VDSS Sodba Pdp 362/2020

Jedro

Ugotovljena ravnanja: izključevanje tožnice iz delovnega procesa, ukinitev oddaljenega dostopa do serverja, neodrejanje dela, onemogočanje ustreznih informacij z delovnega področja tožnice, prepoved komunikacije sodelavcev s tožnico, enostranski preklic dela na domu, ki ni sledil prenehanju funkcije izvršne direktorice, predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 19.746,72 EUR bruto in izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (točka I izreka) ter ji plačati znesek v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 4. 2018 dalje do plačila (točka II izreka), oboje v roku 15 dni. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem je tožnica zahtevala obračun denarnega nadomestila v višini 32.911,20 EUR bruto ter izplačilo pripadajočega neto zneska in plačilo zneska v višini 59.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2018 dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopa v višini 5.257,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del točke III izreka in zoper točko IV izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kršitve pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo vseh stroškov pritožbenega postopka tožnice. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno in šikanozno, oziroma da je bila odpoved posledica diskriminatorne obravnave in trpinčenja tožnice, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo prenizko odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. Zavzelo je stališče, da je tudi v primeru nematerialne škode zaradi diskriminacije in trpinčenja glavni namen odškodnine še vedno povrnitev škode delavcu, pri čemer je ključen obseg škode in višina odškodnine, ki je bila dosojena v primerljivih zadevah. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine ni ustrezno upoštevalo, da je skladno z evropsko in slovensko zakonodajo poleg sorazmernosti z nastalo škodo specifičen oziroma specialen namen odškodnine v primeru diskriminacije in trpinčenja preventiva in odvračanje delodajalca od ponovnih oziroma podobnih kršitev. Določba 8. člena ZDR-1 pomeni implantacijo zakonodaje EU, sodišče EU pa v svoji praksi v zvezi s proti diskriminacijsko zakonodajo konsistentno potrjuje, da mora biti odškodnina zaradi kršitve prepovedi diskriminacije poleg funkcije kompenzacije za nastalo škodo tudi dejanski odvračilni učinek. Odškodnina v primeru kršitev prepovedi diskriminacije mora biti v skladu z 8. členom ZDR-1 dovolj visoka, da pravično in primerno zadosti vsem zahtevanim merilom, tj. učinkovitosti, sorazmernosti in predvsem preventivi. Takšno stališče zastopa tudi slovenska in evropska pravna teorija, ki ugotavlja, da je za učinkovitost odškodnine med drugim relevantno razmerje med odškodnino in premoženjem oziroma prihodki delodajalca, saj se lahko le na ta način zasleduje preventivna narava odškodnine, ki jo delodajalec občuti kot eksistenčno pomemben in zastrašujoč dogodek, saj ga bo le tako možno odvrniti od ponovitve takšnega dejanja. V Nemčiji so po ugotovitvah Špelce Mežnar v članku "Odškodnina v primeru kršitve prepovedi diskriminacije in mobinga" že pred letom 2010 običajni zahtevki v višini vsaj 12 bruto plač v povezavi z učinkovitostjo odškodnine. Klavdija Erjavec v članku "Sodna praksa delovnih sodišč na področju trpinčenja" navaja, da naj bi se poleg razmerja do premoženja oziroma dohodkov delodajalca pri odmeri ustrezno upoštevala tudi stopnja delodajalčeve krivde in pomen zavarovalne dobrine, v tem primeru enaka obravnava in človekovo dostojanstvo, medtem ko naj bi se sorazmernost presojalo ne samo v razmerju do nastale škode, pač pa tudi do temeljnega cilja, tj. v tem primeru prepovedi diskriminacije in trpinčenja. Odškodnina ima torej specialno naravo v primerjavi z generalno določbo 179. člena OZ, na katero se v izpodbijani sodbi opira sodišče. Neupoštevanje specialnega namena tega instituta je tudi v nasprotju s samo določbo 179. člena OZ, ki določa, da je višina odškodnina za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Preventivni in odvračilni učinek je poleg učinkovitosti in sorazmernosti namreč izrecen namen odškodnine v specifičnem primeru diskriminacije in trpinčenja.

Glede obsega nastale škode navaja, da sodišče pri presoji škode ni ustrezno upoštevalo individualnega učinka nezakonitih ravnanj tožene stranke na tožnico, predvsem dolgotrajnosti teh ravnanj, ter je kot bistveno glede obsega škode štelo dejstvo, da se tožnica ni odločila za obisk psihiatra, odločitev sodišča glede višine odškodnine pa ni skladna z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, presojena odškodnina pa tako že iz vidika obsega nastale škode ni pravična in je v nasprotju z določbo 179. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih in odločilnih argumentov tožnice, s čemer je kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodba pa tudi ni ustrezno obrazložena, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi odsotnosti opredelitve do argumentov tožnice je podana tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Tožnica nadalje predlaga, da pritožbeno sodišče postavi Sodišču EU vprašanje: "Ali je treba odvračilni namen sankcije v primeru nacionalnega inštituta denarne odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije pri delu oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, ki implementira določbi 18 Direktive 2006/54/ES (odškodnina in povračilo) in člena 17 Direktive 2000/78/ES (sankcije) razlagati na način, da se pri odmeri višine denarne odškodnine poleg obsega nastale škode zaradi kršitve prepovedi diskriminacije upošteva tudi premoženje delodajalca?".

Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, pri čemer navaja, da je tožnica po temelju v postopku v celoti uspela in ob dejstvu, da v zvezi z višino nastale škode sodišče ni vodilo nobenega posebnega dokaznega postopka, bi moralo sodišče to upoštevati pri uspešnosti v postopku tako, da bi bila tožnica uspešna saj 55 % v zvezi z denarnim zahtevkom. Prav tako ji ni priznalo stroškov pritožbe, s katero je tožnica uspela, zato bi ji moralo priznati tudi te stroške. Napačno so priznani potni stroški tožnice, pri čemer je tožnici prisodilo stroške prihoda iz naslova A., 14. 3. 2019 pa je priglasila stroške s prihodom na narok dne 13. 12. 2018 iz mesta B. v Nemčiji v višini 294,74 EUR, na narok 7. 2. 2019 v višini 292,48 EUR in na narok 5. 3. 2019 v višini 300,59 EUR, skupaj 887,81 EUR. Skladno z določbo prvega odstavka 5. člena, prvega odstavka 7. člena ter drugega odstavka 9. člena v zvezi s 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku je priglasila potne stroške, stroške kilometrine z uporabo lastnega vozila, plačilo avstrijske 10-dnevne vinjete in strošek v tunelu, saj je njeno začasno prebivališče oddaljeno več kot 100 km v eno smer, ni redne avtobusne linije, stroški prihoda s hitrim vlakom pa bi bili višji, prav tako bi stranka za potovanje z vlakom porabila bistveno več časa. Tožnica je priglasila strošek s prihodom na narok 13. 12. 2018, ki vključuje kilometrino za 2532 km v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina, strošek avstrijske 10-dnevne vinjete in strošek tunelov .... Za narok 7. 2. 2019 je priglasila identične stroške za prihod na sodišče. Prav tako za narok dne 5. 3. 2019. Višje sodišče v Ljubljani je večkrat potrdilo, da so potni stroški za prihod stranke na narok potrebni stroški v pravdnem postopku skladno s členom 5/2 v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku pa se kot potni stroški upoštevajo izdatki za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča. Stranki pripadajo stroški za prihod na sodišče, če je bilo sodišče s podatki dejanskega prebivanja v tujini seznanjeno. Nadalje navaja, da tožena stranka ni upravičena do stroškov za 3., 4., 5. in 7. pripravljalno vlogo, zaradi dela, ki se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice, saj vloge niti ne obravnavajo teh vprašanj, ampak zgolj zakonitost odpovedi, veljavnost pogodbe o zaposlitvi tožnice in ustreznost reintegracijskega zahtevka zaradi sodne razveze. Tudi sicer pa so bile vloge za postopek nepotrebne, saj so zgolj ponavljale predhodno podane navedbe, zaradi česar jim sodišče ne bi smelo priznati stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točki I in IV izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za specifično situacijo, da tožnica ni bila "navadna delavka", ki bi jo pravni red posebej varoval, temveč da ni praktično nič delala, ter imela v primerjavi z C.C. izjemno visoko plačo. Meni, da je C.C. delal bistveno več kot tožnica, zato ni pravilna tožničina hipoteza, da je bila v primerjavi z njim pri plači negativno diskriminirana. Bilo je namreč obratno, za praktično nič dela je prejemala enormno plačilo. Glede denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 navaja, da je zakonski namen te določbe v preprečevanju slabega položaja delavca takrat, ko njegova bodoča zaposlitev ni gotova. V konkretnem primeru je tožnica direktorica v drugi družbi, katere lastnica je. Gre za visoko profitno družbo, ki lahko tožnico kadarkoli zaposli in ji tudi izplačuje plačo. Tožena stranka je opozorila na tožničino pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago, saj je v delu, ki se nanaša na denarno povračilo, dokazno breme ni obrnjeno. Zato bi morala tožnica argumentirano predstaviti okoliščine, ki v njenem primeru terjajo prisojo višjega denarnega nadomestila. Navaja, da je tožnica sorazmerno mlada, zdrava, premožna, visoko kvalificirana in izobražena, v vmesnem obdobju ni iskala dela oziroma druge zaposlitve. Njena izpoved o trajanju zaposlitve ne more nadomestiti odsotnosti njene trditvene podlage in običajne dokazne ponudbe. Skratka v skladu s procesnim redom bi bilo treba ugotoviti, da ima tožnica vse možnosti za novo zaposlitev, ki jo realno že ima. Meni, da gre za nemoralno zahtevo tožnice. Navaja, da zahtevka iz naslova denarnega povračila in odškodnine zaradi mobinga konkurirata, ter da ni v skladu s pravnim redom, da bi bila tožnica upravičena do odškodninskega zahtevka, ker za ta primer že uveljavlja denarno povračilo namesto reintegracije. Priglaša stroške pritožbe.

5. V odgovorih na pritožbo stranki prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarjata pritožbi. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 593/2018 z dne 8. 4. 2019, v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 448/2019 z dne 28. 11. 2019 pravnomočno odločeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, da je delovno razmerje tožnice trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, tj. 8. 4. 2019, prav tako tudi o reparaciji za obravnavano obdobje ter glede dolžnosti prijave tožnice v matično evidenco. Sodišču prve stopnje je bila zadeva vrnjena v novo sojenje glede odločitve o denarnem povračilu zaradi sodne razveze v bruto znesku 52.657,92 EUR ter glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi mobinga v višini 62.000,00 EUR.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati njeno preventivno in odvračalno naravo, ter se opredeliti do drugih elementov, ki so bistvenega pomena za odmero odškodnine, kot so število, razpon, intenzivnost trajanje in večkratno ponavljanje posameznih kršitev ter stopnja krivde tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z ugotovljeno višino dosojene odškodnine ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki vplivajo na njeno višino, ter odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V zvezi z vprašanjem opredelitve do posameznih navedb strank pritožbeno sodišče navaja, da se sodišče lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi obrazložitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za take, ki bi lahko vplivale na drugačno dokazno oceno. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni svojo odločitev, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni upoštevalo nekaterih navedb stranke, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Posledično tudi ni podana očitana kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki se nanaša na pravico do sodnega varstva oziroma na pravico do poštenega, nepristranskega in neodvisnega sojenja.

10. Ker je določitev sodišča ustrezno obrazložena, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče s takšnim postopanjem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ni ustrezno obrazložena. Sodišče je namreč ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sprejelo pravilne pravne zaključke, zato je sodbo mogoče v celoti preizkusiti.

11. Tožena stranka neutemeljeno očita obstoj bistvene kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker je o zahtevku odločalo kljub pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi tožene stranke. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič.¹ Tožnica je tako glede višine denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kot tudi glede odškodnine zaradi mobinga ponudila ustrezno trditveno podlago, na podlagi katere je lahko tožena stranka navajala pravno relevantna dejstva v svojo obrambo, sodišče prve stopnje pa ustrezno izvedlo celoten dokazni postopek.

K odločitvi o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1

12. ZDR-1 v prvem odstavku 118. člena določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

13. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ne išče nove zaposlitve, da je stara 37 let, visoko izobražena, kar vse kaže na njeno lahko zaposljivost. Upoštevalo je tudi dejstvo, da je tožnica direktorica v družbi D. d. o. o., njen partner pa je lastnik te družbe. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tudi upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od leta 2006 do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je 12 let in pol. Glede okoliščin prenehanja pogodbe o zaposlitvi je navedlo, da je tožnica sklep o prepovedi opravljanja dela na domu in poziv na opravljanje dela na sedežu družbe prejela en dan po razrešitvi z mesta članice nadzornega sveta, čemur je sledila izredna odpoved, ki je bila posledica diskriminacije in trpinčenja, ter da je odpoved prejela zaradi dejstva, ker je hčerka E.E., saj med tožnico in njeno mamo na eni strani in toženo stranko oziroma njenimi ustanovitelji na drugi strani potekajo številni spori (gospodarski, odškodninski), zaradi česar je tožena stranka želela tožnico izključiti iz delovnega okolja pri toženi stranki.

14. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v skladu z navedeno določbo 118. člena ZDR-1 tožnici dosodilo primerno denarno povračilo v višini šest povprečnih plač, ki jih je tožnica prejela tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnici je dosodilo znesek 19.746,72 EUR bruto, glede na povprečje zadnjih treh plač tožnice (3.291,12 EUR bruto). Tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev od izpodbijane, razen navedb, da je tožnica prejemala "enormno" plačo glede na delo, ki ga je opravljala, ter že zgoraj zavrnjeno stališče, da je sodišče odločilo o denarnem povračilu tožnice kljub nezadostni trditveni podlagi tožnice.

K odločitvi o odškodnini zaradi mobinga

15. Tožnica vtožuje odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpela zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije, ki ju je nad njo izvajal takratni zakoniti zastopnik tožene stranke F.F., pri čemer je bila diskriminacija posledica osebne okoliščine, da je hčerka E.E..

16. ZDR-1 v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR-1).

17. Ker gre za spor zaradi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi škode, ki je tožnici nastala v posledici mobinga, je za odločitev o dosoji odškodnine bistveno, ali so kumulativno podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta po 131. členu OZ, to je nastanek škode, nedopustno oziroma protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost na strani povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v ravnanju tožene stranke ugotovilo vse elemente civilnega delikta v smislu določbe 131. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

18. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova mobinga dosodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, v preostalem pa je tožbeni zahtevek (do vtoževanih 62.000,00 EUR) zavrnilo. V zvezi s tem je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- Pri presoji, ali ravnanja F.F. predstavljajo trpinčenje in diskriminacijo tožnice, je potrebno vsa ravnanja gledati skupno in ugotoviti, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, degradira ali drugače trpinči.

- Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot finančna direktorica, s tem da je od 17. 5. 2012 do 1. 10. 2016 opravljala funkcijo izvršne direktorice. S 1. 10. 2016 je tožena stranka uvedla dvotirni sistem upravljanja družbe, za predsednika uprave pa je bil imenovan F.F.. S tem dnem je tožnici prenehala funkcija izvršne direktorice in je nadaljevala svoje delovno razmerje s toženo stranko kot finančna direktorica, delo pa je še vedno opravljala od doma, skladno z aneksom št. 1 (A2).

- F.F. ji je s 1. 10. 2016 znižal plačo za 38 %, tega pa ni storil glede C.C.. F.F. je znižanje tožničine plače potrdil, pri čemer je navedel, da se je tožnica vrnila na staro delovno mesto, za katerega je bila plača določena v skladu s tarifnim oziroma plačilnim razredom v pogodbi o zaposlitvi.

- Iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi za finančno direktorico (A1) izhaja, da je tožničino delo zajemalo načrtovanje, organiziranje, usklajevanje in vodenje finančno računovodskih nalog in opravil, priprava kompleksnih finančnih in računovodskih poročil, finančno spremljanje izvajanja projektov, odgovornost za vzpostavitev in vzdrževanje pogojev za akreditacijo službe, celovito poznavanju stanja domače in tuje regulative na svojem področju ter skrb za popularizacijo podjetja.

- Tožnica je ta dela opravljala od doma (aneks z dne 19. 5. 2015 - A2), za kar je bil ključen oddaljeni dostop in elektronska komunikacija z zaposlenimi.

- F.F. je tako tožnici kot tudi ostalim ukinil dostop do vpogleda na bankah in do dokumentacije, vendar je bila tožnica finančna direktorica in kot takšna upravičena do teh podatkov. Te podatke je potrebovala za opravljanje svojih delovnih nalog, kot so izhajali iz opisa nalog njenega delovnega mesta.

- F.F. je sam prevzemal določene funkcije tudi na področju financ, ter tožnici s tem odvzemal pooblastila in naloge z njenega delovnega področja z namenom izriniti jo iz poslovanja tožene stranke.

- F.F. tožnici ni več nalagal dela in je lahko delala, kar je želela.

- Trpinčenje na delovnem mestu pomeni tudi ravnanje delodajalca, ki delavcu ne odreja dela in ga na ta način izključuje iz dela iz delovnega okolja. F.F. je tožnico izključeval iz delovnega procesa tako, da je bila vsa dokumentacija zaklenjena in je tudi tožnica, kot finančna direktorica, ko je prišla na sedež družbe, morala po ključ k F.F.. Kot finančna direktorica bi morala razpolagati s ključem do dokumentacije, ki je neposredno vezana na njeno delo. S tem, ko je morala za ključ vsakič zaprositi, jo je tožena stranka poskušala izključiti iz delovnega okolja.

- S tem, ko je bil tožnici ukinjen oddaljeni dostop in geslo za dostop do strežnika ..., je bilo tožnici onemogočeno opravljanje dela.

- Iz elektronske komunikacije med tožnico in G.G. z dne 26. 2. 2018 izhaja, da je tožnica prosila za podatke kontnih kartic, da bi lahko pripravila statistiko, vendar je prejela odgovor, da teh podatkov po navodilu predsednika uprave tožnici ne sme poslati.

- Tožnica je 23. 6. 2017 F.F. sporočila, da že nekaj časa ne prejema več pogodb in naročilnic, zato ne more oddati verodostojno izpolnjenih vprašalnikov, dne 21. 9. 2017 pa je H.H. sporočila, da nima naročilnic oziroma pogodbe.

- Priča I.I., ki je pri toženi stranki delala do 17. 9. 2017, je izpovedala, da najprej niso smeli komunicirati z E.E., nato tudi ne s tožnico, kateri ni smela pošiljati e-mailov.

- Ker tudi iz pisne dokumentacije v spisu izhaja, da sodelavci tožnici niso smeli posredovati informacij, je sodišče tožnici verjelo, da je tožena stranka sodelavcem dala navodilo, da tožnici ne smejo posredovati informacij, kar kaže na izključevanje tožnice iz delovnega procesa.

- Tožena stranka ni več želela sodelovati s tožnico, zato ji je več kot leto dni po prenehanju opravljanja funkcije izvršne direktorice in naslednji dan po odpoklicu tožnice z mesta članice nadzornega sveta tožene stranke, enostransko preklicala delo na domu, nato pa ji nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da izključevanje tožnice iz delovnega procesa, ukinitev oddaljenega dostopa do serverja, neodrejanje dela, onemogočanje ustreznih informacij z delovnega področja tožnice, prepoved komunikacije sodelavcev s tožnico, enostranski preklic dela na domu, ki ni sledil prenehanju funkcije izvršne direktorice.

20. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da znižanje plače po prenehanju funkcije izvršilne direktorice ne pomeni diskriminacije tožnice, saj ji je bila izplačevana v skladu s pogodbo za delovno mesto finančne direktorice. Dejstvo, da naj bi bil dogovor, da bo prejemala plačo v približno enaki višini kot C.C., ni odločilna, glede na pogodbeno določeno plačo tožnice. Ni namreč enakosti v nepravu. Vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine. Vse ostale okoliščine, ki pa dokazujejo mobing, namreč utemeljujejo odškodnino v dosojeni višini.

21. Ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke, da tožnica do odškodnine ni upravičena, ker naj bi bil zahtevek nemoralen, ter ker naj bi si zahtevka po 118. členu ZDR-1 in iz naslova odškodnine konkurirala. Glede na ugotovljen mobing ni utemeljeno stališče, da je tožničino uveljavljanje odškodnine nemoralno, zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da si zahtevka “konkurirata“ v smislu, da zahtevek po 118. členu ZDR-1 izključuje odškodninskega oziroma obratno. Bistveno je, da so v obravnavani zadevi ugotovljeni vsi elementi civilnega odškodninskega delikta.

22. Prav tako pa tudi ni pravilno stališče pritožbe tožnice, da bi ji moralo sodišče prve stopnje dosoditi bistveno višji znesek odškodnine. Dosojeni znesek odškodnine namreč v celoti ustreza stopnji in trajanju duševnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, oziroma posledicam mobinga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica čutila močno tesnobo, razbijalo ji je srce, ni mogla zbrati misli, bala se je za svojo prihodnost in prihodnost družine, imela je močne glavobole, bruhala je, bila brez apetita in volje, en mesec pa je bila tudi na bolniškem staležu, ter da so bile njene življenjske aktivnosti zaradi dejanj tožene stranke zmanjšane. Počutila se je slabo, odrinjeno, osramočeno, dvakrat je bila pri zdravniku, k psihiatru pa ni želela. Njeno počutje je bilo slabo vse od prevzema vodenja s strani F.F., poslabšalo pa se je ob pozivu naj se zglasi na delo na sedežu družbe. Takrat je doživela šok, saj je bilo za njo ključnega pomena, da dela z doma v Nemčiji, ker je tam bivala njena družina. Tudi glede na obstoječo sodno prakso, je dosojeni znesek odškodnine glede na ugotovljene tožničine psihične bolečine ustrezen. Iz objavljene sodne prakse izhaja, da so bili dosojeni višji zneski odškodnin v primerih, ko so delavci zaradi duševnih bolečin utrpeli bistveno hujše zdravstvene težave oziroma porušenje duševnega ravnovesja, in so se morali zaradi posledic mobinga zdraviti.

23. Posledično ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na objavljene članke v strokovni literaturi, ki izpostavljajo preventivno funkcijo odškodnine, in na določbo 8. člena ZDR-1, ki med drugim določa, da mora sodišče pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, saj dosojeni znesek odškodnine zasleduje tudi ta cilj. Dosojena višina odškodnine, glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera, namreč v celoti ustreza tudi zahtevi iz 8. člena ZDR-1, da mora odškodnina odvračati delodajalca od nadaljnjih ravnanj mobinga oziroma diskriminacije, zato posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje na objavljene prispevke v strokovni literaturi.

24. Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe, da naj pritožbeno sodišče postavi predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije in sicer, ali je treba odvračilni namen sankcije v primeru nacionalnega inštituta denarne odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije pri delu oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, ki implementira določbi 18 Direktive 2006/54/ES (odškodnina in povračilo) in člena 17 Direktive 2000/78/ES (sankcije) razlagati na način, da se pri odmeri višine denarne odškodnine poleg obsega nastale škode zaradi kršitve prepovedi diskriminacije upošteva tudi premoženje delodajalca. ZDR-1 namreč v 1. členu določa, da ta zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, v skladu (tudi) z Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L št. 303 z dne 2. 12. 2000, str. 16), in Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL L št. 204 z dne 26. julija 2006, str. 23). Obe direktivi sta torej upoštevani tudi v 8. členu ZDR-1, glede katerega je zgoraj navedeno, da ni kršen, ker višina odškodnine zasleduje tudi ustrezen odvračalni oziroma generalno preventivni namen. Zato ni mogoče šteti, da bi bila dosojena odškodnina v nasprotju z zgoraj navedenima direktivama, ki ju izpostavlja pritožba tožnice, saj sta v celoti prevzeti v slovenski pravni red in ju je sodišče upoštevalo.

25. Neutemeljena je tudi pritožba tožnice zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ni zakonske podlage za odločanje o stroških postopka tako, da bi se ločeno obravnaval uspeh tožnice po temelju in posebej po višini, ter da bi bil celoten uspeh aritmetična sredina uspeha, posebej ugotovljenega glede na temelj in na višino. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče nepravilno tožnici ni priznalo stroškov prihoda na naroke iz Nemčije, je bistveno, da je tožnica v svojem zaslišanju navedla, da stanuje na naslovu A., ta naslov pa je ves čas trajanja postopka navajala v vseh svojih vlogah. Zato ji je sodišče prve stopnje stroške prihoda na naroke pravilno priznalo ob upoštevanju tega naslova. Prav tako ni utemeljeno zavzemanje pritožbe tožnice, da so bili toženi stranki neutemeljeno priznani stroški postopka za 3., 4., 5. in 7. pripravljalno vlogo, ker naj bi se nanašale le na zakonitost odpovedi in s tem povezane zahtevke, ne pa na odškodnino zaradi mobinga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče šteti, da navedbe v vlogah tožene stranke, ki se nanašajo na domnevno diskriminacijo tožnice in ravnanje tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, niso relevantne tudi z vidika obravnavanja tožbenega zahtevka iz naslova mobinga. Prav tako niso utemeljene navedbe tožnice, da so navedene vloge le ponavljale že navedena stališča v prejšnjih vlogah. Posledično torej ni mogoče šteti, da te pripravljalne vloge niso bile potrebne za pravdo v smislu določbe 154. člena ZPP, po katerem sodišče prizna stroške, ki so potrebni za pravdo.

26. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta stranki sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017
• VDSS Sodba Pdp 613/2017