<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 415/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.415.2006
Evidenčna številka:VDS03973
Datum odločbe:01.02.2007
Področje:delovno pravo
Institut:javni uslužbenci - osnovna plača

Jedro

Začasno določeni količnik (količnik na delovnem mestu, na katerem je javni uslužbenec začasno razporejen) ne sme biti podlaga za določitev količnika za določitev osnovne plače v skladu z določbo 4. odstavka 195. člena ZJU, po kateri uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem po ZRPJS. Začasno določen količnik velja le za čas trajanja začasne razporeditve.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

v izpodbijanem ugodilnem delu 1. točke izreka spremeni tako, da se zahtevek tožnice z a v r n e tudi v delu, ki se nanaša na spremembo sklepa generalnega direktorja policije z dne 22.11.2004 in sklepa komisije za pritožbe z dne 12.1.2005 za določitev količnika v višini 4,20 za čas od 12.1.2005 dalje ter na izplačilo razlike v plači od 12.1.2005 dalje med količnikoma 4,00 in 4,20 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike v plačilo do plačila,

v 2. točki izreka pa glede stroškov tožene stranke tako, da se v tem delu glasi:

"Tožnica je dolžna povrniti stroške postopka toženi stranki v znesku 304,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka in nespremenjenem delu 2. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep generalnega direktorja Policije - pomočnika št. 2711-13-0016549-2004 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 907-1201/2004 z dne 12.1.2005 glede določitve količnika za izračun plače in tožnici določilo količnik za izračun plače v višini 4,20 za čas od 12.1.2005 dalje ter naložilo toženi stranki, da tožnici izplača razliko po tem količniku od 12.1.2005 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike do plačila, od pravnomočnosti sodbe dalje pa plačo po količniku 4,20. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je bil dne 22.11.2004 izdan sklep o prevedbi naziva, po katerem je bila s 1.12.2004 razporejena na delovno mesto policijski inšpektor z osnovnim količnikom 4,00. Ta sklep ni pravilen, ker je na istem delovnem mestu že dosegla količnik 4,40, v času začasne razporeditve sicer, vendar pa je zaslišana priča A.J.R. pojasnila, da je bila začasna razporeditev le formalna, ker še ni bil sprejet akt o sistemizaciji delovnih mest. Ohraniti bi morala vse pravice iz delovnega razmerja, torej tudi doseženi količnik 4,40. Zato meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo del zahtevka s tem, ko ji je priznalo le količnik 4,20. Bistvo karierne razporeditve je v tem, da se ohrani že doseženi količnik na prejšnjem delovnem mestu. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ji prizna količnik 4,40 in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur.l. RS 56/2002), ki urejajo premestitve. Tožnica je bila v skladu z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji razporejena na podlagi 189. člena ZJU in ne premeščena v smislu določb 147. do 152. člena. Zakon ne določa, da delavec ob razporeditvi ohrani število napredovanj, ampak količnik, ki ga je dosegel z napredovanjem. V konkretnem primeru je bil to količnik 4,00. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti s priznanjem stroškov postopka, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba tožnice ne opredeli bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od kršitev, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP ni podana.

Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno. Napačno pa je uporabljeno materialno pravo.

Po ZJU so bili dolžni vsi državni organi in organi lokalnih skupnosti pripraviti nove akte o sistemizaciji delovnih mest v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi. Javni uslužbenci, ki so bili prevedeni v uradniški naziv po 194. členu ZJU, so se razporedili na uradniška delovna mesta v skladu s pridobljenim nazivom, ostali javni uslužbenci pa na strokovno tehnična delovna mesta glede na naloge, ki so jih opravljali pred razporeditvijo.

Tožnica je bila z odločbo z dne 12.5.1997 razporejena na delovno mesto vodja izmene OKC s količnikom 3,40. Z odločbo z dne 16.7.2003 je bila v skladu s 194. členom ZJU z dnem 28.6.2003 (uveljavitev ZJU) imenovana v naziv 8. stopnje: policijski inšpektor II. Za čas od 1.2.2004 do 31.7.2004 je bila začasno razporejena na delovno mesto pomočnice vodje izmene v GPU OKC Oddelek za operativo, kjer ji je bil v skladu s tedaj veljavnima Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih delavcev ter Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest MNZ in Policije določen osnovni količnik 3,80. Z odločbo z dne 30.1.2004 je s 1.2.2004 napredovala za dva plačilna razreda v količnik 4,40. Z odločbo z dne 20.7.2004 je bila ponovno še za čas od 1.8.2004 za največ šest mesecev razporejena na delovno mesto pomočnice vodje izmene v GPU OKC Oddelek za operativo. Po sprejemu nove sistemizacije z dne 25.8.2004 je bila na podlagi 189. člena ZJU z odločbo z dne 22.11.2004 razporejena na delovno mesto policijski inšpektor v organizacijski enoti OKC, Oddelek za operativo. Osnovni količnik delovnega mesta je 3,60, po odločbi pa tožnici pripada količnik 4,00.

Sporno med strankama je to, ali tožnici ob razporeditvi po novo sprejetem Aktu o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih z dne 25.8.2004 pripada količnik, ki ga je dosegla s 1.2.2004, to je 4,40 ali količnik 4,00, kot ga ji priznava tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo količnik 4,20 z upoštevanjem, da osnovni količnik delovnega mesta, na katerega je razporejena z odločbo z dne 22.11.2004 znaša 3,60. Količnik 4,20 prinesejo tri napredovanja, ki jih je nesporno dotlej dosegla.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo ne strinja. Po 4. odstavku 195. člena ZJU uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (ZRPJS, Ur. l. RS št. 18/94), če so ti višji od količnika, določenega za posamezni naziv v 1. odstavku 195. člena ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega predpisa. Za naziv 8. stopnje je v 1. odstavku 195. člena ZJU določen količnik 3,60. Delovno mesto, na katerem je bila tožnici določena osnovna plača, je bilo ovrednoteno s količnikom 3,40, do razporeditve po 189. členu ZJU pa je trikrat napredovala. Vmes je bila sicer na podlagi 77. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS št. 49/98 - 93/2001) z dvema odločbama začasno razporejena na delovno mesto, na katerem je bil osnovni količnik za določitev plače višji (3,80), vendar pa je količnik, ki je bil določen z odločbo o začasni razporeditvi, lahko veljal le za čas trajanja začasne razporeditve.

Tožena stranka je tožnici v času začasne razporeditve, ko je napredovala za dva plačilna razreda, priznala količnik 4,40. V odločbi z dne 20.1.2004 kot podlaga za tako odločitev ni naveden 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državnih organih (Pravilnik o napredovanju, Ur. l. RS št. 41/94), po katerem delavec obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel z napredovanjem v primeru razporeditve na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini, vendar pa je to določbo tožena stranka očitno uporabila. Obe odločbi o začasni razporeditvi sta dokončni in pravnomočni. Njune narave ne glede na izpoved priče A.J.R. ni mogoče spremeniti. To pa pomeni, da je bil tudi v odločbah določen količnik le začasen in odvisen od osnovnega količnika delovnega mesta, na katerem je bila tožnica začasno razporejena. Po izteku začasne razporeditve je ponovno stopila v veljavo prejšnja, sicer stalna razporeditev na delovnem mestu vodje izmene OKC, ki pa je bilo ovrednoteno s količnikom 3,40. Z napredovanji za tri plačilne razrede je tožnica ob upoštevanju razponov, določenih v ZRPJS, na tem delovnem mestu dosegla količnik 4,00. Tožnica ni dosegla količnika 4,40; ta količnik ji je bil določen le začasno. Začasno določeni količnik pa ne more biti podlaga za določitev količnika v skladu s 4. odstavkom 195. člena ZJU ob razporeditvi javnega uslužbenca na delovno mesto v skladu s sistemizacijo po 2. odstavku 189. člena ZJU. Tožnica je lahko obdržala le količnik, ki ga je dejansko dosegla z napredovanjem na svojem delovnem mestu, to pa je količnik 4,00. Ker v tem primeru ne gre za premestitev, ampak prvo razporeditev po uveljavitvi ZJU v skladu z Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in nazivih, določbe Pravilnika o napredovanju in Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 58/2003), na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne pridejo v poštev. Zato tožnica ne more obdržati števila plačilnih razredov, ki jih je dosegla z napredovanji, ampak le količnik, dosežen z napredovanji na njenem delovnem mestu, na katerem je bila razporejena pred začasno razporeditvijo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničina pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe in del odločitve o stroških postopka, po kateri tožnica krije sama svoje stroške postopka. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in izpodbijani ugodilni del 1. točke izreka spremenilo tako, da je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo, del odločitve o stroških postopka tožene stranke pa tako, da je tožnici naložilo povrnitev stroškov postopka. Ti stroški znašajo za odgovor na tožbo 300 točk, za pristop na tri naroke po 100 točk in za trajanje 50 točk. Za prejem sodbe in poročilo pritožbeno sodišče toženi stranki stroškov ni priznalo, ker so ti stroški všteti v glavna opravila za stranko. Ni priznalo tudi stroškov dveh vlog, v katerih tožena stranka le našteva listine, ki jih je na izrecen poziv sodišča še naknadno vložila v spis. To niso potrebni stroški, saj bi tožena stranka vse listine in akte, ki so pomembni za sporno zadevo, lahko predložila sodišču že hkrati z odgovorom na tožbo. Priznani stroški znašajo 650 točk oziroma ob vrednosti točke 0,459 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov, 304,32 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 175,57 EUR (375 točk za pritožbo in 2% materialnih stroškov). Tožnica krije na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker gre v tem primeru za spor zaradi količnika za določitev plače, revizija po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Pritožbeno sodišče se je odločilo dopustiti revizijo, ker gre v tem primeru za pomembno pravno vprašanje, o katerem vrhovno sodišče še ni odločalo.

 


Zveza:

ZJU člen 195, 195/4, 195, 195/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg4Ng==