<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1002/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.1002.2006
Evidenčna številka:VDS03987
Datum odločbe:28.03.2007
Področje:delovno pravo
Institut:vzorčni postopek - prekinitev postopka - sprememba delodajalca - sprememba navedbe tožene stranke - sklepi procesnega vodstva - dejanski prevzem delavca - postopek likvidacije - postopek prenehanja delodajalca

Jedro

Kadar je izveden vzorčni postopek po določbah 40. člena ZDSS-1, sodišče po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, odloči o zadevah v prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Pri tem zadostuje, da se sklicuje na pravnomočno odločbo, izdano v vzorčnem postopku, ne da bi obsežno povzemalo njeno obrazložitev. Ureditev t.i. vzorčnega postopka ne pomeni kršitve pravice tožene stranke do enakega varstva pravic, to je kršitve 22. člena Ustave RS oz. nedopustnega posega v osnovne pravice in svoboščine tožene stranke, ki so varovane z Ustavo RS, ker naj bi 40. člen ZDSS-1 pred odločitvijo sodišča o izvedbi vzorčnega postopka in prekinitvijo postopka dajal možnost izjave le tožeči stranki. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oz. zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih), pravice strank do sodelovanja v postopkih pa so v celoti varovane z določbo 2. odstavka 40. člena ZDSS-1, saj se lahko tožniki v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzročni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami.

Če zakon ne dopušča pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, s tem v ničemer ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, čeprav je ureditev v specialnem zakonu (ZDSS-1) drugačna od ureditve pravnih sredstev zoper sklepe o prekinitvi postopka po določbah ZPP (211. člen ZPP). Gre le za sklep procesnega vodstva, s katerim se ne posega v pravice strank v postopku, ker je sicer zagotovljeno sodelovanje strank v vzorčnem postopku.

Uveljavljanje pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku, je v nasprotju z določbo 5. odstavka 40. člena ZDSS-1.

V vzorčni zadevi kljub izpovedi direktorja, da naj bi šlo za prevzem delavcev v drugo družbo, sodišču ni bila predložena pogodba o prevzemu, saj takšna pogodba očitno ni bila sklenjena. Bistveno pa je, da je šlo za dejanski prevzem večine delavcev tožene stranke v drugo družbo, vendar ne v skladu z določbo 73. člena ZDR, ampak na način, ki ni bil skladen z zakonom (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri drugi družbi ter izposoja delavcev in njihov prehod nazaj na delo k toženi stranki), zaradi česar so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnega razloga nezakonite.

Pravna oseba ne preneha z dnem vpisa začetka likvidacijskega postopka v register, ampak šele takrat, ko se po končanem postopku likvidacije družba izbriše iz registra. Zato je napačno stališče, da je postopek voden zoper neobstoječo pravno osebo, kljub napaki v uvodu sodbe, kjer ni označeno, da je tožena d.d. v likvidaciji. Uvedba postopka likvidacije ne more za nazaj dokazovati obstoja ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane delavcem v preteklem letu, niti nima za posledico prenehanja delovnega razmerja delavcem po samem zakonu, kar velja za likvidacijo po določbah ZGD, pa tudi za sodno likvidacijo. Postopek za prenehanje delodajalca pa lahko predstavlja nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (108. člen ZDR oz. 103. člen ZDR, če gre za sodno likvidacijo).

 

Izrek

Pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka se zavrže.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oz. odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala:

- ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 8.4.2005 nezakonita;

- ugotovitev, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in še traja ter vrnitev tožnice na delo k toženi stranki;

- vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje, ko ni delala, do ponovnega nastopa dela ter za čas od poteka odpovednega roka do ponovnega poziva nazaj na delo obračun nadomestila plače v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi z dne 31.5.1991 ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih neto plač, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 152.724,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku osmih dni.

Zoper navedeno sodbo in zoper sklep o prekinitvi postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep o prekinitvi postopka in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prvenstveno tožbo tožeče stranke zavreči, ker od dne 1.12.2005 dalje tožena stranka I. d.d., ne obstaja več, saj obstaja le pravna oseba I. d.d. - v likvidaciji. To izhaja iz sklepa sodnega registra Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 8.12.2005. Kot navaja npr. Višje sodišče v Ljubljani v sklepu III Cp 1129/2002 z dne 22.5.2002, je obstoj pravne osebe razviden iz podatkov sodnega registra in bistvena sestavina tega obstoja je firma - ime družbe. Če ime iz sodnega registra ne izhaja, take pravne osebe ni. Zoper neobstoječo osebo pa postopka ni mogoče začeti niti voditi. Po mnenju Višjega sodišča v Ljubljani gre za neodpravljivo pomanjkljivost in je potrebno takšno tožbo zavreči. Tožeča stranka do konca glavne obravnave ni popravila naziva tožene stranke. Meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi sicer nepravilna, ker se sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sklicuje na "vzorčni postopek", svoje odločitve pa sploh ne utemeljuje, kar je v nasprotju z določbami 324. člena ZPP. Odločitev v vzorčnem postopku je le ena izmed okoliščin, ki jih prvostopno sodišče pri odločanju upošteva, izpodbijana sodba pa sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. 40. člen ZDSS-1 je v nasprotju z Ustavo RS. Pomeni kršitev z Ustavo zavarovane pravice tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in nedopusten poseg v osnovne človekove pravice in svoboščine tožene stranke. Navedeni zakon v 40. členu pred odločitvijo o izvedbi vzorčnega postopka in prekinitvijo postopka daje le tožeči stranki možnost izjave, tožena stranka pa te možnosti nima. Tudi v obravnavanem primeru je bila odločitev o izvedbi vzorčnega postopka sprejeta le na podlagi sodelovanja s tožečo stranko, brez sodelovanja toženca. Ker pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka po navedeni zakonski določbi ni dovoljena, je kršena z Ustavo RS zavarovana pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče naj pred odločitvijo o pritožbi sproži postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 40. člena ZDSS-1. Poleg tega v konkretnem primeru sodišče ne bi smelo postopati po določilih 40. člena ZDSS-1 tudi zato, ker se konkretni primer bistveno razlikuje od primera v zadevi opr. št. Pd 118/2005. V vzorčnem postopku je Višje delovno in socialno sodišče izrecno zapisalo, da naj bi bilo v tem sporu bistveno, da naj bi tožnica med odpovednim rokom in po izteku odpovednega roka delala za toženo stranko, čeprav to ne drži. Tožnica v vzorčni zadevi B.H. je delala za družbo A., kjer je bila tudi zaposlena. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi, izdani v vzorčni zadevi, zapisalo, da naj bi vsi delavci, ki so prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi, svoje delo še naprej opravljali, toženka pa naj bi še naprej opravljala dejavnost na vseh delovnih mestih, na katerih je predhodno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne drži. V konkretnem primeru je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 25.5.2005 in od tedaj dalje ni več delala pri toženi stranki niti ni bila zaposlena pri družbi A. d.o.o., ampak je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kjer je v skladu s predpisi pridobila pravico do denarnega nadomestila. Zato gre za bistvene razlike od postopka opr. št. Pd 118/2005. Bistvena razlika je tudi v tem, da je tožena stranka od 1.12.2005 v likvidacijskem postopku ter da od 31.12.2005 dejansko ne posluje več. To dokazuje, da so bili podani vsi zakonski pogoji in resni ter utemeljeni razlogi za odpoved pogodb o zaposlitvi. Sodišče teh dejstev nezakonito ni upoštevalo. O tem bi lahko izpovedale predlagane priče in direktor oz. sedaj likvidacijski upravitelj tožene stranke, to dejstvo pa je razvidno tudi iz sklepa sodnega registra Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 8.12.2005 ter sklepa tožene stranke o prekinitvi vse proizvodne dejavnosti. V celoti napačna je odločitev v 2. točki izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče odločilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo, kakor tudi odločitev o pozivu tožnice nazaj na delo, zlasti ker ni definirano, na katero delo. Tožnice zaradi likvidacije na delo ni moč pozvati, saj dela ni več. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s presojo obstoja utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov - zaslišanja bivšega direktorja in drugih prič, vključno s predstavnikom nemškega kupca W., od katerega naročil je bila toženka v celoti odvisna. Izpodbijano sodbo je že iz tega razloga potrebno razveljaviti, zlasti ker je sodišče na podlagi listin in izvedenih dokazov napravilo napačen sklep v tem sporu, predhodno pa tudi v vzorčnem postopku opr. št. Pd 118/2005 ter v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1419/2005.

Pritožba nadalje podrobno navaja podatke iz izkaza poslovnega izida tožene stranke v letu 2004, podatke o izgubi v letu 2005 ter probleme v zvezi s poslovanjem z naročnikom - družbo W. iz Nemčije, ki je napovedala prenehanje novih naročil z avgustom 2005. Zato so bili potrebni ukrepi za rešitev družbe iz krize, sicer bi družbi grozil stečaj. V prvostopni in drugostopni sodbi, izdani v vzorčnem postopku, so številna protislovja in nasprotujoče si ugotovitve, saj sta sodišči ugotovili, da resen razlog za odpoved pogodbe obstaja, vendar naj ne bi bil odločujoč. ZDR govori le o resnih in utemeljenih razlogih, ki so bili tudi ugotovljeni. Ni res, kar se navaja v sodbah v vzorčnem postopku, da naj bi tožena stranka opravljala dejavnosti na vseh delovnih mestih, na katerih je delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Takšne navedbe so protispisne in celo v nasprotju z navedbami same tožeče stranke, ki je tudi sama navedla, da se izmed delavk, ki so v prvi skupini dobile odpoved pogodbe o zaposlitvi, najmanj tri niso zaposlile v tretji družbi. V letu 2005 je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje vsem 87 delavcem, na dan 1.1.2006 pa je bilo v družbi A. d.o.o. zaposlenih le 35 delavcev, zato so ugotovitve sodišča napačne. Tožena stranka prilaga listine, ki predhodno niso mogle biti izvedene na obravnavi, saj je prvostopenjsko sodišče favoriziralo t.i. vzorčni postopek in drugih dokazov praktično ni izvajalo.

Tožena stranka nadalje navaja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbo 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Sodišče je nezakonito odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dalje brez omejitve te obveznosti do dneva glavne obravnave, poleg tega pa je toženi stranki nezakonito naložilo plačevanje nadomestila plače dejansko v nedogled. Tak izrek je nedoločen, nedorečen in bi ga moralo sodišče zavrniti, posebej zato, ker ni določeno ali gre za neto ali bruto nadomestilo, niti za kakšne prispevke in davke gre in v kakšnih višinah. Prvostopno sodišče je celo prekoračilo tožbeni zahtevek oz. ga samo modificiralo, saj tožeča stranka ni uveljavljala zamudnih obresti, vpisa delovne dobe ipd. Poleg tega je sodišče na podlagi navedb same tožeče stranke na glavni obravnavi ugotovilo, da je bila tožnica prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, zato bi moralo denarni zahtevek omejiti in prejete denarne prejemke od Zavoda RS za zaposlovanje upoštevati. Sodišče delavcu ne sme še enkrat prisoditi nadomestila plače, če ga je v določenem obsegu že prejel s strani državnega zavoda. Če tako ravna, zmotno uporabi materialno pravo. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje o višini prejetih denarnih nadomestil. Ker sodba sploh ni obrazložena, kot je potrebno, je toženi stranki kršena tudi njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja Ustava RS v 25. členu. Poleg tega je bila na prvi stopnji še storjena dodatna absolutna bistvena kršitev postopka, saj se obravnava kljub spremenjenemu senatu ni pričela znova in se ni ponovila skladno z določili ZPP. Prvostopenjsko sodišče protispisno navaja, da naj bi v konkretnem primeru šlo za prevzem delavk oz. prenos dela dejavnosti na družbo A. d.o.o.. To ne izhaja niti iz izpovedi direktorja, ki je sodišče ni obravnavalo kot celote, niti iz pogodb, sklenjenih z družbo A. d.o.o., ki so bile predložene v vzorčnem postopku. Če bi res šlo za prevzem, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti in ne obratno. V neresnični trditvi sodišča, da naj bi bilo bistveno, da je tožena stranka dejavnost prenesla na povezano družbo A. d.o.o., delavce pa naj bi si zagotovila s sklenjeno pogodbo o izposoji delavcev z dne 20.5.2005, obstaja popolno nasprotje - zakaj bi tožena stranka potrebovala delavce od tretje osebe, če je prenesla svojo dejavnost na družbo A. d.o.o.. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je s tožnico v letu 2004 in 2005 sklenila novi pogodbi o zaposlitvi, zato pogodba o zaposlitvi iz leta 1991 sploh ne velja več. Odločitev o plačilu nadomestila plače tožnici po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1991 je zato napačna, saj je sodišče to spregledalo. Upoštevati pa bi bilo treba tudi prejemke tožnice, ki jih je prejemala od Centra za socialno delo, sicer bi bila tožnica neupravičeno obogatena.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, so brez podlage. Redna in prostovoljna likvidacija je le način prenehanja družbe, družba pa s sklepom o začetku likvidacije ne preneha obstajati, saj preneha obstajati šele z izbrisom iz sodnega registra, to je po izpolnitvi pogojev iz 2. odstavka 418. člena ZGD-1. Tožeča stranka še navaja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi odločilo upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru opr. št. Pd 118/2005, na katero je skladno s 4. odstavkom 40. člena ZDSS-1 vezano. Pritožbene navedbe glede protiustavnosti ureditve vzorčnega postopka v ZDSS-1 so neutemeljene. Sklep o prekinitvi postopka je sklep pravdnega vodstva, ki ga nobena od strank ne more izpodbijati s posebnim pravnim sredstvom. Zato je evidentno, da ne gre za kršitev ustavne pravice tožene stranke do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS niti ni kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Pritožba se spušča v nedopustno presojo zakonitosti pravnomočne odločitve v zadevi opr. št. Pd 118/2005 ter izpostavlja dele sodbe opr. št. Pdp 1419/2005 iztrgano iz konteksta. Bistveno v vzorčni zadevi je bilo, da je sodišče ugotovilo, da pri toženi stranki ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, na kar je kazala ponovna napotitev tožnice (v vzorčni zadevi) nazaj na delo k toženi stranki po izteku odpovednega roka, to je posojanje delavcev, ki so formalno postali delavci družbe A. d.o.o., toženi stranki. Ni mogoče sprejeti stališča, da naj bi posebnosti posameznega primera, ki niso bistvene, početje tožene stranke "ozdravile" nezakonitosti. Pri družbi A. d.o.o. le za varovane kategorije delavcev ni bilo dela. Ker je sodišče v vzorčnem primeru ugotovilo, da pri toženi stranki ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela, dejstvo, da za tožečo stranko po odpovedi delovnega razmerja pri toženi stranki pri družbi A. d.o.o. ni bilo dela, ne predstavlja bistvene posebnosti v primerjavi s postopkom opr. št. Pd 118/2005. Uporabiti je treba primero iz kazenskega procesnega prava, to je teorijo o zastrupljenem drevesu. Odpoved je bila sama po sebi nezakonita, ne glede na to, kaj se je s posameznim delavcem potem dogajalo. Pritožba je nelogična, saj bi po njenem razlogovanju tožeča stranka lahko v predmetnem sporu uspela le, če bi se zaposlila v družbi A. d.o.o., ker pa je pristala na Zavodu za zaposlovanje, sodišče njenemu tožbenem zahtevku ne bi smelo ugoditi. Nikakršne teže in pomena nima dejstvo, da je tožena stranka od 1.12.2005 v likvidacijskem postopku. Gre za prostovoljno redno likvidacijo in ne za insolvenčne postopke oz. ukrepe po 12. in 13. členu Zakona o finančnem poslovanju. Tožeča stranka še opozarja na primer Merckx in Neuhuys zoper Ford Motors (Joined cases 171/94 in 172/94 (1996) ILJ 247), kjer je Evropsko sodišče štelo za prenos podjetja situacijo, kjer je ena družba prenehala opravljati dejavnost in zgolj priporočila svojim strankam drugo družbo, ki je zaposlila nekaj delavcev prve družbe in začela opravljati isto dejavnost, celo brez kakršnekoli pogodbe med strankama. Tožeča stranka je mnenja, da višje sodišče novih navedb in dokazov skladno s 1. odstavkom 286. člena ZPP ne sme dopustiti. Opozarja tudi na nedopustnost pritožbenih navedb v delu, v katerem pritožba polemizira z deli obrazložitve prvostopenjske sodbe opr. št. Pd 118/2005 in odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1419/2005. Prvostopno sodišče je toženi stranki v prav vseh postopkih, ki tečejo po vzorčnem primeru, dalo možnost navajanja novih dejstev in ponudbe dokazov. Zato so navedbe o kršitvi pravice do navajanja dejstev in dokazov v vzorčnem primeru nekorektne in zlahka preverljive. Iz pogodbe tožene stranke z družbo W. in Pogodbe o izposoji delavcev z družbo A. d.o.o. ter izpovedi direktorja tožene stranke iz vzorčnega postopka jasno izhaja, da je tožena stranka prevzemnik del s strani tujega partnerja W., ki ga sedaj oddaja družbi A. d.o.o.. Družba A. d.o.o. to delo opravlja za toženo stranko z zaposlovanjem bivših nezakonito odpuščenih delavcev, opravljeno delo toženi stranki obračunava in se je le vrinila v utečeni pogodbeni odnos med toženo stranko in W.. Potreba po delu nedvomno obstaja, le izvrševanje je tožena stranka prenesla na drug pravni subjekt tako, da se je z delovnopravnega vidika le poslabšal položaj nezakonito odpuščenih delavcev tožeče stranke. Brez osnove so pritožbena navajanja glede zahtevka tožeče stranke po priznanju pravic po pogodbi o zaposlitvi z dne 31.5.1991. Pogodbe, na katere se sklicuje tožena stranka, so bile med strankama sklenjene za določen čas, zato ker je tožeča stranka zaradi prizadetosti otroka koristila pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, skladno z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Z nezakonito odpovedjo ji je tožena stranka onemogočila koriščenje te pravice, zato prvostopenjskemu sodišču ni moč ničesar očitati, še posebej zato, ker tovrstne navedbe predstavljajo nedopustne novote.

Pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka je nedovoljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvedlo vzorčni postopek po 40. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), ker je bilo pri sodišču vloženih večje število tožb, v katerih so se tožbeni zahtevki opirali na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, saj gre za spore med različnimi tožniki - delavci tožene stranke in toženo stranko zaradi razveljavitve rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Vzorčni postopek je bil izveden v zadevi opr. št. Pd 118/2005 (tožeča stranka B.H., tožena stranka I d.d.), v kateri je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo z dne 18.10.2005, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1419/2005 z dne 23.2.2006. Ostali postopki, med njimi tudi postopek v obravnavani zadevi, so bili prekinjeni (sklep o prekinitvi postopka z dne 14.9.2005), pri čemer so bile stranke posebej opozorjene na določbo 5. odstavka 40. člena ZDSS-1, po kateri stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Skladno z določbo 3. odstavka 40. člena ZDSS-1 zoper sklep o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka ni dovoljena pritožba, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) zavrglo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker zoper neobstoječo osebo ni mogoče voditi postopka. Res je sicer, da je v uvodu sodbe tožena stranka označena s prvotnim imenom, brez pristavka, da je v likvidaciji, čeprav je bil dne 8.12.2005 izdan sklep o spremembi podatkov pri subjektu vpisa I. d.d. tako, da je bila firma spremenjena v I. d.d. - v likvidaciji, vpisan pa je bil tudi likvidacijski upravitelj oz. likvidator (priloga B12), na podlagi sklepa skupščine z dne 1.12.2005 o začetku redne likvidacije. V nobenem primeru ne gre za primer, ko bi bila tožba vložena zoper "neobstoječo" pravno osebo. Pravna oseba ne preneha z dnem vpisa začetka likvidacijskega postopka v register, ampak šele takrat, ko se po končanem postopku likvidacije družba izbriše iz registra. Pritožbeno sodišče je glede na predloženi izpisek iz sodnega registra v uvodu te sodbe in sklepa navedlo pravilno označbo v firmi tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Stališče pritožbe, da se sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sklicuje na "vzorčni postopek", svoje odločitve pa sploh ne utemeljuje, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami 324. člena ZPP, ni pravilno. Kadar je izveden vzorčni postopek po določbah 40. člena ZDSS-1, sodišče po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, odloči o zadevah v prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Pri tem zadostuje, da se sodišče sklicuje na pravnomočno odločbo, izdano v vzorčnem postopku, ne da bi obsežno povzemalo njeno obrazložitev. To toliko bolj velja za obravnavani primer, ko je v vseh zadevah tožena stranka ista, zastopa pa jo isti pooblaščenec. Zato obrazložitev izpodbijane sodbe ustreza zahtevam iz 324. člena ZPP, zlasti ker so v razlogih navedene vse posebnosti, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Iz teh razlogov so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila toženi stranki kršena njena pravica do "učinkovitega" pravnega sredstva, ki jo zagotavlja Ustava RS v 25. členu. Pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja citirana ustavna določba, sploh ne more biti kršena s tem, da je sodna odločba bolj ali manj ustrezno obrazložena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka s tem, da se obravnava kljub spremenjenemu senatu ni pričela znova in se ni ponovila skladno z določili ZPP. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil narok za glavno obravnavo preložen in nato opravljen v skladu z določbami 3. odstavka 302. člena ZPP, saj se je obravnava začela znova pred spremenjenim senatom.

Neutemeljen je pritožbeni predlog pritožbenemu sodišču, da naj sproži postopek za presojo ustavnosti 40. člena ZDSS-1. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem, da naj bi ureditev t.i. vzorčnega postopka pomenila kršitev pravice tožene stranke do enakega varstva pravic, to je kršitev 22. člena Ustave RS oz. nedopusten poseg v osnovne pravice in svoboščine tožene stranke, ki so zavarovane z Ustavo RS, ker 40. člen ZDSS-1 pred odločitvijo o izvedbi vzorčnega postopka in prekinitvijo postopka daje možnost izjave le tožeči stranki, tožena pa te možnosti nima. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oz. zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih), pravice strank do sodelovanja v postopkih pa so v celoti varovane z določbo 2. odstavka 40. člena ZDSS-1. Bistveno je, da se lahko tožniki v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzročni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami. Praviloma se vzorčni postopek izvede takrat, kadar je vloženih več tožb zoper isto toženo stranko, ki ima torej vse možnosti sodelovanja v postopku, ki se vodi kot vzorčni. Odločitev, ali bo izvedlo vzorčni postopek ali ne, pa je ob izpolnjenih predpostavkah iz 1. odstavka 40. člena ZDSS-1 v vsakem primeru prepuščena sodišču. Če zakon ne dopušča pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, s tem v ničemer ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, čeprav je ureditev v specialnem zakonu (ZDSS-1) drugačna od ureditve pravnih sredstev zoper sklepe o prekinitvi postopka po določbah ZPP (211. člen ZPP). Gre le za sklep procesnega vodstva, s katerim se ne posega v pravice strank v postopku, ker je sicer zagotovljeno sodelovanje strank v vzorčnem postopku. Poleg tega sklep o prekinitvi postopka ne pomeni odločanja o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih strank. Po določbi 25. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Presojo ustavnosti navedene določbe pa seveda lahko sproži tožena stranka sama, kar bi lahko storila že med postopkom na prvi stopnji oz. pred vložitvijo pritožbe v tem sporu, ne pa da to predlaga pritožbenemu sodišču.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Po določbi 5. odstavka 40. člena ZDSS-1 stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Na navedeno so bile stranke, torej tudi tožena stranka, izrecno opozorjene že v sklepu o prekinitvi postopka. Pritožba v pretežnem delu vsebuje prav navedbe, s katerimi oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Tožena stranka torej z uveljavljanjem teh pritožbenih navedb ravna v nasprotju z določbo 5. odstavka 40. člena ZDSS-1, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja, ker je glede na določbo 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, navesti pa je dolžno tudi razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

V pravnomočni odločbi, izdani v vzorčnem postopku, to je v sodbi Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pd 118/2005 z dne 18.10.2005, ki jo je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1419/2005 z dne 23.2.2006, je sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8.4.2005. Ugotovilo je tudi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja ter naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Revizija zoper navedeno pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča ni bila vložena.

Pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v vzorčnem individualnem delovnem sporu so bile določbe 96. do 100. člena ter 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). V tem sporu je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni dokazala obstoja resnih in utemeljenih poslovnih razlogov za redno odpoved pogodb o zaposlitvi, niti dejstva, da nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni več mogoče, ker je tožnica po izteku odpovednega roka še naprej opravljala delo za toženo stranko. Formalno je bila sicer delavka družbe A. d.o.o. (katere večinski lastnik je tožena stranka), ki je z njo sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar je še naprej delala za toženo stranko (enako kot večina drugih delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) na podlagi pogodbe o izposoji delavcev, ki jo je družba A. d.o.o. sklenila s toženo stranko. Delavci so delo opravljali za toženo stranko v istih prostorih, na istih strojih in za istega naročnika kot pred odpovedjo. Sodišče je v vzorčni zadevi ugotovilo, da je tak način posojanja delavcev v nasprotju z zakonom, ker družba A. d.o.o. nima sklenjene pogodbe o koncesiji za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu v smislu določbe 1. odstavka 57. člena ZDR in da takšen način ponovne napotitve tožnice na delo k toženi stranki sam po sebi dokazuje, da pri toženi stranki sploh ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Bistveno pa je, da je sodišče presodilo, da tak način odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot ga je uporabila tožena stranka, dejansko pomeni zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker že samo dejstvo, da so odpoved pogodbe o zaposlitvi prejeli vsi delavci, ki ne uživajo posebnega varstva pred odpovedjo in da so po odpovedi še naprej opravljali dela na istih delovnih mestih, dokazuje, da niso bili podani zatrjevani ekonomski razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej poslovnih razlogov ni uspela dokazati.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu ni nobenih bistvenih posebnosti, ki bi vplivale na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, oziroma, ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v vzorčni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 4. odstavka 40. člena ZDSS-1, ko je v celoti upoštevalo odločitev v vzorčnem primeru in sprejelo enako odločitev, ob upoštevanju nespornih ugotovitev o datumu prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke v obravnavani zadevi in o obdobju njene nezaposlenosti (kar vpliva le na odločitev o reparacijskem zahtevku). Tudi iz obrazložitve obeh sodb v vzorčnem postopku ne izhaja, da naj bi tožnica v zadevi opr. št. Pd 118/2005 po izteku odpovednega roka delala pri toženi stranki kot njena delavka, kot napačno prikazuje tožena stranka v pritožbi. Tožnica v obravnavanem sporu sicer po izteku odpovednega roka ni sklenila delovnega razmerja za določen čas z družbo A. d.o.o. in na podlagi pogodbe o izposoji delavcev ni bila posojena toženi stranki, da bi še naprej opravljala delo za toženo stranko, tako kot delavka B.H. v vzorčni zadevi, vendar ta okoliščina ni odločilnega pomena. Nikakršne posebnosti tudi ne predstavlja dejstvo, da je bila tožeča stranka prijavljena kot nezaposlena oseba na Zavodu za zaposlovanje. Zato tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja na to, da ni pomembno, kaj se je s posameznim delavcem dogajalo po odpovedi. Bistveno je, da so bile vse redne odpovedi iz poslovnih razlogov, torej tudi odpoved, podana tožnici R.G., nezakonite, ker pri toženi stranki sploh ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela, čeprav je tožena stranka delo vseh delavcev, razen tistih, ki so spadali med delavce, ki uživajo varstvo pred odpovedjo po ZDR, štela za nepotrebno. Ker je tožena stranka še naprej opravljala svojo dejavnost oz. enako delo kot do tedaj za istega naročnika z izposojenimi delavci, je očitno, da odpovedni razlogi (poslovni razlogi) v resnici sploh niso obstajali, če pa zakonski odpovedni razlog ni dokazan, je odpoved nezakonita. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi tudi pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka uporabiti določbo 73. člena ZDR, če je večina njenih delavcev po odpovedi pogodb o zaposlitvi nadaljevala z delom v okviru iste dejavnosti v drugi družbi A. d.o.o.. Kadar gre za transfer, to je za spremembo delodajalca zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, namreč preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. V takšnih primerih glede na določbe ZDR ni dopustna redna odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj je treba zagotoviti zaposlitev pri prevzemniku vsem delavcem, ki so opravljali delo v okviru dejavnosti, ki je predmet pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja. V vzorčni zadevi sicer kljub izpovedi direktorja, da naj bi šlo za prevzem delavcev v družbo A. d.o.o., sodišču ni bila predložena pogodba o prevzemu oz. ni bilo izkazano, da bi v resnici šlo za pravni prenos podjetja ali dela podjetja na podlagi pravnega posla, saj takšna pogodba očitno ni bila sklenjena. Bistveno pa je, da je šlo za dejanski prevzem večine delavcev tožene stranke v družbo A. d.o.o., vendar ne v skladu z določbo 73. člena ZDR, ampak na način, ki ni bil skladen z zakonom (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri drugi družbi ter izposoja delavcev, družba A. d.o.o. in njihov prehod nazaj na delo k toženi stranki). V zvezi s tem vprašanjem se tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno sklicuje tudi na primer Merckx in Neuhuys zoper Ford Motors Belgium SA (Joined cases C171/94 , C172/94), v katerem je Evropsko sodišče štelo za prenos podjetja situacijo, kjer je ena družba prenehala opravljati dejavnost in je le priporočila svojim strankam drugo družbo, ki je zaposlila nekaj delavcev prve družbe in začela opravljati isto dejavnost brez kakršnekoli pogodbe med strankama (European Court reports 1996 Page I-01253, sodba z dne 7.3.1996, št. 61994J0171).

Dejstvo, da je pri toženi stranki od 1.12.2005 dalje uveden postopek likvidacije, na odločitev o tožbenem zahtevku nima nobenega vpliva. Zlasti ne more za nazaj dokazovati obstoja ekonomskih razlogov za odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane delavcem v aprilu 2005. Tudi okoliščina, da od 31.12.2005 dalje tožena stranka ne posluje več, ni relevantna, saj se v tem sporu presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane v aprilu 2005. Kadar se v sodnem postopku ugotovi, da je bila odpoved nezakonita in da je delavcu delovno razmerje nezakonito prenehalo, se vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. To pa pomeni, da je tudi odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku pravilna. Po pravnomočnosti sodbe v sporu o prenehanju delovnega razmerja mora delodajalec sodbo izvršiti in delavcu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi ter ga vrniti na delo po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana. Uvedba postopka redne likvidacije nima za posledico prenehanja delovnega razmerja delavcem po samem zakonu niti v primeru likvidacije po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS št. 30/93 in naslednji) niti v primeru sodne likvidacije. Postopek za prenehanje delodajalca pa lahko predstavlja nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (108. člen ZDR oz. 103. člen ZDR, če gre za sodno likvidacijo).

Tožnici je bil z izpodbijano sodbo priznan obstoj delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki. S tako odločitvijo nikakor ni kršeno določilo 311. člena ZPP, po katerem sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Reparacijski zahtevek, o katerem je odločeno le po temelju in ne po višini, je časovno vezan na zahtevek za vrnitev na delo, zato je delavec upravičen do vseh prikrajšanj iz naslova delovnega razmerja za čas do vrnitve na delo. Izrek sodbe tudi ni nedoločen in nedorečen, kot zmotno meni pritožba, niti ni bil prekoračen tožbeni zahtevek, če se sodišče v izreku sodbe ni dobesedno držalo modifikacije tožbe, ampak je izrek le ustrezno formuliralo glede na vsebino skrčitve tožbenega zahtevka na zadnji glavni obravnavi. Protispisne so pritožbene navedbe, da ni bil postavljen tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, vpis delovne dobe ..., saj je bil tak zahtevek postavljen že v tožbi. Povsem jasno je tudi, da se obračunava bruto, izplača pa neto nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljene pa so tudi navedbe o tem, da se ne ve, kakšne prispevke in davke mora delodajalec plačati, saj to področje urejajo zakonski predpisi, s katerimi morajo biti vsi delodajalci seznanjeni. S pritožbenimi navedbami, da je tožnica na Zavodu za zaposlovanje RS prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, in da je te denarne prejemke, prejete od Zavoda RS za zaposlovanje, potrebno upoštevati pri odločitvi o nadomestilu plače, ki ga mora tožnici plačati tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožena stranka uveljavlja pritožbene novote v nasprotju z določbami 337. člena ZPP. Ker tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave, jih ni mogoče upoštevati, dokazov za svoje trditve pa niti v pritožbi ne predlaga. V vsakem primeru pa bo tožena stranka ob izvršitvi sodbe oz. v primeru morebitnega spora o reparacijskem zahtevku po višini pri izračunu nadomestila plače, ki ga dolguje tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, lahko upoštevala prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, zlasti če bo Zavod RS za zaposlovanje od nje kot delodajalca zahteval povrnitev škode po določbi 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS št. 5/91 in nasl.).

Tudi pritožbene navedbe v zvezi z neveljavnostjo pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.1991 in o upoštevanju pogodb, sklenjenih za določen čas v letu 2004 in 2005, ter o upoštevanju prejemkov tožnice, prejetih od Centra za socialno delo, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih glede na citirane določbe ZPP ni mogoče upoštevati. Pogodba o zaposlitvi iz leta 1991, sklenjena za nedoločen čas, zaradi sklenitve pogodb za določen čas zaradi uveljavljanja pravic iz naslova starševskega varstva, ni prenehala veljati in jo je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri odločitvi o reparacijskem zahtevku.

Tudi drugih novih dokazov in dejstev, na katera se tožena stranka sklicuje šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati glede na določbo 337. člena ZPP. Tožena stranka navaja, da prilaga listine, ki predhodno niso mogle biti izvedene na obravnavi, ker je prvostopenjsko sodišče "favoriziralo vzorčni postopek in drugih dokazov praktično niti ni izvajalo". Te pritožbene navedbe so povsem neutemeljene in z njimi tožena stranka nikakor ni izkazala, da dokazov, ki jih predlaga šele v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla predložiti že v času trajanja postopka na prvi stopnji v skladu z določbami 286. člena ZPP.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ni bil potreben, zato tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora (165., 155., 154. člen ZPP ter 41. člen ZDSS-1).

 


Zveza:

URS člen 22, 25, 22, 25. ZDR člen 73, 73/1, 103, 108, 73, 73/1, 103, 108. ZDSS-1 člen 40, 40/2, 40/5, 40, 40/2, 40/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg5OQ==