<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 244/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PSP.244.2020
Evidenčna številka:VDS00042409
Datum odločbe:22.12.2020
Senat:mag. Lilijana Strban (preds.), Edo Škrabec (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:preplačilo - vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev

Jedro

Glede na pravnomočno odločbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožniku že z 31. 1. 2018 prenehala pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, torej da je že z navedenim dnem odpadla pravna podlaga za nadaljnje izplačevanje nadomestila. Pravna podlaga tako ni odpadla z 8. 8. 2018, kot to razloguje sodišče prve stopnje, temveč že 31. 1. 2018. Res je, da je pritožbeno sodišče v zadevi Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 že zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila, vendar pa iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018) izhaja, da odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede izplačevanja na podlagi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v prihodnje. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju pa tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja posamezne dajatve za vnaprej, odloča o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve. Odločbi o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se tako ne izključujeta, temveč se nasprotno dopolnjujeta glede časovnih učinkov spremenjenega priznavanja posamezne pravice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2018 in št. ... z dne 5. 10. 2018, zavrne. Nadalje se III. točka in IV. točka izreka spremenita tako, da tožnik sam trpi svoje stroške upravnega in sodnega postopka.

II. Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2018 in št. ... z dne 5. 10. 2018 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2018 in odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2018 ter odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 11. 2018 in št. ... z dne 26. 9. 2018, je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti njegove stroške upravnega postopka v znesku 274,50 EUR in pa stroške sodnega postopka v znesku 162,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni odpadla že 31. 1. 2018, ko je tožniku prenehala pravica do nadomestila. Z odločbo št. ... z dne 8. 8. 2018 je bilo namreč odločeno, da tožniku preneha pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z 31. 1. 2018 ter da se izplačevanje tega nadomestila ustavi z 8. 8. 2018 in da bo o ugotovitvi morebitnega preplačila ter obveznosti povrnitve tega izdana posebna odločba. Tožena stranka skladno s sodno prakso lahko izda odločbo o ustavitvi izplačevanja dajatve le za naprej, to je od dneva izdaje odločbe dalje. V konkretnem primeru je tako ustavljeno izplačevanje nadomestila z dnem izdaje odločbe, to je z 8. 8. 2018 dalje. Je pa Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče,1 da odločba o ustavitvi izplačil za naprej ne vpliva na odločanje o obstoju pravice do izplačevanja za nazaj. Slednje je namreč predmet odločanja o ugotovitvi preplačila po 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 Pravna podlaga za izdajo odločbe o preplačilu z dne 5. 10. 2018 je tako podana v izrecni določbi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil toženi stranki. Tožena stranka lahko za preteklo obdobje v katerem tožnik ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja te dajatve za naprej, odloči o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve.3 Tožena stranka je na podlagi nove invalidnosti z odločbo št. ... z dne 8. 8. 2018 odločila, da tožniku preneha pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z 31. 1. 2018. Tožnik tako od 31. 1. 2018 dalje nima več pravice do nadomestila, saj je odpadla pravna podlaga za izplačilo zneskov nadomestila za obdobje od 1. 2. 2018 do 31. 7. 2018. V navedenem obdobju je tako tožnik neupravičeno prejel izplačane zneske, ki jih je dolžan vrniti toženi stranki. Gre za znesek 1.966,80 EUR. Dejstvo, da je tožnik navedeni znesek preplačila že vrnil pa v ničemer ne vpliva na pravilnost odločb tožene stranke. Sodišče je zato neutemeljeno odpravilo odločbi tožene stranke z dne 5. 10. 2018 in z dne 13. 11. 2018. Posledično je tudi nepravilna odločitev o stroških upravnega in stroških pravdnega postopka, katere bi moral tožnik nositi sam. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva odpravo odločb z dne 13. 11. 2018 in z dne 5. 10. 2018 zavrne, tožniku pa naloži, da sam nosi stroške tako upravnega kot tudi pravdnega postopka oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim razlogom ter meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke o obveznosti tožnika vrniti po oceni tožene stranke neupravičeno izplačano nadomestilo zaradi manjše plače v znesku 1.966,80 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pravna podlaga za izplačevanje tega nadomestila odpadla šele 8. 8. 2018, ko je bilo ustavljeno izplačevanje tega nadomestila, ne pa že 31. 1. 2018, ko je glede na odločbo z dne 8. 8. 2018, tožniku prenehala pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Odločitev je tudi materialno pravno pravilna in je v skladu s prvim odstavkom 396. člena ZPIZ-2. Pritožbena prizadevanja se nanašajo na ureditev, po kateri bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila že pridobili, vendar delodajalec zanje ni uspel zagotoviti ustrezne zaposlitve, v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev, v bistveno slabšem položaju. Tako tudi ni podana pravna podlaga, da bi tožnik ostal brez nadomestila, torej da bi mu že priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu oziroma na drugem ustreznem delu prenehalo, novega nadomestila pa zaradi dejstva, da še ni začel delati skladno z novimi omejitvami pa še nima priznanega. S tem v zvezi se tožnik sklicuje tudi na sodno prakso.4 Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 11. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 10. 2018. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnik v obdobju od 1. 2. 2018 do 31. 7. 2018 zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Preplačilo je nastalo v znesku 1.966,88 EUR. Navedeni znesek je tožnik dolžan vrniti toženi stranki.

7. Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki se nanaša na povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedena določba odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),6 ki v prvem odstavku 190. člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2001 priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 2. 2001 dalje. Tožniku je bila nato z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 1. 2018 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 1. 8. 2017 dalje. Navedena odločba je postala dokončna in izvršljiva 1. 2. 2018. Z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 8. 2018 pa je tožena stranka nato odločila, da tožniku z 31. 1. 2018 preneha pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter da se izplačevanje nadomestila ustavi z 8. 8. 2018. Omenjena odločitev je postala pravnomočna.

9. Glede na pravnomočno odločbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožniku že z 31. 1. 2018 prenehala pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, torej da je že z navedenim dnem odpadla pravna podlaga za nadaljnje izplačevanje nadomestila. Pravna podlaga tako ni odpadla z 8. 8. 2018, kot to razloguje sodišče prve stopnje, temveč že 31. 1. 2018. Res je, da je pritožbeno sodišče v zadevi, ki jo navaja sodišče prve stopnje in sicer Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 že zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila, vendar pa iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018) izhaja, da odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede izplačevanja na podlagi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v prihodnje. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju pa tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja posamezne dajatve za vnaprej, odloča o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve. Odločbi o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se tako ne izključujeta, temveč se nasprotno dopolnjujeta glede časovnih učinkov spremenjenega priznavanja posamezne pravice.

10. Za odločitev v predmetni zadevi ni odločilno, ali je bila odločba o prenehanju pravice (torej o odpadu pravne podlage) pravilna in zakonita. Gre za pravnomočno odločbo, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. V primeru, da tožnik meni, da pravnomočna odločba z dne 8. 8. 2018 ni pravilna in zakonita, lahko uveljavlja le izredna pravna sredstva po določbah ZUP oziroma po 183. členu ZPIZ-2 (nepravna obnova postopka), če so zato izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2018 in št. ... z dne 5. 10. 2018. Posledično je s tem, ko tožnik niti v upravnem postopku niti v postopku pred sodiščem z zahtevkom ni uspel tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške tako upravnega kot tudi sodnega postopka.

12. Upoštevaje drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------
1 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 258/2017 z dne 6. 3. 2018.
2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
3 Glej sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018.
4 Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 260/2011, opr. št. VIII Ips 355/2009, VIII Ips 128/2010 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 190/2019.
5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 194.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1, 190/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0ODQ0