VDS sodba Pdp 295/2006

Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka v okviru sklenjene sodne poravnave pristala na to, da bi tožnika, če bi se za svoje ravnanje opravičil, zaposlila za določen čas enega leta, ne dokazuje, da bi bilo mogoče v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Namen sklepanja sodnih poravnav je v tem, da stranki na podlagi obojestranskega popuščanja skleneta kompromis, ki pomeni konec sodnega spora. Pripravljenost tožene stranke na sklenitev podane poravnave ne sme biti razumljena kot priznanje utemeljenosti tožbenega zahtevka oz. ne sme kakorkoli poslabšati njenega procesnega položaja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe - izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 4-5/2004 z dne 8.6.2004 in na ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja ter jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji od 8.6.2004 dalje, pa do dneva vrnitve na delo, obračunati bruto plačo in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti, od 19. v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero naj razveljavi izredno odpoved in toženi stranki naloži, da tožnika takoj sprejme nazaj na delo, o denarnih zahtevkih pa odloči kasneje. Navaja, da sodišče ni postopalo v skladu z 285. čl. ZPP in ni razčistilo vseh odločilnih dejstev na prvem naroku, na kar je pooblaščenec tožnika opozarjal. Na drugem naroku pa sodišče ni dovolilo postavljanja vprašanj v smislu 110. čl. ZDR. Posledično je bilo kršeno materialno pravo, saj za prekršek pri toženi stranki izrečejo opomin, ne pa odpovedi delovnega razmerja. Pogojna poravnava, ki je bila sklenjena decembra 2004, tožniku ne bi mogla v ničemer pomagati, saj bi imel le eno leto delovne dobe več, pri nepolnih 49 letih starosti. Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 110. čl. ZDR, če bi tožnik lahko v letu 2005 delal pri toženi stranki. V zvezi s fizičnim napadom poudarja, da ni šlo za nikakršno prerivanje ali odrivanje. Tožnik se je samo izmaknil prijemu varnostnega inženirja. Varnostni inženir je očitno zameril tožniku njegovo pripombo, naj uredi za delavce pisoar, ne pa da jih "lovi" zaradi varnostnih čelad. Zaradi tega je bil tistega dne dvakrat ali trikrat v kontroli zaradi nošenja čelad.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (preč. besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Ni podana bistvena kršitev postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s kršitvijo 285. člena ZPP. Na podlagi proučitve zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 2.9.2005 (list. št. 35-37) ter naroka za glavno obravnavo z dne 25.11.2005 (list št. 49-59) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vodilo dokazni postopek v skladu z določbami ZPP, razčiščevalo vsa pravno odločilna dejstva ter tožniku v celoti omogočilo, da je sodeloval v kontradiktornem postopku, se izjavil o vseh odločilnih dejstvih ter pričam zastavljal vprašanja. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Po določbi 3. odst. 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. člena ZDR). Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 111. členu ZDR. Delodajalec lahko izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi enega od odpovednih razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odst. 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dne 8.6.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu "delavec ob sortirini ali iztresalni rešetki", ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da je dne 2.6.2004 odklonil uporabo zaščitnega sredstva (čelade) tudi po opozorilu varnostnega inženirja. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilno že to, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil obveznost iz pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašala na obvezno uporabo zaščitnega sredstva in druge predpise tožene stranke, ki se nanašajo na uporabo zaščitnih sredstev oziroma varstva pri delu: organizacijski predpis "Sredstva za osebno varstvo" z dne 15.11.2002 ter "Aneks o obvezni uporabi osebnih varovalnih sredstev na delovnih mestih", ki je bil izdan na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 s spremembami). Zato tudi ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik fizično napadel varnostnega inženirja, kot se mu je to očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršitev je storil namerno, oziroma naklepno, ter ni ravnal po navodilu varnostnega inženirja niti po opominu. Zato so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča podani pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR. S tem v zvezi tožnik povsem neutemeljeno zmanjšuje težo kršitve pogodbenih obveznosti, ko navaja, da naj bi za podobne kršitve tožena stranka izrekala denarne kazni. V obravnavanem primeru je bil predhodno opozorjen, naj uporabi zaščitno sredstvo, kar je odklonil, dokazano pa je tudi, da se je pri tem razburjal, zaradi česar se je varnostni inženir počutil ogroženega. Naklepno kršenje predpisov o varstvu in zdravju pri delu, na delovnem mestu, kjer tožnik uporablja delovna sredstva, ki so sama po sebi nevarna (viseči hidravlični klin, težak 150 kilogramov, ki visi na dvigalu), ter razburjanje ob opozorilu varnostnega inženirja pred ostalimi delavci, kar nedvomno zmanjšuje njegovo avtoriteto, kot je to tudi sicer ugotovljeno v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. člena ZDR).

Povsem nesprejemljivo je tudi stališče tožnika, da naj bi pogojno sklenjena sodna poravnava dokazovala, da niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena ZDR, saj naj bi v letu 2005 tožnik lahko celo leto delal pri toženi stranki. Dejstvo, da je tožena stranka v okviru sklenjene sodne poravnave pristala na to, da bi tožnika zaposlila za določen čas enega leta, s tem, da bi se tožnik opravičil za svoje ravnanje, še v ničemer ne izkazuje, da bi bilo mogoče v času izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Poleg tega je namen sklepanja sodnih poravnav, da stranki na podlagi obojestranskega popuščanja skleneta kompromis, ki bi pomenil konec sodnega spora. Eventualna pripravljenost tožene stranke za sklenitev sodne poravnave torej ne sme biti razumljena kot priznanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, oziroma kakorkoli poslabšati njenega procesnega položaja.

Na drugačno odločitev od izpodbijane namreč ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da naj bi se tožnik zameril varnostnemu inženirju U.E. s svojo opazko, naj raje za delavce uredi pisoar, ne pa da preverja nošenje čelad. V ravnanju varnostnega inženirja tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izkazano šikaniranje ali namerno preverjanje tožnika. Varnostni inženir je namreč zaslišan kot priča povsem prepričljivo izpovedal, da je kritičnega dne v proizvodnji preverjal namestitev posameznih opozorilnih tabel, med drugim tudi v oddelku čistilnica ulitkov, kjer je delal tožnik. Pri tem je opazil, da tožnik dela brez čelade, zaradi česar je pristopil k njemu ter ga opozoril. To je potrdila tudi priča A.P., ki je bila takrat skupaj z varnostnim inženirjem na obhodu. Izpovedba varnostnega inženirja U.E. torej ni "rahlo zmedena", kot navaja pritožba, niti ni šlo za šikaniranje tožnika.

Na podlagi navedenega je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1424/2006
• VDS sodba Pdp 992/2006
• VDS sodba Pdp 502/2006