<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 336/2002

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2003:VDS.PSP.336.2002
Evidenčna številka:VDS02114
Datum odločbe:11.04.2003
Področje:socialno varstvo
Institut:invalidnost - preostala delovna zmožnost - načelo kontradiktornosti

Jedro

Kadar sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločbe ZPIZ o pravicah iz invalidskega zavarovanja, lahko invalidnost in preostalo delovno zmožnost razčiščuje tudi z dopolnilnimi mnenji invalidske komisije. To ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti niti pristranskosti ali neobjektivnosti mnenja invalidske komisije zgolj zato, ker je komisija organ tožene stranke.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tej podlagi (I. tč. izreka), razveljavilo odločbi toženca opr. št. I-8.007.840 z dne 22.5.1996 in 1.6.1995 (1. odst. V. tč. izreka), tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 29.5.1995 dalje priznalo pravico do razporeditve na drugo ustrezno fizično lahko delo, izmenoma stoje in sede, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez globokega pripogibanja in sklanjanja in brez dolgotrajne prisilne drže telesa v polovičnem delovnem času (II. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo odločila tožena stranka s posebno odločbo (III. tč. izreka), da je VVZ Trebnje dolžan obdržati tožnico na delu (IV. tč. izreka) in da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (2. odst. V. tč. izreka).

Sodbo izpodbija tožnica po pooblašečnih odvetnikih iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Z odločitvijo sodišča se ne strinja, ker je dokazni zaključek oprt na mnenje invalidske komisije II. stopnje in vztraja pri predlogu o postaviti neodvisnega sodnega izvedenca. Nestrokovno, nezakonito in neetično naj bi bilo, da so mnenje podpisali štirje zdravniki, pregled pa je opravil le eden. Poudarja, da sodišče nima medicinskega znanja, da bi lahko ocenilo pravilnost zdravniškega mnenja in da prav zato ni pojasnjeno ujemanje med mnenjem in medicinsko dokumentacijo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Ne soglaša niti z njegovim zaključkom o pravilni sestavi komisije, saj bi glede na zdravstvene težave bilo pričakovati tudi sodelovanje specialista urologa oz. nevrologa. Ni sprejemljivo, da je sodba oprta na mnenje organa toženca, ki je zainteresiran, da se postopek konča v njegovo korist. Ustavno sodišče RS je pri ustavno sodni presoji kazenskega postopka že zavzelo stališče, da sodišče ne sme opreti odločitve na mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, ker je s tem okrnjen videz nepristranskosti. Pomeni, da tudi v predmetni zadevi organ ene stranke ne sme dajati mnenja o pravilnosti odločitve taiste stranke. Mnenje organa ene stranke ni mogoče uporabiti v postopku pred sodiščem. Poudarja, da že od leta 1995 izpolnjuje pogoje v razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar bo potrdil neodvisni izvedenec, ki jo bo pregledal, tako kot se spodobi.

Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na 30. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) sodišče v socialnih sporih presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta pristojnega nosilca zavarovanja. Po 1. odst. 35. člena ZDSS glede na načelo polne jurisdikcije samo odloči o pravici, če izpodbijani upravni akt zaradi nezakonitosti razveljavi. Pri tem na podlagi 14. člena ZDSS uporablja določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), v kolikor ZDSS posamezna vprašanja ne ureja drugače ter materialnopravne predpise s posameznih področjih socialnih zavarovanj. V obravnavani zadevi tako ni pravne ovire, da invalidnosti in preostale delovne zmožnosti ne bi razčiščevalo z izvedenskim organom iz 266. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Tudi invalidska komisija mnenja podaja po pravilih medicinske znanosti in stroke ter kriterijih o invalidnosti oz. preostali delovni zmožnosti iz uzakonjene definicije. Dejstvo, da gre za organ toženega zavoda, samo po sebi ne pomeni njegove pristranskosti ali odvisnosti, kot pavšalno zatrjuje pritožnica, ne da bi tovrstne trditve sploh poskušala objektivizirati. Po naravi stvari in predmetu pa socialnih sporov ni mogoče enačiti s postopki pred kazenskim sodiščem, zato pritožničino sklicevanje na ustavno sodno stališče glede izvedenstva v teh sporih ni utemeljeno.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev po 2. odst. 213. člena ZPP odloča socialno sodišče, ki lahko izvedenstvo v skladu s 4. odst. 245. člena istega zakona zaupa tudi strokovnim institucijam. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo tožničinemu predlogu o postavitvi sodnega izvedenca, načelo kontradiktornosti, kot izpeljanka načela obojestranskega zaslišanja, ni bilo kršeno. Ko je glede na sklep opr. št. Psp 104/99 z dne 16.3.2001 razčistilo pogoje svojega dela "varuhinje predšolskih otrok" in ugotovilo, da je pri njem potrebno pogosto sklanjanje, pripogibanje ter dvigovanje bremen do 35 kg, je invalidnost oz. preostalo delovno zmožnost pravilno in popolno razčistilo z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje. Že po definiciji iz 1. odst. 27. člena ZPIZ-92 se namreč zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ocenjuje na delovno mesto, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb. V konkretnem primeru je zato invalidska komisija pravilno mnenje o invalidnosti in preostali delovni zmožnosti lahko podala šele, ko je imela na razpolago pravilen in popoln opis tožničinega svojega dela.

V dopolnilnem mnenju z dne 20.6.2002 pa je dovolj objektivizirane in strokovnomedicinsko prepričljive podlage za zaključek, da zaradi prevladujočih ortopedskih zdravstvenih težav tožnica od 29.5.1995 svojega dela varuhinje predšolskih otrok več sploh ni zmožna opravljati, da pa je pri njej še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno, fizično lahko delo, izmenoma stoje in sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez globokega pripogibanja ali sklanjanja ali brez dolgotrajne prisilne drže telesa v polovičnem delovnem času. Takšna ocena je dejansko v skladu z medicinsko dokumentacijo, razpoložljivo do datuma izdaje dokončnega upravnega akta, katerega zakonitost se presoja, zato uveljavlja bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP v tej smeri ni podana. Iz medicinskih izvidov tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi bila zaradi stanja po operaciji hernije disci, kronične desnostranske bolečinske motnje v križu in disfunkcije mehurja, tožnica popolno nezmožna za vsako organizirano pridobitno delo v smislu I. kategorije invalidnosti po 3. odst. 27. v zvezi s 1. alineo 34. člena cit. ZPIZ-92. Ta tožbeni zahtevek je z izpodbijano sodbo zakonito zavrnjen. Hkrati sta ob prepričljivo ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za polovični delovni čas kot nezakoniti utemeljeno razveljavljeni izpodbijani upravni odločbi in od 29.5.1995 dalje tožnici pravilno priznana pravica do zaposlitve v polovičnem delovnem času na drugem ustreznem delu z omejitvami, indicinarimi iz zdravstvenih razlogov ter posledično odločeno, da bo o denarni dajatvi na temelju te pravice odločil toženi zavod s posebno odločbo.

Pritožbene navedbe, da je osebni pregled opravil le en zdravnik, mnenje pa so podpisali štirje, niso bistvene. Invalidsko komisijo II. stopnje sestavljajo trije zdravniki različnih specializacij in specialist za varstvo pri delu. Komisija mnenje praviloma poda na podlagi listinske medicinske dokumentnacije, osebni pregled zavarovanca pa opravi bodisi na njegovo izrecno zahtevo oz. tudi na zahtevo sodišča, kot v konkretnem primeru. Če je tožnico ob prevladujočih ortopedskih težavah osebno pregledal en sam član invalidske komisije še ne pomeni, da pri podaji pisnega mnenja, ne bi sodelovali vsi podpisani zdravniki - od specialista medicine dela, psihiatra in ortopeda kot tudi specialista za varstvo pri delu. Odsotnost specialista urologa pa niti ni bistvena. Iz edino razpoložljivega izvida ob hospitalizaciji na Nevrološki kliniki v Ljubljani leta 1994 izhaja, da je urolog zaradi motenj mikcije ugotovil nevrogeni mehur in priporočil jemanje holinergika zaradi lažjega odvajanja. Ostale diagnostične obdelave (EMG preiskave in ultrazvok ledvic) niso izkazovale patoloških abnormnosti ali sprememb. Tako stanje torej ne kaže, da bi bilo sploh relevantno za invalidizacijo tožnice v pravnorelevantnem obdobju, vsako eventuelno kasnejše poslabšanje (v smeri uporabe katetra za odvajanje urina, kot izhaja iz izpovedi tožnice na obravnavi 11.4.2002), pa je lahko le predmet novega postopka pred tožencem na podlagi novega predloga za medicinsko izvedenstvo s strani izbranega zdravnika.

Zaradi obrazloženega, ko torej uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZPIZ člen 27, 27/3, 34, 34/1, 266, 27, 27/3, 34, 34/1, 266. ZDSS člen 14, 30, 35, 35/1, 14, 30, 35, 35/1. ZPP člen 213, 213/2, 245, 245/4, 339, 339/2-14, 213, 213/2, 245, 245/4, 339, 339/2-14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjQwNg==