VDS sklep Pdp 603/2006

Jedro

V pobot je možno uveljavljati tudi terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena, ni pa to pogoj za uveljavljanje pobotnega ugovora.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (točka I/1.a in točka I/2 izreka) in izpodbijani sklep (točka II/2 izreka) razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba zoper točko II/1 izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom naložilo toženi stranki, da izplača tožniku iz naslova neizplačanih plač za mesec februar 2005 neto znesek, izračunan od bruto zneska 117.500,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2005 dalje, do plačila in iz naslova boleznine neto znesek, izračunan od bruto zneska 94.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 dalje, do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka I/1.a izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I/1.b izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v skupnem znesku 69.300,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2006 dalje, do plačila (točka I/2 izreka). Sklenilo je, da se tožečo stranko oprosti plačila sodne takse za sodbo (točka II/1 izreka), toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna plačati sodno takso za tožbo v znesku 13.300,00 SIT in za sodbo v enakem znesku, v 15 dneh, pod izvršbo (točka II/2 izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, izpodbijani sklep pa razveljavi in zavrne predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni pogojev za odločanje o njenem pobotnem ugovoru. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo izrecno zapisala, da uveljavlja pobotni ugovor in predlagala, naj sodišče ugotovi obstoj njene terjatve nasproti terjatvi tožeče stranke, nato pa obe terjatvi medsebojno pobota do višine tožnikove terjatve. V zvezi s pobotnim ugovorom je podrobno opredelila svojo terjatev, ki se nanaša na škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanja tožnika pri opravljanju njegovega dela. Prilastil si je denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom v znesku 365.909,00 SIT. Tožena stranka je v zvezi s terjatvijo predlagala številne dokaze z listinami, zaslišanjem prič in poizvedbami pri policijski postaji, kjer je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Sodišče se z vsem tem ni ukvarjalo, zmotno je štelo, da bi morala tožena stranka za uveljavitev svoje nasprotne terjatve imeti izvršilni naslov. V sporu se je ukvarjalo z ravnanjem tožene stranke glede zadržanja tožnikove plače in je to zadržanje ocenilo kot protipravno, nasprotno pa se ni ukvarjalo s protipravnim ravnanjem tožnika, ki je povzročil škodo toženi stranki. Napačno je odločilo tudi v zvezi s tožnikovo prošnjo, naj se ga oprosti plačila sodnih taks. Pri tem je napačno navedlo, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotavljalo premoženjske razmere tožnika in ga oprostilo plačila sodnih taks. Moralo bi upoštevati, da se je tožnik s svojim ravnanjem sam spravil v situacijo, da je brezposeln in da je objektivno otežena možnost nove zaposlitve.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da o pobotnem ugovoru tožene stranke ni odločalo zaradi tega, ker je tožena stranka tožnikovo povzročitev škode s protipravno prilastitvijo denarja v znesku 365.909,00 SIT le zatrjevala, zahtevka za pobot terjatev posebej ni postavila in sodišču ni predložila ustreznega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je v pobot uveljavljano terjatev sploh mogoče pobotati, prav tako ni predložila izvršilnega naslova za svojo terjatev. Šlo naj bi za nedokazane navedbe z namenom, varovati svoje koristi v tem sporu. Poleg tega je tožena stranka tožniku protipravno zadržala plačo, ne da bi imela ustrezen izvršilni naslov, na podlagi katerega bi izkazala, da je bila pravno upravičena kompenzirati svoj denarni zahtevek z zahtevkom, ki ga je imel tožnik iz naslova plačila plače za februar 2005. Poleg tega je tožena stranka za zneske, ki naj bi si jih tožnik protipravno prisvojil, podala kazensko ovadbo na PP Maribor, kar pomeni, da je morebitni postopek v smeri ugotovitve protipravne odtujitve denarja tožene stranke s strani tožnika šele v teku.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z opisanim stališčem prvostopnega sodišča. V odgovoru na tožbo (list. št. 8 - 11 spisa) je namreč tožena stranka v točki III izrecno navedla, da nasproti tožnikovi terjatvi uveljavlja pobotni ugovor v primeru, ko bi sodišče ugotovilo, da je terjatev tožnika utemeljena. Predlagala je, naj sodišče ugotovi obstoj njene terjatve nasproti terjatvi tožeče stranke in obe terjatvi medsebojno pobota do višine tožnikove terjatve. V zvezi s svojo terjatvijo iz naslova povzročene škode je navedla podrobne podatke o tem, na kakšen način in v kakšnih zneskih si je tožnik prilastil denar pri opravljanju svojega dela. Predlagala je dokazovanje z listinami, zaslišanjem prič in poizvedbami pri PP v Mariboru.

Tožena stranka je svoj pobotni ugovor opredelila v smislu 180. čl. ZPP. Preizkus obstoja pogojev, potrebnih za uspešnost pobotnega ugovora (vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost), je mogoč, nedoločnost postavljenega zahtevka, kot ga smiselno razlaga sodišče prve stopnje, ni podana. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka morala razpolagati z izvršilnim naslovom. Za tako stališče ni imelo podlage. V pobot je sicer možno uveljavljati terjatev tožene stranke, ki je že pravnomočno ugotovljena, ni pa to pogoj za uveljavljanje pobotnega ugovora, glede na določbo 3. odst. 319. čl. ZPP.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP s tem, ko o pravilno uveljavljanem pobotnem ugovoru tožene stranke sodišče prve stopnje ni odločilo v smislu 3. odst. 324. čl. ZPP in v tej smeri ni izvajalo predlaganih dokazov. Ker je navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke, izpodbijani del sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku odločiti o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da po določbi 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - ZDSS-1) sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ali zaradi bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, ali z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. V obravnavani zadevi je tožena stranka vložila pobotni ugovor, o katerem sodišče prve stopnje ni odločalo. Če bi o terjatvi, uveljavljani v pobot odločalo pritožbeno sodišče, bi to pomenilo odločanje brez možnosti pritožbe. Zaradi tega je pravilno, da o obstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke odloči prvostopno sodišče.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka), ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da plača takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 26.600,00 SIT, glede na to, da je bila tožeča stranka oproščena plačila sodne takse za tožbo in sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika s sklepom z dne 21.7.2005 (list. št. 5 - 6) in z izpodbijanim sklepom oprostilo plačila sodne takse za tožbo in za sodbo, v smislu določb 13. čl. Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 20/2004 - ZST-UPB1) in 3. odst. 168. čl. ZPP. Pri tem je pravilno odločilo, v skladu s 5. odst. 169. čl. ZPP, da v tem delu ni možna pritožba. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu (točka II/1 izreka) kot nedovoljeno zavrglo (3. odst. 343. čl. ZPP). Tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj bo glede morebitne obveznosti tožene stranke, da plača sodno takso za tožbo in sodbo, prvostopno sodišče odločilo v ponovljenem postopku, v skladu z 2. odst. 173. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 878/94
• VSL sodba in sklep I Cp 213/2009
• VDSS sodba Pdp 166/2016