VDS sodba Psp 103/2003

Jedro

Ker odjava pristojni davčni upravi ni edini možni način prenehanja poslovanja samostojnega podjetnika, ima tožnica, sicer pravnomočno uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, do dneva sprejema njene odjave iz zavarovanja vse pravice iz naslova aktivne zavarovanke obveznega zdravstvenega zavarovanja, vključno z nadomestilom za čas začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je razveljavilo odločbo toženca št. 1700-4506/2 z dne 30.5.2001 (I. tč. izreka), ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi po pravnomočnosti odločbe ZPIZ Slovenije št. 4066083 z dne 12.2.2001 in sicer vse do 21.6.2002 (II. tč. izreka), toženi stranki odredilo, da v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odloči o vseh pravicah iz zdravstvenega zavarovanja (III. tč. izreka) ter plača tožnici zakonite zamudne obresti od zneskov nadomestil plače, kot jih bo odmerila v skladu s 3. tč. izreka in sicer od zapadlosti vsakega posamičnega nadomestila plače v 8-ih dneh pod izvršbo (IV. tč. izreka).

Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Soglaša sicer z ugotovitvijo sodišča, da je bila odločba o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije realizirana šele 21.6.2002, vendar poudarja, da to iz razlogov, ki so na strani tožeče stranke, saj je še ta nadalje po svoji volji bila priglašena kot samostojna podjetnica posameznica in s tem ne glede na ugotovljeno invalidnost zavarovanka po 1. alinei 1. odst. 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Poudarja, da v skladu s 33. členom zakona obvezno zavarovanje samozaposlenih začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov in se zaključi z dnem vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja. Realizacija pravnomočne odločbe o ugotovljeni invalidnosti naj bi bila v prvi vrsti na strani tožnice, ki bi morala z opravljanjem dejavnosti prenahati, na podlagi česar bi sledila odjava iz obveznega zavarovanja, ki je pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravnomočno ugotovljena invalidnost po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izključuje bolniški stalež oz. začasno nezmožnost za delo po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in s tem pravico do nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela. Do odprave odločbe o prenehanju lastnosti zavarovanke na temelju samostojne dejavnosti z 2.3.2001 naj bi prišlo na pritožbo tožnice, ko si je kljub popolni nezmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo prizadevala ohraniti status s.p., lastnost aktivne zavarovanke pa razrešiti z istitutom izvzema iz zavarovanja po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenega dvoma ni, da pomeni pravnomočna razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), ki se za obravnavano obdobje glede na 446. člen novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-99), še vedno uporablja, popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju. Vendar invalidnost sama po sebi ni zadosten pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, oz. statusa upokojenca. Potrebno je tudi prenehanje zavarovanja, ne glede na to, na kakšnem pravnem temelju je zasnovano. V odvisnem delovnem razmerju preneha ex lege z dnem pravnomočnosti ugotovljene popolne nezmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, v ostalih primerih, kar velja tudi za zavarovance iz naslova s.p. po 15. členu ZPIZ-99 oz. 5. tč. 1. odst. 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92; v nadaljevanju ZZVZZ) pa je načeloma sicer res potrebna posebna izjava zavarovanca. Priglasitev prenehanja poslovanja pristojni Davčni upravi Republike Slovenije s strani podjetnika v smislu 76. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94 in 12/98; v nadalevanju ZGD) pa ni edini možni način prenehanja poslovanja s.p. in s tem prenehanja obveznih socialnih zavarovanj, saj do njega prihaja tudi v primeru stečaja, smrti podjetnika, prepovedi opravljanja dejavnosti na temelju pravnomočne sodne ali druge upravne odločbe. Pravne praznine o prenehanju zavarovanja v primeru pravnomočno ugotovljene I. kategorije invalidnosti, če zavarovanec ne priglasi odjave s.p., pa ni mogoče zapolnjevati z razlago na način, ki bi oteževala ali celo preprečevala uresničevanje pravic iz obveznega zdravstvenega ali invalidskega zavarovanja. Prav zato tožena stranka ne more uspešno zatrjevati, da tožnica pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti ni mogla uveljaviti po lastni volji, ker da se ni odjavila iz obveznega zdravstvenega, niti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšne navedbe so celo protispisne, saj iz vloge tožnice, naslovljene 8.6.2001 na območno enoto toženca določno izhaja zahteva o takojšnji izključitvi iz zavarovanja, ker da jo izpostava že več kot dva meseca zavrača, čeprav ima po odločbi ZPIZ pravico do invalidske pokojnine. Ker pa je bila glede na razpoložljivi M-2 obrazec o odjevi iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja iz obeh obveznih zavarovanja odjavljena šele 21.6.2002, pa še to na podlagi odločbe ZPIZ št. 3060/02 z dne 12.7.2002 (priloga A 4), je vse do navedenega dne imela status aktivne zavarovanke z vsemi pripadajočimi pravicami iz obeh zavarovanj in ne status upokojenke. Že iz tega razloga ji tudi iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja gredo vse pravice aktivne zavarovanke, vključno na podlagi začasne nezmožnosti za delo do 21.6.2002, ki je logično obstajala ob ugotovljeni popolni izgubi delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo iz zdravstvenih razlogov.

S to dodatno utemeljitvijo je bilo potrebno zavrniti pritožbo tožene stranke in potrditi pravilno in zakonito ugoditveno sodbo. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, saj je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pravilno uporabljeno, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni prišlo niti do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami), na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 43/2002
• VDS sklep Psp 162/2000
• VSL sodba I Cpg 88/2003