VDSS Sodba Psp 251/2020

Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila.

Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 26. 4. 2019 in št. ... z dne 13. 2. 2019, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2019 in št. ... z dne 13. 2. 2019.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe št. ... z dne 23. 8. 2017 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 19. 1. 2017 dalje. Z odločbo z dne 13. 11. 2017 je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 204,91 EUR na mesec od 28. 1. 2017 dalje, ki se mu izplačuje za čas, ko je prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Tožniku je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 66/2017 z dne 16. 3. 2018 priznano delovno razmerje od 28. 1. 2017 do 16. 3. 2018. Zaradi navedene sodbe je toženec dne 20. 12. 2018 izdal odločbo, s katero je tožniku priznal lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o. na podlagi 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) za obdobje od 28. 1. 2017 do 16. 3. 2018. V skladu z navedeno sodbo Delovnega in socialnega sodišča je Zavod RS za zaposlovanje izdal odločbo št. ..., s katero je odločil, da se tožnika v obdobju od 30. 1. 2017 do 16. 3. 2018 preneha voditi v evidenci brezposelnih. Upoštevaje navedeno je toženec na podlagi 194. člena ZPIZ-2 dne 13. 2. 2019 izdal odločbo št. ..., s katero je odločil, da je tožnik zaradi naknadne vključitve v obvezno zavarovanje na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 3. 2018, v obdobju od 28. 1. 2017 do 16. 3. 2018 neupravičeno prejel nadomestilo za invalidnost v skupni višini 3.038,78 EUR. Meni, da tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje v navedenem obdobju nadomestilo za invalidnost ne pripada, saj se dajatve iz obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja in dajatve za invalidnost za primer brezposelnosti med seboj izključujejo. Poudarja, da ves čas, ko ima tožnik priznano lastnost zavarovanca, hkrati pa je v tem obdobju izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni upravičen do nadomestila za invalidnost. Sklicuje se na 3. alinejo prvega odstavka 85. člena in 124. člena ter 125. člena ZPIZ-2 in poudarja, da je tožnik lastnost zavarovanca pridobil na podlagi 14. člena in ne 18. člena ZPIZ-2. Dodatno se sklicuje na novejšo sodno prakso, konkretno na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 258/2017 z dne 6. 3. 2018 in št. VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018, iz katerih izhaja, da je zavarovanec določenih prejemkov po izdaji odločbe o priznanju te pravice upravičen le, če še naprej obstojijo vsi potrebni pravni in dejanski pogoji. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih in invalidskih dajatev v preteklem obdobju, toženec odloči z izdajo odločbe o preplačilu na podlagi 194. člena ZPIZ-2. Meni, da je v izpodbijanih odločbah pravilno uporabil določbo 194. člena ZPIZ-2, sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo določbe 124. in 125. člena ZPIZ-2.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet sodne presoje sta odločbi toženca št. ... z dne 26. 4. 2019 in iste opravilne št. ... z dne 13. 2. 2019. S citirano odločbo z dne 13. 2. 2019, potrjeno z dokončno odločbo z dne 26. 4. 2019 je toženec odločil, da je tožnik v obdobju od 28. 1. 2017 do 16. 3. 2018 zaradi pridobitve lastnosti zavarovanca neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo za invalidnost, kot nezaposlen zavarovanec in letni dodatek. Preplačilo je nastalo v znesku 3.038,78 EUR, ki ga je tožnik dolžan vrniti tožencu obročno v roku 12 mesecev od dneva prejema te odločbe. Sporno v tej zadevi je vprašanje, ali je bil tožnik v obdobju od 28. 1. 2017 do 16. 3. 2018 upravičen do nadomestila za invalidnost ali ne in ali ga je dolžan tožencu vrniti.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu je prenehalo delovno razmerje in se je v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 13. 11. 2017 prejemal nadomestilo za invalidnost od 28. 1. 2017 dalje v višini 204,91 EUR.

7. V delovnem sporu je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 66/2017 z dne 16. 3. 2018, potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Pdp 544/2018 z dne 19. 11. 2018 odločeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožniku pri delodajalcu A. d. o. o. delovno razmerje ni prenehalo dne 27. 1. 2017, temveč je trajalo do 16. 3. 2018 ter da ga je delodajalec dolžan od 27. 1. 2017 do 16. 3. 2018 prijaviti v obvezno zavarovanje. Na podlagi pravnomočne sodbe je delodajalec tožnika ponovno prijavil v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja. Na tej podlagi je toženec dne 20. 12. 2018 izdal odločbo, da ima tožnik v obdobju od 28. 1. 2017 do 16. 3. 2018 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o. Kot izhaja iz dokumentacije je dne 5. 2. 2019 Zavod RS za zaposlovanje na podlagi pravnomočne sodbe in podatkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja do 16. 3. 2018, izdal odločbo št. ..., s katero je odločil, da se tožnika v obdobju od 30. 1. 2017 do 16. 3. 2018 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb (priloga A8).

8. Na tej podlagi je toženec dne 13. 2. 2019 z odločbo št. ... odločil, da je tožnik zaradi naknadne vključitve v obvezno zavarovanje na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 66/2017 z dne 16. 3. 2018 v obdobju od 28. 1. 2017 do 16. 3. 2018 neupravičeno prejel nadomestilo za invalidnost kot brezposelna oseba in letni dodatek v skupni višini 3.038,78 EUR in da je neupravičeno prejete zneske dolžan vrniti.

9. Nadomestilo za invalidnost se v primerih iz 3. alineje prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 v skladu s 124. členom ZPIZ-2 izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja ali obveznega zavarovanja ter se v skladu s 125. členom ZPIZ-2, izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela oziroma kot pravilno razloguje pritožba, je z argumentom a contrario treba šteti, da se v obdobju, ko zavarovanec ni prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, nadomestilo za invalidnost delovnemu invalidu kot brezposelni osebi, ne izplačuje.

10. V obdobju od 27. 1. 2017 do 16. 3. 2018 je tožnik na podlagi pravnomočne odločbe toženca z dne 20. 12. 2018 imel lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja, za obdobje od 30. 1. 2017 do 16. 3. 2018 pa ga je še Zavod RS za zaposlovanje prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Tako, da tožnik v obdobju do 16. 3. 2018 ni bil več voden kot brezposelna oseba, saj je pridobil lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja na podlagi 14. člena ZPIZ-2.

11. Po 194. členu ZPIZ-2 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Podlaga za izdajo odločbe o preplačilu in načinu vračila je določena v tretjem odstavku tega člena. Po določbi tretjega odstavka 190. člena Obligacijska zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastanejo tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

12. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za obdobje od 27. 1. 2017 do 16. 3. 2018 ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v obdobju od 27. 1. 2017 do 16. 3. 2018 upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila.

13. Po stališču novejše sodne prakse, na katero utemeljeno opozarja pritožba, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

14. Ker gre v obravnavanem primeru za prav takšno pravno situacijo, saj tožnik, ki mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost, pa je kasneje za isto obdobje pridobil status zavarovanca in bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, za obdobje od 27. 1. 2017 do 16. 3. 2018, ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost (125. člen ZPIZ-2), je toženec o nastopu novih okoliščin po izdaji odločbe o pravici ugotovil v odločbah z dne 13. 2. 2019 in z dne 26. 4. 2019 ter o ugotovitvi preplačila, zaradi česar sta citirani odločbi pravilni in zakoniti.

15. Citirani odločbi in vprašanje o izpolnjevanju pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost za čas do 16. 3. 2018 je tudi predmet tega postopka. Obdobje po 16. 3. 2018, kar je pojasnil že toženec v odločbi z dne 26. 4. 2019, pa je lahko le stvar novega postopka pri tožencu.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 244/2020
• VDSS sodba Psp 224/2014
• VDSS sodba Psp 94/2014