<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 110/95

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:1996:VDS.PSP.110.95
Evidenčna številka:VDS00037
Datum odločbe:14.03.1996
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:invalidska pokojnina - zadnje zavarovanje

Jedro

Ob dejstvu, da tožeča stranka 29.3.1994, ko je bil vložen predlog za medicinsko izvedenstvo, ni bila zavarovanec tožene stranke, saj je bila od 7.9.1993 do 26.6.1994 zavarovana pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, niso izpolnjeni pogoji po členu 254/1 ZPIZ, da bi lahko pravice iz invalidskega zavarovanja uveljavljale pri ZPIZ Slovenije, ker pri njem ni bila nazadnje zavarovana.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je ugotovilo, da je bila nazadnje zavarovana v R Hrvaški, zaradi česar pravice glede na 254. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne more uveljavljati pri toženi stranki.

Zoper navedeno sodbo je v zakonitem roku vložila pritožbo pooblaščenka tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je bila vso delovno dobo zavarovana pri slovenskem nosilcu zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Po prenehanju delovne organizacije xy je bila dve leti prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nakar je izgubila vse pravice v Republiki Sloveniji, prav tako pa ni imela nobenih pravic v svoji državi. Meni, da podaljšanega zavarovanja od 7.9.1993 do 26.6.1994 v R Hrvaški ni mogoče enačiti s katero od oblik obveznega zavarovanja po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato se ne strinja s tolmačenjem sodišča, po katerem naj bi zaradi podaljšanega zavarovanja pri hrvaškem pokojninskem zavodu, bila tudi nazadnje zavarovana pri istem nosilcu zavarovanj. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče, bi bilo potrebno upoštevati, da je bila ob sklenitvi podaljšanega zavarovanja pri hrvaškem pokojninskem zavodu v zmoti, saj ni bila opozorjena, da bo izgubila pravice pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oz. jo podrejeno razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

V pisnem odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, pomembna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava o stvari pravilno odločilo. Prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka. Ker pritožbeno sodišče povsem soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravni razlogi izpodbijane sodbe, glede na pritožbene navedbe pojasnjuje le še naslednje.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96). 1. odstavek 254. člena citiranega zakona določa, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb.

Citirano določbo je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče pravilno tolmačiti tako, da pri tožencu lahko pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavlja le oseba, ki je v času, ko vloži zahtevek, pri njem zavarovana, kot tudi oseba, ki v času ko vlaga zahtevek sicer ni zavarovana, vendar je bila pri njem nazadnje zavarovana. To velja tudi tedaj, ko se je zavarovanec po prenehanju zavarovanja pri zavodu, zavaroval v drugi državi, s katero je sklenjen bilateralni sporazum o socialnem zavarovanju. Vendar v tem primeru zavarovanec pri toženem zavodu lahko uveljavi le pravico do sorazmernega dela pokojnine. Interpretacija, za kakšno se zavzema tožeča stranka v pritožbi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni sprejemljiva in je sodišče prve stopnje, enako kot pred njim že tožena stranka v postopku upravne revizije, zavzelo povsem pravilno stališče, da pri ugotavljanju zadnjega zavarovanja pravno ni relevantno, na kakšnem temelju je bila tožeča stranka po prenehanju zavarovanja pri tožencu, zavarovana pri tujem nosilcu zavarovanja.

Tudi sklicevanje na zmoto ob sklenitvi tega zavarovanja, ne more biti upoštevno. Z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava zaradi zatrjevane nepravilne interpretacije 1. odstavka 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, tožeča stranka zato ne more uspeti.

Ob nespornem dejstvu, da tožeča stranka 29.3.1994, ko je bil vložen predlog za medicinsko izvedenstvo, ni bila zavarovanec tožene stranke, saj je bila od 7.9.1993 do 26.6.1994 zavarovana pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno njen tožbeni zahtevek zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 254. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da bi lahko pravice iz tega zavarovanja, uveljavljala pri toženi stranki.

Ker med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško še ni sklenjen dvostranski sporazum o socialnem zavarovanju, zaenkrat tudi ni pravne podlage za uveljavljanje sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine kljub temu, da je tožeča stranka skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnila v zavarovanju pri toženem zavodu.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZPIZ člen 254, 254/1, 254, 254/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzIwOQ==