<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 459/2000

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2003:VDS.PSP.459.2000
Evidenčna številka:VDS02108
Datum odločbe:21.02.2003
Področje:socialno varstvo
Institut:pokojninska osnova

Jedro

Pri naknadno izplačanih plačah, prvotno namenjenih za lastninjenje podjetja, ne gre za dejanski stan iz 4. odst. 46. člena ZPIZ-92, da ne bi bile vštevne v pokojninsko osnovo, saj so bile obračunane v skladu z osnovami in merili za delitev plač in od njih plačani prispevki za PIZ.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je razveljavilo odločbi toženca št. P-3.007.647 z dne 28.8.1995 in št. 13.3.007.647 z dne 7.6.1995 (I. tč. izreka), ji od 1.3.1995 dalje priznalo višjo starostno pokojnino v znesku 140.871,16 SIT na mesec ter toženca zavezalo, da v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe izplača od 1.3.1995 do začetka izplačevanja na novo odmerjene pokojnine razliko med doslej izplačano pokojnino in novo odmerjeno pokojnino ter ji prične izplačevati novo odmerjeno pokojnino ob prvem nakazilu pokojnin po pravnomočnosti sodbe (II. tč. izreka). Hkrati je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati tudi zakonite zamudne obresti od razlike med sedaj izplačano in novo odmerjeno pokojnino od vložitve tožbe dalje, to je od 31.8.1995, od zapadlosti posameznega zneska do plačila, v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka).

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot nezakonito odpravi. Meni, da je v danem primeru šlo za prejemke, izplačane mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač in se zato po 4. alinei 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne vštevajo v pokojninsko osnovo za odmero pokojnine. Sodišču očita, da je z vštetjem naknadno izplačanih plač na osnovi poračunov za leto 1991 in 1992 (po razveljavitvi kreditne pogodbe z bivšim delodajalcem D. Jesenice) tožnico postavilo v ugodnejši položaj, kot ga imajo tisti, ki so se jim sredstva na žiro računu podjetja ob lastninjenju prekvalificirala v delnice. Izpodbija tudi izrek o dosojenih zakonitih zamudnih obrestih od razlike med izplačano in prisojeno pokojnino, ker meni, da zanje ni zakonite podlage. Meni, da ji krivdnega ravnanja ni mogoče očitati, poleg tega pa naj ne bi bilo sprejemljivo, da je končni znesek zamudnih obresti odvisen od trajanja postopka pri sodišču. Tožba je bila vložena 31.8.1995, sodba pa izdana 13.11.2000.

Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve zaradi odmere višje starostne pokojnine tako, da so v pokojninsko osnovo všteti tudi zneski izplačanih plač iz naslova poračunov za leto 1991 in 1992, je podana v 44. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Po njej se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je namreč logično prepričljivo in pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi ne gre za dejanski stan iz 4. alinee 46. člena ZPIZ. Po slednji določbi se v izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev itd.), vendar je tožena stranka v predsodnem postopku zmotno izločila 831.488,00 SIT bruto zneska plače za leto 1991 in 1992, ki je bil prvotno sicer na podlagi "pogodbe o združitvi sredstev" (priloga A 5 v sodnem spisu), kot kredit namenjen T.p. D. Jesenice zaradi zagotovitve tekoče likvidnosti, in hkrati dogovorjeno, da se pri lastninjenju kot delež prenese v kapital podjetja. Ker je prišlo do razveze navedene pogodbe, združena sredstva pa so bila tožnici v neto znesku 14.6.1995 v celoti izplačana in, od obračunanih bruto poračunov plač odvedeni prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je izpolnjen dejanski stanj iz 44. člena cit. ZPIZ-92 za vštevnost teh zneskov v pokojninsko osnovo in odmero višje starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijani odločbi toženca kot nezakoniti utemeljeno razveljavilo in tožnici od 1.3.1995 dalje starostno pokojnino odmerilo v znesku 140.871,16 SIT, ki je tožena stranka po višini niti ne prereka. Le pavšalne pritožbene navedbe o izplačilu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač, pa zaradi prekluzije navajanja novih dejstev v pritožbenem postopku glede na 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; nadaljevanju ZPP) niso upoštevne. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi ugoditveno I. in II. tč. izreka sodbe.

Denarne dajatve iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se sicer odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj, vendar jih ni mogoče enačiti z občasnimi denarnimi dajatvami obligacijskega prava. Ugoditvena III. tč. izreka sodbe o zakonitih zamudnih obrestih od dneva vložitve tožbe dalje, je zato zmotno utemeljena s 3. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ker v ZPIZ za njeno uporabo ni nobene pravne podlage. Tudi sicer je posamezne institute civilnega prava v socialnih sporih mogoče uporabljati le smiselno, tedaj, kadar je nanje izrecno odkazano. Zaradi javno-pravne narave obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ZPIZ-92 sistemskopravno na kogenten in popolen način ureja vsa vprašanja s tega področja, vključno z institutom usklajevanja pokojnin zaradi ohranjanja vrednosti dajatev. Ureja tudi način in postopek priznavanja pravic in odmerjenja dajatev, zato lahko z zakonom pooblaščeni in pristojni izvajalec (toženi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti zaide šele potem, ko je ta ugotovljena, priznana in odmerjena, bodisi z izvršljivo upravno ali sodno odločbo. Do zamude v izpolnitvi pa lahko preide tudi, če posamičnega upravnega akta ne izda v Zakonu o splošnem upravnem postopku predpisanem roku oz. so se po ustaljeni sodni praksi strankam priznavale zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamične pokojninske dajatve na temelju 289. člena ZPIZ-92, kadar je do časovnega razkoraka med priznanimi mesečnimi zneski pokojninskih dajatev in njihovim izplačilom prišlo zaradi krivdnega ravnanja toženca, torej na temelju odškodninske odgovornosti. Ob navedenem materialno-pravnem izhodišču je tako sicer pravilno stališče tožene stranke, da za dosojene zakonite zamudne od dneva vložitve tožbe dalje ni bila uporabljena pravilna pravna podlaga. Vendar pa tako kot glede glavnične dajatve, navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku v smeri ekskulpacije krivdne odgovornosti za škodo v višini zakonitih zamudnih obresti, zaradi prekluzije ne more biti upoštevno oz. ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Zato je bilo potrebno pritožbo tudi v tem delu zavrniti in potrditi ugoditveno III. tč. izreka izpodbijane sodbe.

 


Zveza:

ZPIZ člen 46, 46/4, 46, 46/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjQwMQ==