VDSS Sodba Pdp 583/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je soprispevek tožnika utemeljeno ocenilo v deležu 35 %. Bistvena dejstva je pravilno ugotovilo, in sicer, da je tožnik spornega dne delo opravljal na neobičajen način, ko je jemal material iz kontejnerja, in da bi se moral, ker bi lahko pričakoval poledenela tla, gibati (bolj) pazljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 6. 1. 2015, v obsegu 65 %, v obsegu 35 % pa je k nastanku škode prispeval tožnik sam (točka I izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper odločitev, da je v obsegu 35 % k nastanku škode prispeval sam, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje pripisalo soprispevek iz razlogov, ki jih toženka sploh ni zatrjevala. Kršilo je načelo dispozitivnosti. Za odločitev bistvena dejstva je ugotovilo po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo zmotno. Tožnik spornega dne ni šel samoiniciativno v kontejner po material. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče A.A.. Izpoved priče je sodišče prve stopnje vzelo iz konteksta. Priča je izpovedal o tem, kakšna je bila praksa, ko ni bilo materiala v delavnici; delavci so šli po material v kontejner. To je bilo običajno. Tožnik je zanikal, da bi bil v delavnici material, ki ga je rabil za delo. Dokazno breme, da je material bil v delavnici, je bilo na toženki. Toženka tega ni dokazala, nobena izmed zaslišanih prič o tem ni izpovedala. Priča A.A. je izpovedal, da so delavci hodili v kontejner po material. Ugotovitev, da bi moral tožnik, če ni bilo materiala v delavnici, obvestiti B.B., nima podlage v trditvah toženke. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 2. in 7. člena ZPP. Priča A.A. je izpovedal, da so bili delavci pri delu samostojni in da ni bilo nobenih navodil glede jemanja materiala. Toženka tudi ni podala nobenih navedb, da je bil kontejner visok in da je bilo seganje v kontejner v nasprotju z njegovim namenom. Iz sodne prakse (sklep VSC Cp 361/2013) jasno izhaja, da je ugotavljanje dejstev izven trditev strank oziroma po uradni dolžnosti nepravilno. Toženka je pravočasno navedla le, da je bil tožnik nepreviden, teh svojih navedb ni konkretizirala. Ni navedla, kako bi neprevidnost vplivala na nastanek škode. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da bi tožnik moral pričakovati spolzka tla in se gibati pazljivo, ugotovilo izven trditev. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V vsakem primeru ugotovljena dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava ne vodijo do presoje o soprispevku tožnika v obsegu 35 %, ampak kvečjemu 20 %. Toženka je ravnala krivdno, ni poskrbela za varno delo, ker ledu ni odstranila, ni namestila opozorilnih tabel niti ni izvajala dolžnega nadzora. Tožniku ni prepovedala, da jemlje material iz kontejnerja. Ni podala pisnih navodil. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del vmesne sodbe spremeni, tako da ugotovi, da je toženka v celoti odgovorna za škodo, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zakonito in materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

6. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ravnalo v nasprotju z 2. in 7. členom ZPP, da je ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage toženke oziroma po uradni dolžnosti in da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zadevi VSC Cp 361/2013, ki jo izpostavlja v pritožbi, je pritožbeno sodišče bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP ugotovilo, ker je sodišče prve stopnje kot bistveno za odločitev štelo, da stranka bolj določnih navedb ni podala. V konkretni zadevi je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepazljivosti tožnika in da je tožnik samoiniciativno, ne da bi imel takšna navodila za delo, šel na dvorišče po material, v vlogi z dne 14. 1. 2019, zmotno poimenovani odgovor na tožbo, pa je navedla, na kar se je sklicevala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 1. 2019, da je bil material na voljo v delavnici, ne v kontejnerju za odpadni material. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetih navedb utemeljeno ugotavljalo, ali je ob krivdni odgovornosti toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, podan njegov soprispevek.

7. Prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi te določbe soprispevek tožnika utemeljeno ocenilo v deležu 35 %. Bistvena dejstva je pravilno ugotovilo, in sicer, da je tožnik spornega dne delo opravljal na neobičajen način, ko je jemal material iz kontejnerja, in da bi se moral, ker bi lahko pričakoval poledenela tla, gibati (bolj) pazljivo.

8. Tožnik se je 6. 1. 2015 poškodoval na dvorišču toženke, kjer mu je spodrsnilo. Njegove navedbe, da je bilo običajno, da se je jemal material za delo iz kontejnerja, je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno ovrglo sodišče prve stopnje. Ta ugotovljena dejstva niso v nasprotju z zapisnikom o izpovedi priče A.A., kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Priča A.A. je, kot je razvidno iz zapisnika oziroma prepisa zvočnega posnetka in kot je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 12 obrazložitve), izpovedal, da bi tožnik moral iti po material v malo delavnico. V nadaljevanju je sicer izpovedal, da se je včasih kakšen material našel v kontejnerju, da se je šlo v kontejner, če se materiala v delavnici ni našlo. Priča B.B. je - enako kot priča A.A. - izpovedal, da bi moral tožnik iti po material v malo delavnico, če pa materiala ne bi bilo, bi moral o tem obvestiti nadrejenega delavca. Iz obeh izpovedi tako izhaja, da iskanje materiala v kontejnerju ni bilo običajno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Priča B.B. je izpovedal še, da je kontejner namenjen izključno odpadnemu materialu, material, ki bi ga utegniti še rabiti, se predhodno izloči. V svoji izpovedi je pojasnil, da je v kontejner težko seči, ker ni predvideno, da bi se material iz njega jemal. Takšni izpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Pravilno je utemeljilo, da je seganje v kontejner za odpadni material že samo po sebi v nasprotju z njegovim namenom. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da je bilo na toženki, da dokaže, da materiala za delo spornega dne ni bilo v delavnici. Toženka je, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, dokazala, da je bilo jemanje materiala iz kontejnerja neobičajno.

9. Za presojo soprispevka je bistveno, kot je nadalje pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da bi se moral tožnik, ki je videl sneg ob kontejnerju, kar je sam potrdil ob zaslišanju, gibati bolj pazljivo. Lahko bi pričakoval poledenela tla in h kontejnerju pristopiti s posebno previdnostjo. Njegove pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za znižanje soprispevka, niso utemeljene.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 34/2018
• VDSS Sodba Pdp 30/2019
• VDSS sodba Pdp 1166/2012