VDS sodba in sklep Pdp 404/2006

Jedro

Stranki sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorili o sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je delodajalec zavezal izplačati delavcu odmeno za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu je bilo dogovorjeno tudi, da velja le v primeru, če bo odmena izplačana do določenega dne. Sodišče prve stopnje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi napačno ni štelo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena ZDR, pač pa za izvensodno poravnavo oz. pogojno poravnavo v smislu določil OZ. Sporazum ni neveljaven, ker ne vsebuje določbe o posledicah pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti v skladu s 1. odstavku 79. člena ZDR. Drugi odstavek 79. člena ZDR določa, da je neveljaven le sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, ne določa pa takšnih posledic tudi za primer, če sporazum ne vsebuje določb o posledicah sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic za primer brezposelnosti. Tudi dejstvo, da sta stranki sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi vezali na predhodno izpolnitev pogoja izplačila denarnega zneska tožeči stranki, sporazumu ne jemlje pravne narave sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 11. člena ZDR glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi napotuje na smiselno uporabo pravil civilnega prava, zato je sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi mogoče dogovoriti tudi pogojno.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija glede odločitve v 4. in 5. točki izreka izpodbijane sodbe se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da je ustno izrečena odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.5.2004 (pravilno: 2005) nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji za čas od 15.5.2005 do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestila plač, kot če bi delala, plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je za obdobje od vključno decembra 2004 do 15.5.2005 dolžna izplačati tožeči stranki neto plačo v skupnem znesku 556.956,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2005 do plačila (4. točka izreka). Iz naslova neplačanih dnevnic je toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 561.015,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005 do plačila, v presežku za znesek 3.680,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 384.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ker se je tožena stranka kot pravni laik sama zastopala pred sodiščem prve stopnje, ni vedela za pravne posledice dokazne maksime prvega naroka za glavno obravnavo, čemur naj da pritožbeno sodišče poseben pomen. Tožena stranka delovne knjižice tožeči stranki dne 15.5.2005 ni zaključila na podlagi ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi 2. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 13.5.2005. Tožeča stranka je zamolčala sklenjeni sporazum in izrecno navajala, da ni bil nikoli podpisan, kar pa ne drži. V 3. členu sporazuma se je tožena stranka zavezala k plačilu zneska 350.000,00 SIT, tožeča stranka pa se je odrekla vsem morebitnim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja, kar ima značaj enostranske izjave volje, ki je ni več mogoče preklicati. V 4. členu sporazuma je bil vsebovan pogoj, da tožena stranka plača znesek 350.000,00 SIT do 18.5.2005, torej po že realiziranem zaključku delovne knjižice. S tem, ko je tožena stranka zaključila tožeči stranki delovno knjižico, se je sklenjen sporazum začel izvrševati, ni pa se izvršil v celotni vsebini, saj je bila dne 15.6.2005 vložena predmetna tožba in tožena stranka ni več vedela, kaj drži. Da se je sporazum pričel izvrševati, kaže tudi to, da tožeča stranka po njegovi sklenitvi ni več prihajala na delo k toženi stranki, ampak je delala drugje na črno. Tožena stranka jo je dne 8.12.2005 pozvala nazaj na delo, kar dokazuje, da tožeča stranka ni več delala pri njej in da se je sporazum v pretežni meri realiziral. Iz dopisa pooblaščenca tožeče stranke z dne 16.5.2005 izhaja, da je bil sporazum šele tega dne poslan toženi stranki, ta pa ga je prejela že po izteku roka za plačilo denarne obveznosti in zato postavljenega pogoja ni mogla izpolniti. V 2. odst. 60. člena OZ je določeno, da je nična pogodba, ki je sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, medtem ko se nemogoč razvezni pogoj šteje za neobstoječega. V tem delu se 4. člen sporazuma tolmači, kot da ni obstajal, v preostalem pa se sporazum presoja po njegovi vsebini tako, kot se glasi. Tožeča (pravilno: tožena) stranka je zamujala s plačilom dogovorjenega zneska tudi zato, ker je tožeča stranka z malomarnim delom povzročila ogromne stroške. Izguba pomembnih strank zaradi malomarnega opravljanja dela tožeče stranke je imela visoke finančne posledice, katere je morala tožena stranka sanirati ravno v času, ko je želela realizirati zadnji del dogovorjene poravnave. Glede dnevnic in plač bi bilo potrebno najprej odločiti o temelju zahtevka in če bi bil ta podan, z izvedencem finančne stroke dokazovati višino. Tožeča stranka je vsakokrat podpisala plačilne liste, ki so listinski dokaz in imajo močnejšo naravo od golega zatrjevanja tožeče stranke, da je nekaj podpisala, pa še sama ne ve kaj. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oz. zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Sodišče druge stopnje zato v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Tožena stranka je z dnem 15.5.2005 zaključila delovno knjižico tožeči stranki. Slednja zatrjuje, da pred tem ni bil izpeljan nikakršen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zato s predmetno tožbo uveljavlja nezakonitost ustno izrečene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.5.2005.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je bila v okviru dokaznega postopka predložena tudi listina sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je datiran z dnem 13.5.2005. V njem sta se stranki med drugim dogovorili o sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 15.5.2005 (2. člen), pri čemer se je tožena stranka zavezala izplačati tožeči stranki znesek 350.000,00 SIT kot odmeno za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tožeča stranka pa se je odrekla vsem morebitnim drugim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki (3. člen). Nadalje sta stranki v 4. členu sporazuma določili, da ta "poravnava" velja le v primeru, če tožena stranka do dne 18.5.2005 izplača tožeči stranki znesek iz 3. člena sporazuma.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožeči stranki delovna knjižica zaključena upoštevaje 2. člen sporazuma. Sodišče prve stopnje je razveljavitev ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku oprlo na zaključek, da tožena stranka do dne 18.5.2005 ni izplačala tožeči stranki zneska 350.000,00 SIT, zato jo je nezakonito odjavila iz delovnega razmerja z dnem 15.5.2005. Po oceni pritožbenega sodišča je tožbenemu zahtevku v tem delu izpodbijane sodbe materialnopravno pravilno ugodeno. Ker tožena stranka svoje obveznosti iz 4. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila, je odpadla pravna podlaga za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 15.5.2005, saj je bil nastop te pravne posledice pogojen z izplačilom zneska 350.000,00 SIT do dne 18.5.2005. Pri tem pojasnila pritožbe, češ da je tožena stranka zamujala s plačilom dogovorjenega zneska, ker ji je tožeča stranka z malomarnim delom povzročila ogromne stroške, v ničemer ne vplivajo na zaključek, da do dne 18.5.2005 tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila.

Pritožba se zmotno sklicuje, da se je tožeča stranka v 3. členu sporazuma odrekla vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja, kar ima moč enostranske izjave volje, ki je ni mogoče preklicati. Stranki sta v 4. členu sporazuma določili, da ta velja le v primeru, če tožena stranka do dne 18.5.2005 izplača tožeči stranki znesek iz 3. člena sporazuma. Kot je bilo že pojasnjeno tožena stranka te svoje obveznosti ni izpolnila, zato sporazum, vključno z izjavo tožeče stranke, da se odreka vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja, sploh ni stopil v veljavo in za stranki ne ustvarja nobenih zavezujočih učinkov.

Zatrjevanje pritožbe, da se je sklenjeni sporazum začel izvrševati, saj tožeča stranka po njegovi sklenitvi ni več prihajala na delo k toženi stranki, ni pomembno za odločitev v tem delu izpodbijane sodbe, saj je razumljivo, da si je tožeča stranka po zaključitvi delovne knjižice pri toženi stranki poiskala delo drugje. Prav tako pa za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku ni pomembna pritožbena navedba, da je tožena stranka dne 8.12.2005, torej že po nezakoniti podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pozvala tožečo stranko nazaj na delo. Sploh pa slednja navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati. V 1. odstavku 337. člena ZPP je namreč določeno, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka, česar pa tožena stranka ni izkazala. Pritožba sicer navaja, da je tožena stranka pravni laik in da se je v postopku na prvi stopnji sama zastopala, vendar to ni opravičljiv razlog za nepravočasno predložitev dokazov v postopku. Tudi dopis pooblaščenca tožeče stranke z dne 16.5.2005 in s tem povezane navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, zato se sodišče druge stopnje pri tem sklicuje na enake razloge, kot jih je navedlo predhodno.

Čeprav ni na odločitev v obravnavani zadevi v ničemer vplivalo, pa pritožbeno sodišče k razlogom tega dela izpodbijane sodbe pripominja tudi naslednje. Sodišče prve stopnje vsebine sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 13.5.2005, ki sicer ni pričel veljati, napačno ni štelo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), pač pa za izvensodno poravnavo oz. pogojno poravnavo v smislu določil Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Sporazum z dne 13.5.2005 v 2. členu izrecno navaja, da bosta stranki pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1.11.2003 sporazumno razvezali. V 1. odstavku 79. člena ZDR je resda določeno, da mora tovrstni sporazum vsebovati tudi določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, česar predmetni sporazum z dne 13.5.2005 ne vsebuje. Vendar pa 2. odstavek 79. člena ZDR določa, da je neveljaven le sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, ne določa pa takšnih posledic tudi za primer izostanka določb o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic za primer brezposelnosti. Tudi dejstvo, da sta stranki sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi vezali na predhodno izpolnitev pogoja izplačila denarnega zneska tožeči stranki, njunemu sporazumu ne krati pravne narave sporazuma iz 79. člena ZDR. Določilo 1. odstavka 11. člena ZDR namreč glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi napotuje na smiselno uporabo pravil civilnega prava, torej je sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi mogoče dogovoriti tudi pogojno.

Upoštevaje vse navedeno v obravnavni zadevi ni izkazano, da je bil za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke dne 15.5.2005 podan kateri od razlogov, ki jih predpisuje ZDR, ampak je tožeči stranki pogodba o zaposlitvi prenehala veljati v posledici neupravičenega konkludentnega dejanja tožene stranke (z zaključitvijo delovne knjižice) oz. ustno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot je to dejanje poimenovala tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je tudi glede vtoževanega izplačila neto zneska plač za obdobje od vključno decembra 2004 do 15.5.2005 in pa izplačila dnevnic, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. in 5. točka izreka izpodbijane sodbe), upoštevaje dejstva in dokaze, ki sta jih v okviru trditvenega in dokaznega bremena predložili stranki, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tako po temelju kot po višini materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožba zmotno navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o temelju zahtevka, nato pa z izvedencem finančne stroke ugotoviti še utemeljenost zahtevka po višini. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožeči stranki, ki je neplačilo vtoževanih plač dokazala z bančnimi izpiski, medtem ko tožena stranka, na kateri je bilo tudi sicer dokazno breme v tem postopku, plačila spornih plač ni niti zatrjevala niti ga dokazovala s predložitvijo lastne listinske dokumentacije in ji je zato prvostopenjsko sodišče povsem utemeljeno očitalo pasivnost v postopku. Pritožba se pri tem neuspešno sklicuje na dokazno moč plačilnih list, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Ta je namreč pojasnila, da ji je plačilne liste za obdobje od decembra 2004 do marca 2005 izročila tožena stranka ob primopredaji delovne knjižice, vendar ji zaostalih plač ni izplačala. Tudi sicer zgolj dejstvo, da je tožeča stranka razpolagala (ne z vsemi) plačilnimi listami za sporno obdobje, še ne dokazuje, da je s strani tožene stranke dejansko tudi prejela izplačilo. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi o nujnosti ugotavljanja utemeljenosti višine tožbenega zahtevka z izvedencem finančne stroke, saj predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Sploh pa je sodišče prve stopnje odločitev o višini tožbenega zahtevka pravilno oprlo na podatke o višini plač, ki izhajajo iz plačilnih list za sporno obdobje in tožeči stranki materialnopravno pravilno prisodilo izplačilo plač v celotnem vtoževanem znesku 556.956,00 SIT.

Tudi upravičenost tožeče stranke do vtoževanih dnevnic je sodišče prve stopnje pravilno presojalo upoštevaje načelo dokaznega bremena. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 22.11.2005 pozvalo toženo stranko, da naj predloži potne naloge za tožečo stranko za čas od oktobra 2004 do vključno januarja 2005. Ker tožena stranka ni postopala skladno s sklepom, je sodišče prve stopnje upoštevaje predložene dokaze tožeče stranke, t.j. evidenco opravljenih voženj, utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka v vtoževanem obdobju opravila 45 voženj v Avstrijo in Nemčijo, ter ji za te vožnje prisodilo izplačilo dnevnic. Višino zneska dnevnic, do katerega je tožeča stranka upravičena, je pravilno oprlo na določila Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nadaljnji), ki v prilogi za posamezne države EU določa višino dnevnice v EUR, tako dobljeni znesek dnevnic pa upoštevaje vrednost tečaja na dan 29.1.2005 preračunalo v valuto SIT. Tožeči stranki je tako materialnopravno pravilno priznano izplačilo dnevnic v višini 561.015,00 SIT, za znesek 3.680,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. Glede v pritožbi predlaganega dokazovanja utemeljenosti višine tožbenega zahtevka z izvedencem finančne stroke, pa velja tudi v zvezi z dnevnicami enako pojasnilo, kot ga je sodišče druge stopnje že podalo v zvezi z izplačilom plač.

Ker sta v skladu z vsem obrazloženim s pritožbo uveljavljana razloga neutemeljena, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka, potrdilo.

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se glede odločitve v 4. in 5. točki izreka izpodbijane sodbe revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ni podan noben od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije glede odločitve v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o plačilu plač za obdobje od decembra 2004 do 15.5.2005 ter glede plačila dnevnic, ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 3140/06
• VSL sodba II Cp 1943/98
• VSK sklep Cp 1249/99