<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 672/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.672.2006
Evidenčna številka:VDS03935
Datum odločbe:08.03.2007
Področje:delovno pravo
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok

Jedro

ZDR ne določa roka, v katerem mora priti do ponovnih kršitev delovnih obveznosti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita. Pri oceni primernosti tega roka je pomembna kontinuiteta in povezanost kršitev oziroma, ali je delavec popravil odnos do dela in delovnih obveznosti. Predhodnega pisnega opozorila ne bi bilo mogoče upoštevati, če bi do ponovne kršitve preteklo nesorazmerno veliko časa in če bi delavec v vmesnem obdobju zgledno izpolnjeval delovne obveznosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14.06.2005 in da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati plačo v mesečni višini 150.000,00 SIT neto in sicer za vsak mesec nezakonite odpovedi, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa mu izplačati tudi ostale denarne prejemke, ki bi jih dobil, v kolikor bi delal (regres za letni dopust), vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je tožena stranka dolžna od teh zneskov odvesti tudi z zakonom predpisane davke in prispevke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo, podredno pa njeno razveljavitev. Navaja, da se je za sporno okvaro vedelo že vsaj v soboto, 21.05.2005, ko tožnika ni bilo v službi, pri čemer so vsi že takrat vedeli za možnost poslabšanja in njene posledice. Za okvaro sedežnice naj bi bil kriv D.B. (tudi strojnik), ki je že v soboto za sporno napako vedel, pa je ni odpravil. Skladno s povedanim je neutemeljen očitek tožniku, da je njegovo malomarno ravnanje vzrok okvari. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do izpovedbe priče I.J., po mnenju pritožbe edine nepristranske priče, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nerazjasnjeno je ostalo dejstvo, kdo je v primeru okvare na sedežnici odgovoren oziroma dolžan posredovati, saj iz dnevnega postopka za strojnika dvosedežnice Š. izrecno ne izhaja, da je dolžnost strojnika, da zaustavi sedežnico oziroma prične sam z menjavo koles na njej. Tožnik pa je opravil vseh 15 nalog, ki mu jih omenjeno navodilo daje. Nerazjasnjeno je tudi, ali je prišlo do dogovora, da se napako odpravi v ponedeljek, saj v tem primeru tožniku ni moč očitati take napake, ki bi utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer zgolj neevidentiranje okvare ni zadosten razlog.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbeni navedbami pa še dodaja:

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), da je tožena stranka spoštovala postopek, ki ga ZDR predpisuje za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter da so obstajali vsi zakonsko določeni pogoji zanjo. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana redno iz krivdnega razloga, ker tožnik, ki je bil odgovoren za nadzor nad obratovanjem dvosedežnice Š., dne 22.05.2005 ni pravočasno izvedel potrebnih ukrepov in je zaradi tega prišlo do poškodbe in uničenja 4. vodilnega kolesa v smeri obratovanja na stebru št. 16, poleg tega pa je dne 18.05.2005 kršil delovne obveznosti tudi s tem, da je ob 13:30 uri odšel na malico, na delo pa se je vrnil šele ob 16:00 uri. Ker je bil tožnik pred tem na izpolnjevanje delovnih obveznosti ter možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve že opozorjen in sicer s pisnim opozorilom z dne 17.12.2003 (14.12.2003 je delo opravljal v vinjenem stanju, priloga B9) in z dne 17.06.2004 (01.06., 03.06., 08.06., 09.06. in 10.06.2004 je brez obvestila predpostavljenemu izostal z dela, priloga B10), je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladna tudi s 1. odstavkom 83. člena ZDR. ZDR izrecno ne določa roka, v katerem mora priti do ponovnih kršitev delovnih obveznosti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je naloga sodišča, da oceni primernost dobe, ki je od pisnega opozorila zaradi predhodne kršitve potekla. Pri tem je lahko pomembna okoliščina kontinuiteta in povezanost kršitev oziroma, ali je delavec v času po prvem pisnem opozorilu popravil odnos do dela in delovnih obveznosti. Predhodnega pisnega opozorila po oceni pritožbenega sodišča ne bi bilo mogoče več upoštevati, če bi od tedaj pa do ponovne kršitve preteklo nesorazmerno veliko časa in če bi delavec v vmesnem obdobju resnično zgledno izpolnjeval delovne obveznosti. V konkretnem primeru sodišče ocenjuje, da doba, ki je potekla od predhodnih kršitev, ni nesorazmerno dolga, saj je tožnik v času od 14.12.2003 do 22.05.2005 kar 4-krat kršil svoje delovne obveznosti na različne načine. To nedvomno izkazuje, da tožnik pisnih opozoril tožene stranke ni spoštoval in je kljub pisnim grožnjam z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev nadaljeval s kršitvami svojih delovnih obveznosti.

Izvedeni dokazni postopek je z gotovostjo pokazal, da je bil tožnik, ki je pri toženi stranki zaposlen kot strojnik na dvosedežnici, v soboto, 21.05.2005, prisoten v službi na tem delovnem mestu, zaradi česar so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. To je namreč razvidno iz razporeda dnevnih ur za maj 2005 (B1), iz evidence ur tožnika za maj 2005 (B2), iz delovnih ur v maju 2005 (B3), dnevnika obratovanja za ta dan (B5), to pa je potrdil tudi tožnik, ki je pred sodiščem izpovedal, da je v soboto in nedeljo delal kot strojnik na sedežnici, pri čemer je bilo v soboto in nedeljo za njega vse v redu, ker ni nič videl in je v soboto zvečer sedežnica delala še normalno (list. št. 36). Tudi na zagovoru tožnik tega izrecno ni zanikal, kot skuša prikazati pritožba. Iz zapisnika o zagovoru delavca z dne 14.06.2005 (A3) namreč izhaja, da je tožnik povedal, da sta se v nedeljo, 22.05.2005, s sodelavcem pred pričetkom delovnika ustavila na kavi in mu je ta povedal za napako. Tožnik ga je takrat po lastni izjavi v zagovoru vprašal, zakaj ga ni o tem obvestil glede na to, da je bil sam na zgornji postaji v strojnici. S tem je (sicer posredno) priznal, da je bil prejšnji delovni dan tudi na delu. Vse omenjene evidence prisotnosti in ur izkazujejo tožnikovo prisotnost na delu tudi dan pred tem - v petek, 20.05.2005.

Glede na to, da se je napaka ugotovila že v soboto, ko je bil tožnik na delu, je sklicevanje pritožbe na krivdo drugih oseb, ki so v soboto že vedele za napako, neutemeljeno. Tožnik bi moral v nedeljo zjutraj, ko je za napako nedvomno zvedel pri kavi (to tudi sam priznava), ustrezno ukrepati, saj je bil odgovoren za tehnično brezhibno delovanje naprave na podlagi opisa delovnega mesta z nazivom strojnik (B8), na katerem je bil zaposlen. Poleg tega tudi Obratovalni red sedežnice (B12) v 6. členu določa, da lahko sedežnica prične z obratovanjem le v popolnem brezhibnem stanju, pri čemer mora strojnik sedežnice izvršiti celoten pregled. Da je bil za nadzor nad obratovanjem sedežnice odgovoren, tožnik priznava tudi sam, saj je povedal, da je sodelavca H. na kavi pred začetkom dela v nedeljo, 22.05.2005, vprašal, zakaj je napako sporočil D.B., čeprav je za sedežnico glavni on sam. Skladno z vsem povedanim je jasno, da je tožnik z opustitvijo ustreznih ukrepov v zvezi z okvaro na sedežnici kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu jih nalaga 31. člen ZDR (vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi). Tudi če bi v resnici druge osebe že prejšnji dan morale odpraviti napako, pa tega niso storile, to ne odveže tožnika dolžnosti skrbeti za brezhibno delovanje naprave v spornem dnevu, ko je bil nedvomno z okvaro seznanjen. Enako v primeru, če bi bilo izkazano, da sta se D.B. in A.J. prejšnjega dne v resnici dogovorila, da se bo napaka odpravila v ponedeljek, to ne bi odvezalo tožnika odgovornosti za delovanje naprave v času njegovega nadzora.

Čeprav je bila napaka evidentna (kolo je škripalo in se ustavljalo, pri čemer ga je bilo potrebno s kolom udarjati, da je steklo), je sedežnico ves dan do konca delovnika pustil obratovati brez ustreznih ukrepov. Najmanj kar bi lahko storil za preprečitev nevarnosti dodatne škode je, da bi sedežnico ustavil in potem ali odpravil napako ali pa obvestil pristojne in se ravnal po njihovih navodilih. Njegovo malomarnost pa dodatno potrjuje dejstvo, da te okvare ni niti ustrezno evidentiral v dnevniku obratovanja dvosedežnice z dne 22.05.2005 (B6), saj iz tega dokumenta izhaja, da je v zvezi s sedežnico vse v redu.

Pritožba v zvezi z izpovedbo priče I.J. izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik svoje delovne obveznosti nedvomno kršil, ta priča pa ni povedala ničesar, kar bi tožnika razbremenilo odgovornosti za te kršitve delovnih obveznosti (zatrjevani predhoden obstoj okvare in dogovor o popravilu okvare v ponedeljek, kot že rečeno, tožnika ne moreta razbremeniti odgovornosti za delovanje naprave), njeno pričanje za odločitev v tem primeru niti ni bistveno.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZDR člen 83, 83/1, 88, 88/1, 88/1-3, 83, 83/1, 88, 88/1, 88/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg0OA==