbo, ne izvaja dokazni postopek in se torej ne preverja resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev, ker se šteje, da so dejstva, navedena v tožbi, resnična. Na tej podlagi sodišče presoja sklepčnost tožbe, to je, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter preveri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da bi lahko sodišče prve stopnje višino odškodnine ugotovilo zgolj na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, kot je predlagal tožnik. Tožena stranka s takšnimi navedbami uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v primeru izpodbijanja zamudne sodbe ni dopustno (2. odstavka 338. člena ZPP). Tudi o zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč mogoče odločiti z zamudno sodbo (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 494/2003 z dne 14.7.2004), seveda pod pogojem, da je tožba sklepčna tako glede temelja kot glede višine. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi lastne iniciative opredelilo vrednost posameznih postavk nepremoženjske škode. Prvostopenjsko sodišče je sledilo navedbam v tožbi in pravilno zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka tako glede temelja kot glede višine izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katero materialnopravno normo je uporabilo kot podlago odločitve. V sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 295/2003 z dne 9.12.1994, na katerega se pri tem sklicuje, je med drugim izpostavljeno, da mora pritožnik za uporabo izpodbojnega razloga zmotne uporabe materialnega prava vedeti, katero pravno normo je sodišče uporabilo, da lahko pretehta, ali je sodišče uporabilo pravo normo in ali jo je uporabilo pravilno. Četudi se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni izrecno sklicevalo na konkretne materialnopravne določbe glede odškodninske odgovornosti tožene stranke (kar se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka in s tem na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava), iz izpodbijane zamudne sodbe jasno izhaja, da gre v spornem primeru za uporabo 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče je v sodbi povzelo tožnikove navedbe, da je njegova poškodba posledica nevarnega dela na višini, ob uporabi lestve, ki je nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost ter da je za škodni dogodek odgovoren imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, v konkretnem primeru tožena stranka. Po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Tožena stranka niti v pritožbi ne zanika, da je tožnik utrpel škodo v delovni nezgodi, kot izhaja iz tožbenih navedb. Tožbeni zahtevek je torej po temelju utemeljen, saj so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Tožena stranka zamudno sodbo izpodbija predvsem po višini in se pri tem sklicuje na 176. člen OZ. Ker ta člen OZ določa neprenosnost pravic oz. rente v primeru smrti, težje telesne poškodbe ali okvare zdravja, za kar pa v predmetni zadevi nikakor ne gre, je prišlo v pritožbi očitno do pomote in bi bilo pravilno sklicevanje na 179. člen OZ, ki določa denarno odškodnino za povrnitev nepremoženjske škode. Po 1. odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode. Iz obrazložitve zamudne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi to pravno podlago glede obsega povrnitve škode upoštevalo. Povzelo je tožnikove navedbe, da je za prestane in bodoče telesne bolečine ter za prestane neugodnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine 1.100.000,00 SIT, za prestani strah ob škodnem dogodku, ko se je hudo ustrašil za svoje življenje in zdravje ter za sekundarni strah v obliki negotovosti dobljenih poškodb in izhoda zdravljenja do odškodnine 550.000,00 SIT, zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti do odškodnine 300.000,00 SIT. Tožnik je v tožbi navedel še, da si je kot skupinovodja monterjev na delu v Nemčiji pri padcu z višine treh metrov 13.4.2006 zlomil desno roko, si poškodoval levo roko in levo koleno (podplutost) ter utrpel udarec v glavo (očesni hematom, odrgnine po glavi). Zaradi poškodb je bil pripeljan v bolnišnico na pregled. Dobil je longeto, zaradi prejetega analgetika so intenzivne bolečine nekoliko popustile, repozicija in namestitev mavca (v Mariboru) pa je bila zelo boleča. Telesne bolečine so bile v začetku zelo hude, nato srednje hude, v nadaljevanju zmerne. Najhujše so bile takoj po nezgodi. Bolečine je imel tudi med mirovanjem, vsak premik prstov poškodovane roke mu je povzročal bolečino. Dan po dogodku je zaradi bolečin lahko zgolj ležal. Bolečine se bodo občasno pojavljale tudi v prihodnosti, še posebej zaradi njegovega dela, ki je terensko in fizično obremenjujoče. Še vedno občasno konzumira analgetike, pričakovati je, da jih bo ob večjih obremenitvah tudi v bodoče. Do večjih bolečin prihaja pri močnejših dotikih v poškodovani predel roke. Mavec mu je bil odstranjen 5.5.2006, do 26.5.2006 je imel longeto, sanacija poškodbe pa je trajala veliko dlje. Med zdravljenjem je trpel številne neprijetnosti: prevoz z reševalnim vozilom, pregled in oskrba v tujini in nato v Mariboru, večkratna RTG slikanja, kar je zdravju škodljivo, izredno neprijetno nošenje mavca, longete, opornice, kar mu je oteževalo izvajanje vsakdanjih opravil. Hodil je na kontrolne preglede, imel bolečinsko pogojene motnje spanja, moral je jemati analgetike in mirovati. Škodnega dogodka se je močno prestrašil, saj bi lahko bile poškodbe zaradi padca z velike višine veliko hujše. Primarni strah je bil intenziven, trajal je vse do prihoda reševalcev ter odvoza v bolnišnico. Ker je moč v rokah pri njegovem delu izjemno pomembna, se je bal, da lahko v primeru težjih poškodb ostane brez zaposlitve. Med zdravljenjem ga je skrbel izid zdravljenja, saj je bila poškodovana roka sprva nenehno otečena, v njej pa intenzivne bolečine. Zagotovo bo preteklo veliko časa preden se bo moč roke toliko izboljšala, da bo imel zaupanje v svoje fizične sposobnosti in mu bo omogočeno normalno opravljanje dela. Zaradi zloma bo čutil bolečine ob spremembah vremena, nizkem pritisku, roka bo palpatorno občutljiva. Glede odškodnine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je poleg njegovega poklica treba upoštevati, da je desničar. Iz navedenega izhaja, da je tožba sklepčna tudi glede višine vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odmerjena odškodnina zaradi poškodbe pri delu je iz vseh navedenih naslovov primerna in pravična. V skladu z določbo 1. odstavka 179. člena OZ jo opravičujejo zgoraj povzete okoliščine primera, stopnja in trajanje fizičnih bolečin, intenzivnost in trajanje primarnega ter sekundarnega strahu, pri čemer pa tudi bistveno ne odstopa od odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih.

Tožena stranka neutemeljeno opozarja, da naj bi ji bila zaradi pomanjkljive obrazložitve zamudne sodbe kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (Ur. l. RS, št. 33/91 s sprem.), pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 201/01 z dne 6.11.2003, v kateri je bilo poudarjeno, da lahko stranka šele potem, ko izve, na podlagi katerih dejstev ter z uporabo katerih pravnih norm je sodišče izdalo svojo odločbo, učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe, v nasprotnem primeru pa je stranki kršena pravica do pravnega sredstva. Ker so iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe razvidni razlogi za njeno izdajo, toženi stranki pravica do vložitve učinkovite pritožbe ni bila kršena.

Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1639/2006
• VSL sodba in sklep II Cp 1068/93
• VSL sodba II Cp 86/2009