VDS sodba Pdp 844/2006

Jedro

Tožena stranka je s spremembo in dopolnitvijo pravilnika o sistemizaciji delovnih mest ukinila delovno mesto tožeče stranke z namenom doseči optimalno organiziranost dela oziroma odpraviti podvajanje dela tožeče stranke z delom poslovodje trgovske poslovalnice. Navedeno predstavlja poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15.9.2005. V posledici takšne odločitve je zavrnilo tudi zahtevek, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.10.1984 še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu "računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji", za katerega je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pa zahtevek, da je tožena stranka za čas od 5.12.2005 dalje dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji vpisati delovno dobo v delovno knjigo za čas od 5.12.2005 do vrnitve nazaj na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje ter ji za ta čas obračunati plačo, kot če bi bila na delu, od navedene plače obračunati in odvesti predpisane prispevke in davke, neto plačo pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov. Strankama je bilo naloženo, da krijeta sami vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. 339. člena ZPP, pritožuje tožeča stranka. Obrazložitev izpodbijane sodbe se sklicuje na skladni izpovedbi bivšega direktorja tožene stranke K.K. in priče T.J., ki je bila do upokojitve vodja kadrovsko splošne službe. Sodišče prve stopnje bi moralo biti pri oceni teh izpovedb bolj previdno, saj sta priči izpeljali in podpisali listine glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožeči stranki in sta tako zainteresirani za uspeh tožene stranke v tej pravdi. Prav tako pa bi sodišče prve stopnje moralo njuni izpovedbi preveriti tudi z drugimi izvedenimi dokazi in z določbami materialnega prava. Iz izpovedb prič K.K. in T.J. izhaja, da so razlogi za redno odpoved pogodbe obstajali že več let prej, kot je bila odpoved realizirana, kar je potrdil tudi zaslišani A.G., pa tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker je odpovedni razlog obstajal že štiri oz. najkasneje tri leta preden je bila odpoved realizirana, je tožena stranka prekršila prekluzivne roke iz 5. odst. 88. člena ZDR. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da gre za neutemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 89. člena ZDR (udeležba oz. tožba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja pred sodiščem - spor opr. št. Pd 324/2002 je trajal od 22.11.2002 do 17.8.2005). Tožena stranka ji je namreč odpovedala pogodbo o zaposlitvi šele potem, ko je prejela neugodno odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v omenjenem delovnopravnem sporu. Sprememba Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v Kmetijski zadrugi L. z.o.o. je bila izpeljana izključno zaradi tega, da bi se prikazala zakonitost postopanja tožene stranke. Pri tem izvod akta, ki ga je najprej predložila tožena stranka, sploh ni bil podpisan s strani direktorja K., sindikat tožene stranke in zaposleni pa o spremembi akta niso bili obveščeni. Sodišče prve stopnje bi pri presoji resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga moralo upoštevati tudi to, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena več kot 20 let, zato v obravnavani zadevi ni šlo za odpoved, ki bi bila skladna z določbami zakona. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni zaslišalo dveh prič, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki bi v celoti potrdili njene navedbe. Pozivov k izpolnitvi pravnomočne sodbe (opr. št. Pdp 1950/2003) pooblaščenca tožeče stranke z dne 17.8.2005 in 31.8.2005 sodišče prve stopnje ni ocenilo. Iz njiju izhaja utemeljen očitek toženi stranki, da pravnomočne sodne odločbe ni izvršila in ker je pooblaščenec tožene (mišljeno: tožeče) stranke o tem dne 13.9.2005 obvestil pristojno inšpekcijo, je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačno odločitev tudi zato, ker ni upoštevalo obvestila Inšpektorata RS za delo, Enota Celje z dne 13.1.2006, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka v času nadzora opravljala delo na delovnem mestu prodajalke, za katerega ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je bil izrečen ukrep na zapisnik, vendar ta ni uredila zaposlitve tožeče stranke skladno s pravnomočno odločbo z dne 9.6.2005, ampak je ubrala nezakonito pot. Glede zaključka, da naj bi tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana sodba nima razlogov in se je ne more preizkusiti. Zaradi očitnih nasprotij o tem, kar navaja sodišče v sodbi, z vsebino listin oz. zapisnikov o izpovedbah v postopku, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka je izpovedala, da ne drži, da naj bi bilo njeno delo nepotrebno ter da naj bi se podvajalo. Sicer pa je tožeča stranka že v času trajanja spora opr. št. Pd 324/02 pa vse do prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na delovnem mestu računalniški vnašalec in koordinator podatkov dejansko delala le približno eno leto in še to v letu 2000 in 2001. Ves preostali čas je delala na delovnem mestu "dela in naloge blagajničarke ter ostala dela v poslovalnici po nalogu poslovodje," glede katerega se je v sporu opr. št. Pd 324/02 ugotovilo, da je bila nanj nezakonito prerazporejena. Izpodbijana odločitev je nepravilna tudi v delu, s katerim je zavrnjen ugovor tožeče stranke, da je ponujena zaposlitev prodajalke, za katero se zahteva nižja stopnja izobrazbe, neustrezna. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo izpovedbe tožeče stranke in listinskih dokazov o tem, da se je tožeča stranka v času, ko je prejela odpoved, prijavljala na razpise tožene stranke, glede katerih je v celoti izpolnjevala vse pogoje, pa nikoli ni prejela odgovora. Tožena stranka okoliščine, da je tožeča stranka imela sklenjeno pogodbo za delovno mesto s V. stopnjo izobrazbe, ni upoštevala in je neutemeljeno, ravno v tistem obdobju, ko je tožeči stranki dala odpoved, sklepala nove pogodbe o zaposlitvi z drugimi delavkami, ki niso izpolnjevale zahtevanih pogojev. Npr. z delavko D.B., ki ima IV. stopnjo izobrazbe in je bila zaposlena na delovnem mestu natakarice, je tožena stranka dne 28.9.2005 sklenila pogodbo za delovno mesto komercialist pospeševalec, ki spada v V. tarifni razred. Tudi okoliščina, da je tožeča (mišljeno: tožena) stranka sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z S.B. (IV. stopnja izobrazbe), čeprav je bila slednja zaposlena le za določen čas, potrjuje očitek o kršitvah. Glede E.K. je tožena stranka tudi ravnala nezakonito, saj jo je po opravljenem pripravništvu zaposlila za nedoločen čas, čeprav bi takšno zaposlitev morala kot ustrezno najprej ponuditi tožeči stranki. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu prvostopenjskemu senatu.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da T.J. in K.K. v času pričanja nista bila več zaposlena pri njej, zato nista mogla imeti interesa za uspeh tožeče (mišljeno: tožene) stran ke v pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči od trenutka veljavnosti Sprememb in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v KZ L. z.o.o. z dne 6.5.1998, to je z dnem 1.9.2005, tako da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki pravočasna. Predmetna odpoved temelji na poslovnih odločitvah tožene stranke in ne na razlogih, da bi se ta "znebila" tožeče stranke. Dejstvo, da izvod akta, ki je bil predložen k odgovoru na tožbo, ni bil podpisan s strani direktorja K., ne pomeni, da bi bil ta akt naknadno izdan, ampak je tožena stranka svojemu pooblaščencu pomotoma izročila izvod tega akta iz delovnega gradiva in ne enega od izvodov, ki so bili objavljeni na oglasnih deskah in pred tem tudi podpisani od direktorja. Tožeča stranka ni spadala v kategorijo starejših delavk, ki po ZDR uživajo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni na novo zaposlovala, ampak je šlo le za notranje razporeditve, ki so bile vse opravljene še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Tožena stranka predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Sodišče druge stopnje zato v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dne 30.6.2005 sprejela Spremembo in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v Kmetijski zadrugi L. z.o.o. z dne 6.5.1998, s katero je ukinila delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji, na katero je bila 8.6.2000 razporejena tožeča stranka. Upoštevaje 3. člen Spremembe in dopolnitve Pravilnika o sistemizaciji je le-ta pričela veljati 1.9.2005, t. j. osmi dan po objavi na oglasni deski tožene stranke. Tožeči stranki je bila dne 15.9.2005 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, istočasno pa ji je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalke in z izplačilom sorazmernega dela odpravnine, česar pa tožeča stranka ni sprejela.

Pritožba neutemeljeno očita, da je v obravnavani zadevi podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, s pritožbo uveljavljanih očitnih nasprotij med navedbami izpodbijane sodbe ter vsebino listin oz. zapisnikov o izpovedbah v postopku, pa sodišče druge stopnje pri preizkusu tudi ni ugotovilo.

Delodajalec lahko v skladu s 1. alineo 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odst. citiranega člena). Pritožba zmotno očita, da v obravnavni zadevi ni bil podan resen in utemeljen odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je v okviru obširno izvedenega dokaznega postopka dejansko stanje v zvezi s tem raziskalo pravilno in popolno ter na podlagi listin in skladnih izpovedb direktorja tožene stranke K.K. ter prič T.J. in A.G. zaključilo, da je tožena stranka delovno mesto tožeče stranke ukinila z namenom doseči optimalno organiziranost dela oz. odpraviti podvajanje dela tožeče stranke z delom poslovodje trgovinske poslovalnice. Ta dejanski stan vsekakor sodi v okvir poslovnega razloga, kot je definiran v 1. alinei 1. odst. 88. člena ZDR in zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožba sicer trdi, da se delo tožeče stranke ni podvajalo, vendar je ta trditev ovržena z skladnimi izpovedbami zgoraj navedenih prič v postopku. Tako je npr. A.G. pojasnil, da sedaj 95 % opravil, ki sodijo v opis delovnega mesta računalniškega vnašalca, opravi poslovodja, ostalo pa njegovi namestniki. Sodišče prve stopnje tako soglaša z materialnopravnim zaključkom izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga ter v izogib nepotrebnemu ponavljanju tudi v celoti povzema dejanske in pravne razloge tega dela izpodbijane sodbe.

Zgolj pavšalnemu pritožbenemu očitku, da bi sodišče prve stopnje moralo izpovedbi prič K.K. in T.J. oceniti bolj previdno, ni mogoče slediti. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, omenjeni priči pri toženi stranki nista več zaposleni in tako nimata več interesa za izid pravde, zgolj dejstvo, da sta sodelovali v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, pa ne zadošča za dvom v verodostojnost njunih izpovedb.

Pritožba neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, češ da sodišče prve stopnje ni zaslišalo dveh prič, ki bi sicer potrdili navedbe tožeče stranke - iz spisa je razbrati, da sta mišljeni priči S.V. in S.V.. Predlagana priča S.V. naj bi izpovedala, da se tožeča stranka ni strinjala z odločbo o razporeditvi na delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji, S.V. pa o svojem delu v klavnici in o takratnih predvidevanjih, da naj bi se tožečo stranko zaposlilo v tej enoti. Sodišče prve stopnje je ta dva dokaza utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna, saj njuna izvedba v ničemer ne bi doprinesla k odločitvi o spornem predmetu, t.j. k presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Trditev pritožbe, da je tožena stranka dne 30.6.2005 sprejela Spremembo in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v Kmetijski zadrugi L. z.o.o. le zato, da bi prikazala zakonitost postopanja tožene stranke, je neutemeljena. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, so ukinitev delovnega mesta tožeče stranke narekovali poslovni razlogi, ki so bili povsem objektivne narave. Gospodarski subjekti imajo pravico, da organizirajo poslovni proces v skladu s svojimi potrebami, v te odločitve pa se sodišče ne more spuščati. Odločitev o ukinitvi delovnega mesta pa je tožena stranka sprejela s pisnim aktom, kar je povsem razumljivo - še zlasti ob dejstvu, da je v primeru, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi delodajalec, ta dolžan dokazati utemeljen odpovedni razlog (1. odst. 82. člena ZDR). Pritožbena navedba, da v postopku predložena Sprememba in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji (priloga B2) ni podpisana s strani direktorja tožene stranke, v ničemer ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Slednji je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 17.3.2006 potrdil verodostojnost tega akta. Tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sindikat in delavci o spremembi akta niso bili obveščeni, je neutemeljen. Direktor tožene stranke je pojasnil, da je bila Sprememba in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji objavljena na oglasni deski tožene stranke. Tudi na sami listini (priloga B2) je zapisano, da je bila "objavljena na oglasni deski dne 24.8.2005," kot je izpovedal direktor tožene stranke, pa naj bi bil sindikat o tem obveščen tudi že prej.

Navedba pritožbe, češ da je tožena stranka kršila prekluzivne roke iz 5. odst. 88. člena ZDR, je neutemeljena. Skladno s citiranim členom mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Kot navaja pritožba, so direktor tožene stranke in zaslišani priči T.J. in A.G. resda pojasnili, da so pri toženi stranki že dlje časa ugotavljali, da se delo tožeče stranke podvaja z delom poslovodje. Vendar pa delodajalec ni dolžan delavcu odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že ob prvih znakih, ki kažejo na to, da bo delo delavca postalo nepotrebno, ampak prične rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 5. odst. 88. člena ZDR teči šele takrat, ko delodajalec sprejme dokončno odločitev o prenehanju potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ko je tudi šteti, da se je seznanil z odpovednim razlogom. Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da je pričel v obravnavani zadevi rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 5. odst. 88. člena ZDR teči 1.9.2005, t.j. z dnem začetka veljavnosti Spremembe in dopolnitve Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v Kmetijski zadrugi L. z.o.o., s katero je bilo ukinjeno delovno mesto tožeče stranke. Zato je materialnopravno pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi dne 15.9.2005 odpovedana pravočasno.

Pritožba zmotno meni, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedana iz neutemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei 89. člena ZDR, pri čemer se sklicuje na spor opr. št. Pd 324/02, ki ga je tožeča stranka vodila zoper toženo stranko. Po citiranem določilu ZDR se šteje vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnimi, sodnimi ali upravnimi organi, kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka v sporu opr. št. Pd 324/02 prejela zanjo neugodno pravnomočno sodno odločbo 12.7.2005, medtem ko je Spremembo in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v Kmetijski zadrugi L. z.o.o. z dne 6.5.1998, s katero je ukinila delovno mesto tožeče stranke, sprejela že pred tem, t.j. dne 30.6.2005. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je tožena stranka odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi dejansko iz poslovnega razloga, ne pa, ker bi se hotela znebiti tožeče stranke, kot je ta trdila v postopku. Sploh pa je bila tožba v sporu opr. št. Pd 324/02 vložena 22.11.2002, zato bi tožena stranka, če bi se dejansko hotela "znebiti" tožeče stranke iz razloga vodenja spora zoper njo, tej najbrž že prej odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tako tožena stranka s tem, ko je tožeči stranki podala predmetno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, tožeče stranke ni šikanirala.

Tudi pritožbeni navedbi, da je tožeča stranka v času trajanja spora opr. št. Pd 324/02 pa vse do prejete odpovedi opravljala dela in naloge blagajničarke ter ostala dela v poslovalnici po nalogu poslovodje, ni mogoče slediti. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka dne 31.7.2002 izdala tožeči stranki na podlagi odločbe o razporeditvi na delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji nalog in ji v njem odredila, da je dolžna zaradi nujnih potreb delovnega procesa opravljati po potrebi tudi dela in naloge blagajničarke ter ostala dela v poslovalnici po nalogu poslovodje. V okviru izvedenega dokaznega postopka je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 17.3.2006 izpovedala, da je imela sklep o razporeditvi na delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji ves čas do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je pojasnil direktor tožene stranke, pa je tožeča stranka tudi ves čas prejemala plačo za V. tarifni razred. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Pdp 1950/03 v zvezi z Pd 324/02) je bil sporni nalog pravnomočno razveljavljen ter je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka pri toženi razporejena na delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji, za to delovno mesto pa je bila tožeči stranki tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Pritožbeni očitek, češ da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki več kot 20 let, je neutemeljen. Tožeča stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala in dokazala statusa starejše delavke, upoštevaje katerega bi v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uživala posebno varstvo v skladu s 114. členom ZDR. Zgolj višina delovne dobe, katero je dopolnila pri toženi stranki, pa ne vpliva na presojo resnosti in utemeljenosti poslovnega razloga.

Določilo 3. odst. 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo; če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odst. 88. člena ZDR, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odst. 90. člena ZDR). Če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Pri tem se za ustrezno zaposlitev šteje tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (3. odst. 90. člena ZDR). V primeru neustreznosti nove zaposlitve pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (4. odst. 90. člena ZDR).

Iz spisa izhaja (priloga A6), da se je za delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji, glede katerega je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi, zahtevala srednja izobrazba ali kvalificiran delavec ekonomske ali trgovske smeri, delovno mesto pa je bilo uvrščeno v V. tarifni razred. Ker tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki po lastnih navedbah ni mogla ponuditi ustrezne zaposlitve kot jo definira 3. odst. 90. člena ZDR, ji je ob upoštevanju določila 4. odst. 90. člena istega zakona ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalke in v primeru sprejema te ponudbe tudi izplačilo sorazmernega dela odpravnine. Pritožba navaja, da delovno mesto prodajalke, za katero se zahteva nižja stopnja izobrazbe, ni bilo za tožečo stranko ustrezna zaposlitev, vendar je po naravi stvari razumljivo, da je delodajalec pri odločitvi, kakšno zaposlitev (ustrezno ali neustrezno) - če sploh - bo lahko na podlagi 90. člena ZDR ponudil delavcu, vezan seveda na tiste možnosti v okviru svoje kadrovske politike, kakršne obstajajo v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je tožena stranka v času, ko je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, neutemeljeno sklepala pogodbe o zaposlitvi z delavkami, ki niso izpolnjevale zahtevanih pogojev. Pritožba izpostavlja delavko D.B., ki ima le IV. stopnjo izobrazbe, tožena stranka pa je z njo dne 28.9.2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist - pospeševalec prodaje na terenu, ki je uvrščeno v V. tarifni razred. Navedena pogodba o zaposlitvi je bila resda sklenjena v zelo kratkem času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, vendar pa pritožba spregleda, da iz opisa tega delovnega mesta (priloga B13) izhaja, da se zanj zahteva IV. ali V. stopnja izobrazbe, zato je D.B. izpolnjevala pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na pogodbi o zaposlitvi, ki ju je tožena stranka sklenila z delavkama S.B. in E.K., češ da bi morala biti ta zaposlitev ponujena najprej tožeči stranki. Iz spisa izhaja, da sta bili z omenjenima delavkama pogodbi o zaposlitvi sklenjeni dne 26.4.2005, torej še pred sprejemom spremembe sistemizacije, s katero je bilo ukinjeno delovno mesto tožeče stranke, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno pa je delodajalec dolžan v okviru 3. odst. 88. člena ZDR preveriti, ali lahko delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju tistih okoliščin, ki obstajajo v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (t.j. v obravnavani zadevi dne 15.9.2005). Pritožba še pavšalno zatrjuje, da se je tožeča stranka v času, ko je prejela odpoved, prijavljala na razpise tožene stranke, glede katerih je izpolnjevala pogoje, pa ni nikoli prejela odgovora tožene stranke. V spisu je le prošnja tožeče stranke z dne 31.7.2005 (priloga A17), v kateri ni izrecno navedeno, na katero delovno mesto se nanaša. V tem obdobju je bilo v Novem tedniku (dne 26.7.2005) sicer objavljeno delovno mesto poslovno komercialnega koordinatorja pri toženi stranki, vendar je priča T.J. pojasnila, da na to delovno mesto ni bil zaposlen nihče, saj je tako odločil novi direktor tožene stranke. Na podlagi vsega navedenega je zato prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka v trenutku predmetne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožečo stranko ni imela na voljo ustrezne zaposlitve, ampak le zaposlitev za delovno mesto prodajalke, ki se v smislu 3. odst. 90. člena ZDR sicer šteje kot neustrezna zaposlitev, katere pa tožeča stranka kljub ponujenemu izplačilu sorazmernega dela odpravnine (4. odst. 90. člena ZDR) ni sprejela.

V obrazložitvi svoje sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP). Do pritožbenih navedb glede pozivov tožeče stranke k izpolnitvi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 324/02 in glede obvestila Inšpektorata RS za delo z dne 13.1.2006 se zato sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj v ničemer ne vplivajo na odločitev o spornem predmetu.

Upoštevaje vse obrazloženo je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je bil v obravnavani zadevi podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, tožena stranka pa ji glede na okoliščine v času podaje predmetne odpovedi ni mogla ponuditi ustrezne zaposlitve, ampak le neustrezno zaposlitev s pravico do izplačila sorazmernega dela odpravnine, česar pa tožeča stranka ni sprejela. Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi tako neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in za priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 603/2017
• VDSS Sodba Pdp 364/2017
• VDS sodba Pdp 1050/2006