VDSS Sodba Pdp 588/2020

Jedro

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo odpravnine v višini 7.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2017 dalje do plačila, ki na dan 15. 12. 2017 znaša 7.980,76 EUR. Ugotovilo je, da ne obstoja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 7.980,76 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača 7.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2017 dalje do plačila (točka I izreka) in ji v istem roku plača 2.528,54 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izrek v točki I.b) tako, da ugotovi, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 7.980,76 EUR obstoji, izvede predlagani pobot, tožbeni zahtevek v delu I.c) točke zavrne in spremeni in odloči o stroškovni posledici, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub temu, da iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 654/2019 z dne 19. 2. 2020 izhaja, da mora sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter vsebinsko odločiti o pobotnem ugovoru, je sodišče prve stopnje v novem sojenju izhajalo iz stališča da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ni utemeljena in je tako odločilo v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča, zato gre v obravnavani zadevi za t.i. rezultatsko sojenje. S tem je bila toženi stranki kršena pravica do poštenega sojenja, saj iz izpodbijane sodbe izhaja predvsem identično ponavljanje obrazložitve iz razveljavljene sodbe. Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, je bila toženi stranki kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Toženi stranki je škoda nastala, ker je morala najmanj zaradi velike malomarnosti tožeče stranke družbi A. d. o. o. plačati terjatve v višini 7.980,76 EUR. Tožeča stranka je namreč opustila dolžno ravnanje, saj kljub drugačnemu izrecnemu navodilu direktorja tožene stranke ni plačala sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki je bil zaradi tega zavržen. Direktor je namreč na plačilni nalog zapisal navodilo „PLAČAMO“, tožnica pa plačilnega naloga ni plačala. Sodišče je v točki 23 obrazložitve ugotovilo, da izpoved priče B.B. v ponovljenem postopku ne spremeni obrazložitve dokazne ocene. Navedlo je, da iz izpovedi priče izhaja, da ni docela prepričana o dejstvih, ki se tičejo spraševanja za mnenje glede zapisa na spornem plačilnem nalogu. Ta poenostavljana dokazna ocena potrjuje navedbe tožene stranke, da je sodišče v ponovljenem postopku zgolj iskalo razloge za zavrnitev pobotnega zahtevka tožene stranke. Priča je namreč izrecno izjavila, da delavke v računovodstvu vključno s tožnico, niso vedele, kako prebrati zapis na plačilnem nalogu ali PLAČAMO ali PLAČAnO in da so se posvetovale, vendar niso uspele priti do zaključka. Tožnica je tudi sama izpovedala, da je vedela, kakšne so posledice neplačila takse za ugovor v izvršilnem postopku. Tožnica se je tako zavedala najmanj nejasnosti zapisanega navodila, pa ni storila ničesar, da bi to nejasnost odpravila, ampak je zavestno brez preveritve opustila plačilo sodne takse in toženi stranki povzročila škodo. Do teh nejasnosti se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tako je dokazna ocena sodišča v zvezi z izpovedmi te priče neobrazložena in pomanjkljiva. Po stališču tožene stranke zapisana črka na plačilnem nalogu ustreza tudi veliki črki M, saj se drugače delavke v računovodstvu ne bi posvetovale o tem, kaj je zapisano na plačilnem nalogu. Tožeča stranka bi vsekakor morala navodilo glede plačila preveriti pri direktorju, ki ni uporabljal unificiranega ročnega zapisa za odreditev plačila, zato ni ravnala s potrebno skrbnostjo, torej hudo malomarno. Napačno pa je sodišče interpretiralo tudi izjavo odvetnika C.C., ki je sicer res izpovedal, da bi moral pregledati svojo dokumentacijo, da bi bil o tem kar je izpovedal (da se ne spominja, da bi kdaj plačal sodno takso za toženo stranko) 100 %, kar pa po stališču tožene stranke ne pomeni, da obstaja enaka možnost, da jo je plačal ali pa ne. Povsem pa je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved tožnice, da se je direktorju tožene stranke kasneje za svoje ravnanje opravičila, kar kaže na to, da se je svojega hudo malomarnega ravnanja zavedala.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

4. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 654/2019 z dne 19. 2. 2020 pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 39/2019 z dne 10. 7. 2019 delno ugodilo in sodbo in sklep delno razveljavilo v točki I izreka, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine plačati 7.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2017 dalje do plačila, zavrglo pobotni ugovor tožene stranke glede obstoja terjatve do tožnice v višini 7.980,76 EUR in v točki VI izreka, kjer je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.864,71 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Razlog za razveljavitev je bilo materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bil pobot že izveden. Po določbah 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne sme, razen v zakonsko določenih primerih, zadržati ali pobotati izplačila plače, svoje terjatve do delavca ne sme brez delavčevega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, delavec pa ne more dati soglasja pred nastankom svoje terjatve. Tožnica pa soglasja ni dala. Zaradi tega materialno pravno zmotnega stališča je ostalo dejansko stanje glede elementov civilnega odškodninskega delikta nepopolno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj v ponovljenem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi elemente odškodninskega delikta ter o razveljavljenem delu odloči.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi si med seboj niso v nasprotju in na njih temelji pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Očitno se tožena stranka ne strinja s sicer pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki v celoti temelji na 8. členu ZPP, prav tako pa tudi ne s pravilno uporabljenim materialnim pravom, vendar to ni zatrjevana kršitev.

8. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, nekonkretiziranih navedb tožene stranke ne more preveriti.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o „rezultatskem sojenju“ sodišča prve stopnje. Prav tako tožena stranka s pritožbo sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nespoštovanje navodil iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, ker da ni dopolnilo dokaznega postopka, pri tem pa sploh ne navede, katerega dokaza naj ne bi izvedlo in se neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadal.). Po določbi tega člena lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, kadar ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi dokazov, ki sta jih predlagali stranki. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev pomembna. Toženi stranki pa tudi ni bila kršena pravica do poštenega sojenja.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodje financ in ji je delovno razmerje prenehalo dne 9. 11. 2017 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za 11 let delovne dobe, skladno z določbo drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) upravičena do odpravnine v višini 7.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2017 dalje do plačila.

11. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev do tožnice iz naslova odškodninske odgovornosti. Navajala je, da je konec oktobra 2015 računovodstvo tožene stranke prejelo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse, posredovana s strani odvetnika C.C.. Eden se je nanašal na D. in na njega je direktor napisal, naj se plača, plačilo pa je bilo izvedeno. Drugi pa se je nanašal na sodno takso za ugovor v postopku izvršbe upnika A. d. o. o. in na njega je direktor napisal: "plačano" kot je razumela tožnica, zato plačilo ni bilo izvedeno in se je plačilni nalog arhiviral. Zaradi neplačila sodne takse je izvršilno sodišče štelo, da ugovor zoper izvršbo ni bil podan ter je ugodilo izvršilnemu predlogu. Ker je tožena stranka upniku plačala znesek 7.148,56 EUR, in znesek 212,34 svojemu odvetniku C.C., to kot odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi uveljavlja v pobot. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala tožničine hude malomarnosti, saj je po določbi prvega odstavka 177. člena ZDR-1 delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodje financ in računovodstva, kar je vključevalo opravljanje plačilnega prometa. Na plačilnem nalogu za plačilo sodne takse (B6) je mogoče direktorjev zapis prebrati kot "plačano", saj zapis sporne črke ne ustreza standardni obliki velike tiskane niti male tiskane ali male pisane črke "m", ustreza pa mali tiskani črki "n". Ta nalog za plačilo sodne takse je najprej prejel odvetnik tožene stranke C.C. in ga nato poslal v tajništvo tožene stranke. Sodišče je verjelo tožnici, da je bil C.C. "hišni" odvetnik tožene stranke. Glede na to je menila, da je on izvedel plačilo plačilnega naloga, če je na njem prebrala zapis "plačano", saj se je včasih zgodilo, da je odvetnik plačal kakšno takso in je bila zato prepričana, da je tako tudi v tem primeru. Direktor je izpovedal, da C.C. ni nikoli plačal sodne takse, da pa je tožnico z e-sporočilom opozoril na dolžnost plačila naloga, vendar tožena stranka s tem v zvezi v postopku ni predložila nobenega dokaza.

13. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".

14. Tudi izpoved priče C.C., da ne more z gotovostjo trditi, da nikoli ni za toženo stranko plačal sodne takse, ker je plačeval takse tudi za stranke, ne more spremeniti ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za jasen zapis. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedba tožene stranke v pritožbi, da je ugotovila, da odvetnik C.C. zanjo ni nikoli plačal sodne takse, pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

15. Obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 23 v zvezi z izpovedjo priče B.B., da so se v računovodstvu delavke spraševale, kaj je zapisal direktor, je jasna in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zato ne gre za poenostavljeno dokazno oceno. Izpoved te priče ne vpliva na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, zaradi česar pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne dvomi. Če se je tožnica s sodelavkama posvetovala o zapisu, to še ne pomeni, da gre za takšno izpoved priče B.B., ki bi bila povsem nasprotujoča tožničini in bi vplivala na drugačno dokazno oceno.

16. V zvezi s pritožbeno navedbo, da se je tožnica direktorju tožene stranke kasneje opravičila, pa se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da opravičilo ne pomeni zavedanja o hudi malomarnosti, kot to skuša prikazati pritožba, in da za odločitev v obravnavani zadevi to sploh ni pomembno.

17. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo – 500 točk po OT, 2% administrativnih stroškov in 22% DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR.

Datum zadnje spremembe:

10.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 349/2020
• VDSS Sodba Pdp 107/2020
• VDSS sodba Pdp 146/2009