<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1583/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1583.2005
Evidenčna številka:VDS03936
Datum odločbe:25.01.2007
Področje:delovno pravo
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Tožena stranka je imela resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker tožnik ni bil izvoljen v naziv izrednega profesorja, saj je izvolitev v naziv obvezna za opravljanje dela visokošolskega učitelja, brez tega tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi ni mogel opravljati.

Subjektivni in objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi je začel teči z dnem, ko je odločba o zavrnitvi tožnikove zahteve za izvolitev v naziv postala dokončna.

 

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. točka izreka) tako spremeni, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek:

"1. Razveljavi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, št. 110-01/04 JM/JK z dne 16.6.2004.

2. Ugotovi se, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi , št. 18-8-1/04 z dne 20.7.1994 in aneksa št. 1 k tej pogodbi , št. 18-8-3/95 z dne 7.4.1995, zaposlen za nedoločen čas pri prvotoženi stranki, na delovnem mestu visokošolskega učitelja pri drugotoženi stranki.

3. Toženi stranki sta dolžni tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas, to je za čas od prenehanja delovnega razmerja, od 1.8.2004 dalje. Tožniku sta dolžni obračunati vsakokratno mesečno plačo (s pripadajočimi davki in prispevki), kakršno bi prejemal od 1.8.2004 dalje do plačila in poziva nazaj na delo, upoštevajoč njegove prejemke pri novem delodajalcu od 1.9.2004 dalje ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v osmih dneh, pod izvršbo."

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti št. 110-01/04 JM/JK z dne 16.6.2004 (1. točka izreka) in ugotovilo, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 18-8-1/04 z dne 20.7.1994 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 7.4.1995 zaposlen za nedoločen čas pri prvotoženi stranki na delovnem mestu visokošolskega učitelja pri drugotoženi stranki (2. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, da morata tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 1.8.2004 dalje, obračunati vsakokratno mesečno plačo s pripadajočimi davki in prispevki, kot bi jo tožnik prejemal od 1.8.2004 do poziva na delo, upoštevajoč prejemke pri novih delodajalcih od dne 1.9.2004 dalje, ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). V presežku, ki se nanaša na nerazdelno in sorazmerno poplačilo predpravdnih stroškov v višini 384.207,56 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da krijeta toženi stranki svoje stroške, tožniku pa morata povrniti znesek v višini 33.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.10.2004 dalje (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (1., 2., 3. in 5. točka izreka) sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili toženi stranki, pritožbenemu sodišču pa sta predlagali, da napadeno sodbo tako spremeni, da zahtevek tožnika v celoti stroškovno zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sta navedli, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena dne 17.6.2004, torej znotraj tridesetdnevnega zakonskega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno štelo, da se je rektor Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Univerza) seznanil z razlogi za odpoved pogodbe že dne 17.2.2004, ko je potekala seja senata. Senat Univerze je namreč strokovni organ, ki odloča o habilitaciji profesorjev, pri čemer je rektor po svojem položaju njegov član, hkrati pa je v tožnikovem primeru tudi delodajalec, ti dve njegovi funkciji pa je potrebo ločeno obravnavati. Odločitev senata je v tožnikovem primeru postala dokončna šele z vročitvijo dne 19.5.2004 in tožnik je skladno s Statutom Univerze do tega dne delo tudi opravljal. Če bi mu to prepovedali že dne 17.2.2004, ko je potekala seja Senata, bi s tem prekršili njegove pravice, kot izhajajo iz zgoraj omenjenega Statuta, saj je vse do vročitve dokončnega sklepa, torej do dne 19.5.2004 izpolnjeval vse pogoje za profesorja. Sicer pa sta toženi stranki še navedli, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se je dekan Fakultete za... (v nadaljevanju Fakulteta) z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil že v februarju 2004, ker je bil eden izmed zaposlenih, M.P., prisoten na seji senata Univerze. Zaslišan kot priča je namreč izpovedal, da se ne spominja, kdaj se je seznanil z zapisnikom s seje, niti ga M.P. o tem ni seznanil, saj to ni bila njegova dolžnost. Ob koncu sta toženi stranki še ponovili dokazne predloge z zaslišanjem prič R.B. in M.B., ki bi pojasnila, kako poteka odločanje na senatu in kako se nato izdajajo sklepi.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, pri čemer je predlagal pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in tako neutemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Prvotožena stranka je tožniku dne 16.6.2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (priloga A3), pri čemer je štela, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela visokošolskega učitelja, ker je senat Univerze v Ljubljani s sklepom z dne 13.5.2004 (priloga B2) zavrnil pritožbo zoper sklep senata Fakultete z dne 6.6.2003 (priloga B1), da se tožnika ne izvoli v naziv izrednega profesorja za področje "Uporaba matematičnih in računalniških metod v prometu".

Skladno z določilom 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji resni in utemeljeni razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Posamezni razlogi so našteti v 1. odstavku istega člena ZDR, pri čemer gre za razlog nesposobnosti iz 2. alineje v primeru nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov ali neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi katerih delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Za konkretni primer je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka imela resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je izvolitev v naziv obvezna za opravljanje dela visokošolskega učitelja. Brez tega tožnik torej dela po pogodbi o zaposlitvi ni mogel opravljati, sicer pa to izhaja tudi iz določb 55. do 58. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami in dopolnitvami) in 1. odstavka 215. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut; Ur. l. RS, št. 3/01). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sta habilitacijski postopek za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja in postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem ločena. Zakonitost dokončne odločbe, izdano v prvem postopku, je predmet presoje v upravnem sporu, za potrebe konkretne pravde pa je bistveno le dejstvo, da je bila tožnikova zahteva za izvolitev v naziv izrednega profesorja dokončno zavrnjena.

V konkretnem primeru je odločba o neizvolitvi v naziv postala dokončna s tem, ko je Senat Univerze v Ljubljani zavrnil tožnikovo pritožbo. Pri tem je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti seznanila že na dan, ko je potekala seja senata, torej dne 17.2.1004. Delodajalec mora namreč skladno z določilom 5. odstavka 88. člena ZDR podati redno odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogom in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno kot začetek teka tako subjektivnega kot objektivnega roka šteti dan, ko je predmetna odločba postala dokončna, kajti do tega dne je tožnik po določilu 216. člena Statuta še lahko opravljal svoje delo po pogodbi o zaposlitvi na podlagi obstoječega naziva. Dokončna pa postane skladno z določilom 1. odstavka 224. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00, 52/02,73/04 in 119/05) odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pri čemer nastopi njena izvršljivost po 2. odstavku istega člena ZUP, ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne. Tožniku je bila ta odločba (odločba Senata Univerze v Ljubljani) vročena dne 19.5.2004 in šele od tega dne dalje ni imel več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Tako je potrebno ta dan šteti kot dan, ko se je tožena stranka seznanila z razlogom za redno odpoved. S tem, ko je nato dne 16.6.2004 redno odpoved iz razloga nesposobnosti tudi podala, torej ni prekoračila tridesetdnevnega subjektivnega roka, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Poleg tega je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala tudi preostale zahteve, ki so v ZDR predpisane zaradi varstva delavca kot praviloma šibkejše stranke v delovnem razmerju. Tožniku je skladno z določilom 2. odstavka 83. člena ZDR dne 8.6.2004 omogočila zagovor ter pri tem upoštevala 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. Poleg tega je tudi preverila, ali ga je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati, kot to zahteva ZDR v 3. odstavku 88. člena, vendar možnosti za to ni našla.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo postopanje tožene stranke v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v celoti skladno z zakonom, zaradi česar je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2. in 3. točko izreka) po določilu 4. točke 358. člena ZPP tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.6.2004 ter glede reintegracije in reparacije, zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je s tem v celoti ugodilo in njenih nadaljnjih navedb ni presojalo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sodbe in zavrnilo tožnikov zahtevek, je skladno z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnik v pravdi ni uspel, po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa krije svoje stroške, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V teh sporih namreč krije delodajalec po določilu 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če delavec zlorablja svoje procesne pravice, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sodbe tudi glede odločitve o stroških postopka (5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki je s pritožbo sicer uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka po določilu 5. odstavka 41. člena ZDSS-1.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/2, 88/5, 88, 88/1, 88/2, 88/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg0OQ==