VDS sodba Psp 419/2001

Jedro

Priznan dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialnega vastva slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV - Ur. l. RS št. 45/92), ni dajatev, ki bi se po priznanju avtomatično usklajevala, tako kot pokojnina. Zato je potrebno vsakomesečno sprotno ugotavljanje, ali še obstaja razlika med osnovo, ki bi se upravičencu odmerila po predpisih o PIZ Slovenije glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove in vsakomesečno tolarsko protivrednostjo dajatve, ki jo nakazuje tuji nosilec zavarovanja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek pravilno glasi:

I. Razveljavita se odločbi toženca opr. št. 9875568 z dne 17.9.1993 in opr. št. P-9875568 z dne 4.11.1993.

II. Tožniku se prizna pravica do dodatka k starosni pokojnini za mesec avgust 1993 v znesku 1.304,87 SIT.

III. O pravici in višini izplačevanja dodatka k pokojnini v nadaljnjih mesecih bo odločil toženec s posebno odločbo.

IV. Znesek dodatka iz II. tč. izreka te sodbe je toženec tožniku dolžan izplačati v roku 8-ih dnih po pravnomočnosti sodbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob presojanju zakonitosti v izreku te sodbe citiranih določb tožnikovemu zahtevku za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini ugodilo (I. tč. izreka), razveljavilo drugostopenjsko odločbo z dne 4.11.1993 (II. tč. izreka), priznalo pravico do dodatka k starostni pokojnini v višini 1.304,87 SIT od 1.8.1993 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami (III. tč. izreka) in izreklo, da je že zapadle zneske dodatka toženec dolžan tožniku izplačati v roku 8-ih dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo (IV. tč. izreka).

Citirano sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na njeno odpravo. Poudarja, da je pravna podlaga za odmero sporne dajatve podana v 3. členu Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, po kateri se dodatek k pokojnini odmerja vsak mesec, ker je potrebno ugotoviti razliko med zneskom najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo in zneskom pokojnine, izplačane za vsak mesec posebej iz R Hrvaške. Prav zaradi tega odločitev sodišča, da se dodatek k pokojnini usklajuje, ni pravilna, prav tako pa sodišče ni razsojalo o tem, ali je tožnik upravičen do dodatka za mesec september 1993, o čemer naj bi bilo odločeno z dne 4.11.1993. Poudarja, da že iz navedenih razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče realizirati in hkrati opozarja, da je še vedno ostala v veljavi prvostopenjska odločitev z dne 17.9.1993, ker je s sodbo razveljavljena le odločba z dne 4.11.1993. Hkrati opozarja, da se po podatkih oddelka za nakazovanje pokojnin tožniku najmanj tri leta dajatev ne izplačuje več v Slovenijo, kar kaže na to, da ima stalno prebivališče v Zadru.

Pritožba je utemeljena.

Nobenega dvoma ni, da sta predmet presoje v izreku te sodbe citirani zavrnilni odločbi toženca glede pravice do dodatka k starostni pokojnini, ki jo je v mesecu avgustu 1997 tožniku v Republiko Slovenijo pričel nakazovati hrvaški nosilec zavarovanja. Zadevo je torej potrebno presojati po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92; v nadaljevanju ZZSV). Po ZZSV imajo pravico do dodatka k pokojnini državljani R Slovenije s stalnim prebivališčem v R Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ (1. člen), vendar le, če izpolnjujejo za odmero predpisane pogoje. Osnovo za odmero dodatka glede na 2. člen ZZSV predstavlja pokojnina, ki je upravičencu šla za mesec september 1991, preračunana v slovenske tolarje v razmerju 1:1, usklajena enako kot pokojnine, uveljavljene pri slovenskem nosilcu zavarovanja (2. člen zakona). Dodatek k pokojnini pa je glede na 3. člen zakona mogoče priznati le, če obstaja pozitivna razlika med osnovo oblikovano na način iz 2. člena zakona in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki ji jo je bil za tekoči mesec dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ. Pravno praznino glede pokojninskih dajatev iz drugih republik nekdanje SFRJ, priznanih po 1.11.1991, pa je ustaljena sodna praksa zapolnila tako, da se v tovrstnih primerih pravica do dodatka priznava in dajatev odmerja, če obstaja pozitivna razlika med osnovo v višini pokojnine, ki bi se upravičencu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Slovenije glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove in vsakomesečno tolarsko protivrednostjo dajatve, kot jo upravičencu v R Slovenijo nakazuje tuji nosilec zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da za določeni mesec priznana in odmerjena dajatev avtomatično ne pomeni priznanja za vse nadaljenje mesece, niti se ta ne more usklajevati po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju R Slovenije, kot pravilno opozarja tožena stranka, pač pa je potrebno opravičenost nadaljnjega izplačevanja ugotavljati vsakomesečno glede na obstoj ali neobstoj razlike med osnovo in tolarsko protivrednostjo v R Slovenijo nakazane pokojninske dajatve s strani tujega nosilca zavarovanja.

Ob prepričljivi in bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je hrvaški nosilec zavarovanja tožniku v mesecu avgustu 1993 izplačal v R Slovenijo starostno pokojnino v tolarski protivrednosti 22.118,00 SIT in da je za isti mesec osnova, od katere se ugotavlja in odmerja dajatev, znašala 23.422,87 SIT, česar ne prereka niti pritožba, je sicer pravilno zaključilo, da mu za ta mesec pripada dodatek k starostni pokojnini v višini 1.304,87 SIT, vendar pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je odredilo nadaljnje usklajevanje tako odmerjene dajatve. Ker je torej dejansko stanje glede upravičenosti in višine dajatve za mesec avgust 1993 pravilno ugotovljeno, je bilo potrebno na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) spremeniti celotni izrek izpodbijane sodbe. Kot nezakoniti je najprej potrebno razveljaviti obe zavrnilni odločbi toženca in tožniku priznati pravico do dodatka k starostni pokojnini za mesec avgust 1993 v znesku 1.304,87 SIT. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede upravičenosti do denarne dajatve za mesec september 1993 ni ugotavljalo, niti o njem z izrekoma razveljavljenih upravnih aktov ni bilo odločeno, je na podlagi 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) ter upoštevaje uvodoma omenjeni princip vsakomesečnega ugotavljanja obstoja razlike med osnovo in tolarsko protivrednostjo dajatve, nakazane iz R Hrvaške, izrečeno, da o upravičenosti in višini nadaljnjih zneskov dodatka od meseca septembra 1993 odloči toženec s posebno odločbo. Toženec bo v ponovljenem upravnem odločanju ugotavljal, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izplačevanje denarnega dodatka, vključno glede stalnega prebivališča v R Sloveniji, na katerega opozarja v pritožbi.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 60/2002
• VDS sodba Psp 142/99
• VDS sodba Psp 16/2001