VDS sodba Pdp 432/2006

Jedro

"Strokovna razhajanja" med delavci in nadrejenimi so lahko povod za reorganizacijo, vendar pa povod za reorganizacijo niti ni bistven. V okvir presoje utemeljenosti odpovednega razloga sodi le ugotavljanje, ali je potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožnik prejšnjega dela ne opravlja več. Podpisal je novo pogodbo o zaposlitvi ponujeno v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožena stranka za opravljanje njegovega dela ni zaposlila novih delavcev, pač pa je naloge spornega delavca porazdelila med druge delavce. Tožena stranka ima pravico da organizacije, ki bo optimalna glede na nujne potrebe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila posledica spremenjenega kadrovskega načrta, ki je predvidel črtanje njegovega delovnega mesta. Črtanje delovnega mesta iz sistemizacije oziroma sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je sicer sprejeta odločitev uprave o prenehanju potreb po delu na določenem delovnem mestu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5.9.2003, za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 5.10.2003, za ugotovitev, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu vodja pravne službe, za ponovno zaposlitev na delovnem mestu vodja pravne službe s količnikom 4,85, za izplačilo prikrajšanj pri plači s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo resnih in utemeljenih razlogov. Tožena stranka je namreč že pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi želela povsem samovoljno in v nasprotju z vsemi predpisi spremeniti tožnikov delovnopravni status, šele potem, ko se je tožnik temu uprl, pa je "na podlagi sklepov nadzornega sveta" racionalizirala poslovanje na kadrovskem področju - vendar samo pri tožniku izmed vseh 6.000 zaposlenih. Pri tem tožena stranka ni spremenila sistemizacije delovnih mest, ampak samo kadrovski načrt, saj je delovno mesto vodja pravne službe v sistemizaciji še vedno sistemizirano, na kar je tožnik med postopkom ves čas opozarjal, sodišče prve stopnje pa do tega ugovora stališča ni zavzelo. Kadrovski načrt in akt o sistemizaciji sta vsebinsko povsem ločena pravna akta, pri katerih sta tudi pristojnost za sprejem in postopek povsem različna. Če bi pri toženi stranki res bili podani resni in utemeljeni razlogi za spremembo tožnikovega delovnopravnega statusa, v novi sistemizaciji tožena stranka ne bi predvidela delovnega mesta vodje pravne službe, ki sicer ni zasedeno. Poleg tega je pri ravnanju tožene stranke zaslediti po mnenju pritožbe še več "napak". Tožena stranka je odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja pravne službe in namestnik direktorja sektorja, čeprav je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja pravne službe in svetovalec. Hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku sicer res ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik moral sprejeti, če se je hotel izogniti eksistenčnim težavam. Kako zelo se je toženi stranki mudilo pri racionalizaciji poslovanja in kako resni in utemeljeni so bili razlogi za to, je možno razbrati iz okoliščine, da je tožena stranka sprva ponudila tožniku v podpis novo pogodbo o zaposlitvi z znižano plačo z obrazložitvijo, da gre za realizacijo nove kolektivne pogodbe in pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in da se tožnikovo prejšnje delovno mesto ukinja. Kot že rečeno, se sistemizacija delovnih mest ni spremenila in delovno mesto se ni ukinilo. Po prepričanju tožnika je tako ravnanje tožene stranke posledica strokovnih razhajanj med njim in I.R., tožnikovim nadrejenim. Dne 4.9.2003 je tožnik prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, že naslednji dan pa je bila izdana odpoved, kar pomeni, da tožniku ni bil omogočen primeren in zakonit rok v smislu določil ZDR. Tožena stranka je med postopkom navajala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica racionalizacije. Pri toženi stranki je bilo zaposlenih več kot 6.000 delavcev, racionalizacija poslovanja pa je bila predvidena in tudi izvedena le pri tožniku. Poleg tega je tožena stranka v istem času prerazporedila J.G. z manj plačanega delovnega mesta na bolje plačano delovno mesto, kar je po izpovedi I.R. izničilo racionalizacijo, ki naj bi se dosegla z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik je med postopkom predlagal izvedbo več dokazov o resnosti in utemeljenosti odpovedi oziroma racionalizacijo poslovanja, vendar sodišče njegovim predlogom ni sledilo. Glede na že povedano pa razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vsekakor ni bila zatrjevana racionalizacija. Tožnik je prepričan, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja, zlasti osebnega spora s takratnim direktorjem službe I.R., zaradi katerega je tožnik pristal na slabše plačanem delovnem mestu, ki ga je zaradi ekonomskih razlogov moral sprejeti. Vsekakor to ni prva "kazenska prerazporeditev", saj je bil tožnik pred tem že večkrat razporejen na različna delovna mesta, ne da bi bili podani razlogi za njegovo razporeditev. Pritožba zatrjuje, da se v delovnopravnem statusu I.R. ni spremenilo nič, saj je ta še naprej ostal direktor sektorja z vsemi pooblastili in enako vsebino ter obsegom dela. Tožena stranka je le pavšalno pojasnila razloge, ki so narekovali odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi pojasnila, kako se je spremenil delovni proces pri toženi stranki ter kakšni so bili učinki racionalizacije. V konkretnem primeru ne gre za nikakršno svobodno podjetniško pobudo, ki jo poudarja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, temveč za očitno šikaniranje tožeče stranke oziroma samovoljo tožene stranke. Izpoved priče A.P., bivšega direktorja tožene stranke, ki je stvari pojasnjeval na splošno, ali pa se jih zaradi časovne distance ni spomnil, čeprav se je npr. zelo dobro spomnil, da so stroški dela v letu 2003 znašali 64% vseh dohodkov, ni prepričljiva. Zanimivo, da se je priča spomnila posameznih številčnih podatkov, ne pa npr., ali je bila reorganizacija izvedena še v kakšni drugi organizacijski enoti. Priča je kot velik dosežek racionalizacije izpostavila razliko v plači med starim in novim delovnim mestom, čeprav so npr. stroški dela znašali kar 64% vseh odhodkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je že iz sklepa o spremembi kadrovskega načrta za leto 2003 z dne 9.7.2003 razvidno, da se črta delovno mesto vodja službe. Tožena stranka se je torej že takrat seznanila z razlogi za odpoved, vendar je odpoved podala šele 4.9.2003, kar pomeni več kot 30 dni po spremembi kadrovskega načrta. Sodišče prve stopnje se tako do številnih bistvenih dejstev in okoliščin ni opredelilo, s čimer je kršilo procesne pravice tožnika, ki so mu priznane tako na podlagi zakonov kot na podlagi Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene in deloma tudi neresnične. Sodišče prve stopnje je ugotovilo relevantna dejstva in na njih pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka se je odločila, da delovnega mesta vodja pravne službe ne bo zasedla in ga v resnici tudi ni, naloge pa so prevzeli drugi delavci. Temu ni botrovalo nikakršno šikaniranje, pač pa potreba po bolj učinkoviti pravni službi (in ne toliko po zmanjšanju stroškov). Predlaga zavrnitev pritožbe ni potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 5.9.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodja pravne službe in svetovalec ter mu ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu referent za pravne zadeve I. Tožnik je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila posledica spremembe kadrovskega načrta, ki je predvidel črtanje vodje službe in povečanje zaposlenih na najzahtevnejših pravnih delih. Tožena stranka je sklenila, da se naloge vodenja službe prenesejo na direktorja kadrovsko pravnega sektorja I.R.. Ta je prevzel koordinacijo dela v prejšnji pravni službi, na najzahtevnejših pravnih delih pa se je pojavila potreba po širši kadrovski zasedbi, zato je bila tožniku ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ocenilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami najprej ugotavlja, da sta se obseg in vsebina tožnikovega dela spremenila. To izhaja iz primerjave opisov delovnih mest vodje službe I. (priloga A6) in referenta za pravne zadeve I. (priloga B3). Tožnikovo delo torej ni ostalo nespremenjeno. Obstoječe naloge prejšnjega delovnega mesta (vodje službe) so se razdelile med druge delavce. Zaradi tega toženi stranki ni bilo treba spreminjati sistemizacije tako, da bi formalno ukinila delovno mesto vodje službe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zadostovala sprememba kadrovskega načrta oziroma poslovna odločitev tožene stranke, da delovnega mesta vodja pravne službe ne bo zasedla. Tožena stranka ima pravico do take organizacije dela, ki bo optimalna glede na njene potrebe. Sodišče se ne more spuščati v smotrnost in finančne učinke take odločitve in ne more delodajalcu nalagati, naj zasede določeno delovno mesto, če sama delovni proces organizira tako, da se delo tega delovnega mesta opravi z drugimi izvajalci. Zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem pritožbeno sodišče obširneje ne odgovarja. Kot je bilo ugotovljeno, tožnik dela prejšnjega delovnega mesta ne opravlja več in tožena stranka za opravljanje tega dela ni zaposlila novih delavcev. Naloge je razdelila drugim, že zaposlenim delavcem. S tem je izkazala utemeljenost odpovednega razloga, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi z bistveno pritožbeno trditvijo - da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove posledica nesoglasja med tožnikom in nadrejenim, torej šikanozna - pritožbeno sodišče ugotavlja, da to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Šikane toženi stranki ni mogoče očitati niti v primeru, če se je za drugačno organizacijo pravne službe odločila zaradi nesoglasij med tožnikom in I.R.. Tožnik sam poudarja, da se je "strokovno razhajal" z nadrejenim I.R., direktorjem kadrovskega sektorja. Delodajalec, ki želi doseči učinkovito delovanje služb, mora imeti delovna mesta zasedena tako, da osebna nesoglasja na delo ne vplivajo. Zato so lahko tudi "strokovna razhajanja" med delavci in nadrejenimi povod za reorganizacijo. Vendar pa ni bistven povod, zaradi katerega je v spornem primeru prišlo do reorganizacije, ampak v okvir presoje utemeljenosti odpovednega razloga sodi le ugotavljanje, ali je potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu ponudila v podpis novo pogodbo za ustrezno delovno mesto, ki jo je tožnik podpisal. Po 3. odstavku 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Navedena določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Glede na tako zakonsko omejitev delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita, vključno z roki za podajo odpovedi, v tem sporu ne more uveljavljati. Takšno oženje sodnega varstva glede zakonitosti odpovedi je razumljivo glede na to, da delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 232/2006. Zato ni upošteven pritožbeni ugovor, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta k rešitvi ni pripomogel in na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1111/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 512/2005
• VDS sodba Pdp 64/2008