<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 80/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.80.2006
Evidenčna številka:VDS03924
Datum odločbe:11.10.2006
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:predhodno vprašanje - socialni spor - delovno dovoljenje - stalno prebivališče v RS

Jedro

V socialnem sporu ni mogoče odločati o stalnem prebivališču in delovnem dovoljenju kot o predhodnem vprašanju, čeprav zavarovancu pristojno ministrstvo ni izdalo odločbe o stalnem prebivališču podlagi 8. tč. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02-28 z dne 3. aprila 2003 (Ur. l. RS, št. 36/2003) oz. zavod za zaposlovanje delovno dovoljenje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. I-277844 z dne 15.10.2002 ter odločbe območne enote Ljubljana, izpostava Trbovlje št. 24 0277844 z dne 11.7.2002 ter na plačilo ustreznih nadomestil za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Dokončno odločbo toženca je potrdilo kot pravilno in zakonito (II. točka izreka) ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve zahtevku. Navaja, da je vprašanje izpolnjevanja pogojev za upravičenost do prejemanja nadomestila predhodno vprašanje, ki pa ga sodišče ni želelo rešiti kljub temu, da so za to obstajali vsi pogoji iz 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Spregledano je, da je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje od 25.7.1990 do odhoda v Bosno dne 14.8.1992. Opozoril je na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. aprila 2003. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne navaja nobenih takšnih dejstev, niti ne ponuja dokazov v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2), da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku tudi ni prišlo do kršitev procesnega prava iz 2. odst. 339. člena ZPP-UPB2, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti po 2. odst. 350. člena ZPP-UPB2, niti do zatrjevane relativne bistvene kršitve, ki bi pogojevala drugačno odločitev od izpodbijane. Sodba je obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi zaključki, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa je potrebno poudariti naslednje.

Zmotno je stališče pritožnika, da je podana bistvena kršitev postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP-UPB2, ker o obstoju delovnega dovoljenja in stalnem prebivališču ni bilo odločano kot o predhodnem vprašanju. ZPP-UPB2, ki ga je potrebno uporabiti v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju : ZDSS-1), v 13. členu sicer res določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima v takšnem primeru seveda pravni učinek samo v postopku, v katerem je bilo vprašanje rešeno. ZDSS-1 v 21. členu nadalje določa, da lahko sodišče prekine postopek, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Vendar pri stalnem prebivališču in delovnem dovoljenju ne gre za takšno vprašanje, o katerem bi smelo sodišče v sodnem socialnem sporu odločati kot o predhodnem vprašanju.

Področje delovnih dovoljenj ureja Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 66/2000; v nadaljevanju ZZDT), ki v 8. členu določa, da se delovno dovoljenje izda kot osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za zaposlitev ali dovoljenje za delo. Po 9. členu ZZDT izvaja postopke v zvezi z izdajo, prenehanjem in odvzemom delovnih dovoljenj, ter v zvezi z izdajo potrdil, predpisanih s tem zakonom, zavod za zaposlovanje v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku, o pritožbah zoper odločitve in ukrepe, ki jih na prvi stopnji izda zavod za zaposlovanje, pa odloča ministrstvo, pristojno za delo. Osebno delovno dovoljenje, o obstoju katerega naj bi kot o predhodnem vprašanju odločalo sodišče, se glede na 9. odst. 10. člena ZZDT izda le na zahtevo tujca, ki ima dovoljenje za stalno bivanje v Republiki Sloveniji.

Po 8. točki odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3. aprila 2003 (Ur. l. RS, št. 36/2003) je nadalje določen način izvršitve te odločbe tako, da mora Ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivališča državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26.2.1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. S tem, ko je določen način izvršitve ustavne odločbe, je smiselno podana ovira iz 13. člena ZPP-UPB2 za ugotavljanje tudi tega pravnega razmerja kot predhodnega vprašanja v predmetnem socialnem sporu. V predsodnem upravnem postopku, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo izkazano, da bi imel tožnik priznan status z odločbo pristojnega ministrstva v smislu 8. točke odločbe ustavnega sodišča. Tudi sicer je po naravi stvari izključeno odločanje o stalnem prebivališču kot o predhodnem vprašanju. Takšno stališče potrjuje tudi obrazložitev citirane ustavne odločbe, saj ustavno sodišče v 15. točki posebej izpostavlja pomen stalnega prebivališča kot navezne okoliščine za uveljavljanje določenih pravic in pravnih koristi, ki jih osebe niso mogle uveljaviti zaradi pravno neurejenega statusa, v 23. točki pa izrecno obrazlaga, da bodo državljani drugih republik, na katere se ta odločba nanaša, z vzpostavitvijo stalnega bivanja za nazaj te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja.

Ker torej ni nobenega dvoma, da tožnik v pravno relevantnem obdobju ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, niti ni bilo postopano v smislu že citirane odločbe ustavnega sodišča, ter tudi nima delovnega dovoljenja, ni izpolnjen dejanski stan iz 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju : ZPIZ-92) o prijavi pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30-dnevnem roku. Tako niso izpolnjeni pogoji za priznanje vtoževane pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kljub priznani pravici do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo z odločbo toženca št. I-0277844 z dne 23.5.2002. Z izpodbijano zavrnilno sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih izpodbijanih upravnih aktov utemeljeno zavrnjen, in je iz istih dejanskih in pravnih razlogov ostala brezuspešna tudi pritožba. Zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z 353. členom ZPP-UPB2 zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z 68. členom ZDSS-1, v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP-UPB2, sam krije svoje stroške pritožbe.

 


Zveza:

ZPP člen 13, 13. ZDSS-1 člen 21, 21.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zODI5MA==