VDS sklep Pdp 536/2006

Jedro

Ustreznost dela, ki ga delodajalec ponudi delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (88/3, 90/3 ZDR), se ne presoja glede na izobrazbo delavca, ampak glede na vrsto in stopnjo izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnitev oz. preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oz. popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2005, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati mesečno plačo v višini 270.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamične plače do plačila in regres za letni dopust v pripadajoči višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je dolžna tožena stranka pristojnim organom in institucijam izplačati predpisane davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. V II. odstavku izreka je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo določbo 88. člena ZDR. Tožnik ne zanika, da je bila pri toženi stranki potrebna racionalizacija z namenom zniževanja stroškov poslovanja in da je konkurenca v letalskem prevozništvu zelo velika. Ta racionalizacija pa je bila pri toženi stranki zgolj navidezna, saj tožena stranka še vedno zaposluje študente. Če bi se tožena stranka dejansko lotila racionalizacije, bi bilo logično, da bi najprej študente nadomestila z redno zaposlenimi. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, koliko je tožena stranka dejansko prihranila z odpovedjo tožnikove pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju tega, da določena dela še vedno opravlja s študenti. Ker tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, če je tožena stranka dejansko preverila možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu. Tožnik bi lahko glede na svojo usposobljenost in izobrazbo opravljal dela čiščenja letal, ki jih sedaj opravljajo študenti. Nerazumljivo je, da je tožena stranka v času, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sklenila 5 pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu, kjer je tožnik že delal in to delo brez dvoma tudi obvlada. Pomanjkljiva formalna izobrazba ne more biti razlog za to, da tožnika niso prestavili na delovno mesto prodajni referent. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik tik pred zaključkom šolanja, na katerega ga je tožena stranka sama poslala in mu to šolanje tudi plačala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in odločilo, da sam nosi svoje stroške postopka, ker je ugotovilo, da mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) po zato predpisanem postopku (pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - člen 83/3 ZDR, obvestilo sindikatu - člen 84/1 ZDR) in ker je ugotovilo, da je obstajal resen in utemeljen razlog za to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Ob zaključku, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v rokih iz 5. odst. 88. člena ZDR (kar je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe) in da tožniku ni mogla ponuditi drugega ustreznega dela (saj tožnik za delo "prodajno potniški referent" in "prodajno rezervacijski referent" v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel ustrezne izobrazbe), je zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Glede na to je njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče le delno soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ob upoštevanju določb 83/3 člena ZDR, 84/1 člena ZDR in 88/5 člena ZDR in da je v postopku dokazala obstoj poslovnega razloga, ki je bil resen in utemeljen in ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko na delovnem mestu "referent za izgubljeno prtljago". Iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga B3), iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A1) in tudi iz ostalih izvedenih dokazov (priloge B1, B2, B8, izpovedba prič D.B., M.M. in J.S.) je zaključiti, da je v spornem obdobju tožena stranka zaradi slabih poslovnih rezultatov (izguba v tekočem obdobju, negativni trendi poslovanja, kriza v letalskem prometu, konkurenca nizkocenovnih prevoznikov) pristopila k racionalizaciji poslovanja. Obstoj razlogov za racionalizacijo poslovanja je sicer ugotavljal tudi tožnik v pritožbi. Eden od elementov te racionalizacije je bilo tudi zmanjšanje števila delavcev. Tožena stranka je ugotovila, da lahko delo tožnika (tožnik je delal na delovnem mestu "referent za izgubljeno prtljago") razporedi med obstoječe kadre prodajno potniškega servisa. To je tožena stranka tudi storila, v posledici česar je prišlo tudi do ukinitve delovnega mesta "referent za izgubljeno prtljago", kar je razvidno iz primerjave med pravilnikom o organizaciji z dne 4.3.2003 (priloga B10, B11) in pravilnikom o organizaciji z dne 15.8.2005 (priloga B 12), kot tudi iz tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 13.10.2005. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov pa predstavlja resen in utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na dejstvo, da je bil podan takšen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odst. 88. člena ZDR, do katerega se je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno opredelilo tudi sodišče prve stopnje, ne vpliva niti pritožbena navedba tožnika, da ta razlog ni podan, ker je tožena stranka del svojih opravil izvajala s študenti. Stvar poslovne odločitve delodajalca je, na kakšen način bo racionaliziral organizacijo svojega dela in poslovanja. Če se odloči, da bo to storil tudi s spremembo obsega zadolžitev na posameznem delovnem mestu, zaradi česar preneha potreba po opravljanju določenih del (in pride posledično do ukinitve določenih delovnih mest), je to avtonomna odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Enako velja za primer, ko se delodajalec odloči, da bo določena opravila izvajal s pomočjo študentov oziroma da bo določena dela zanj opravljal zunanji izvajalec (priloga B16, B17), kar je sicer storila v konkretnem primeru tudi tožena stranka. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker so določena dela (dela čiščenja letal) opravljali študenti preko študentskega servisa. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, koliko je tožena stranka dejansko prihranila s tem, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob tem, da je obenem nudila delo študentom. Sodišče namreč ni pristojno, da bi se spuščalo v presojo ekonomske utemeljenosti in upravičenosti posameznih ukrepov delodajalca, ki jih sprejme njegova uprava in s katerimi izvaja racionalizacijo poslovanja in dela.

V zvezi z zgoraj navedenim je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je v tem delu pritožba tožnika neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede tega, da tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi drugega ustreznega dela (člen 88/3 ZDR, člen 90/3 ZDR). Po 3. odstavku 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da se ustreznost zaposlitve presoja glede na prejšnje delovno mesto, za katerega je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ne glede na dejansko doseženo stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe, ki jo delavec ima, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. Iz spisovnih podatkov je razbrati, da se je za tožnikovo delovno mesto "referent za izgubljeno prtljago" (priloga B11, B5) zahtevala srednješolska izobrazba splošne smeri (gimnazija) z zaključeno maturo, za delovno mesto "prodajno rezervacijski referent" (priloga A6), ki je bilo objavljeno na internem razpisu pri toženi stranki z dne 3.8.2005 (priloga A6) in na katerega se je po lastni navedbi prijavil tudi tožnik, pa se je prav tako zahtevala srednja šola družboslovne ali ekonomske usmeritve (srednja turistična ali ekonomska šola, gimnazija). Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se ustreznost drugega dela, ki ga delodajalec ponudi delavcu (člen 88/3 ZDR, člen 90/3 ZDR) presoja glede na izobrazbo delavca, ne pa glede na vrsto in stopnjo izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni ugotavljalo, če je v času, ko je tožena stranka tožniku podala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, imela na voljo prosto delovno mesto, za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto "referent za izgubljeno prtljago". Ker je od te ugotovitve odvisna tudi odločitev o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka (vključno z odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova vtoževanega zneska plače), glede katerega pa sodišče prve stopnje odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po 1. odst. 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 3. odst. 90. člena ZDR ugotoviti, če je tožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku imela na voljo prosta delovna mesta, v zvezi s katerimi bi tožniku lahko ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po 1. odst. 90. člena ZDR. Če bo ugotovilo, da so takšna prosta delovna mesta obstajala, bo moralo ugotoviti, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, zato bo moralo v posledici tega odločiti tudi o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, vključno z vtoževano plačo, ki bi jo tožnik prejel pri toženi stranki, če do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 492/2006
• VDS sodba Pdp 860/2006
• VDS sklep Pdp 1107/2005