VDSS Sodba Pdp 350/2020

Jedro

Šesti odstavek 109. člena ZOFVI določa, da se lahko delovno razmerje sklene s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Glede na dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz pogodbe o zaposlitvi in ki mu toženka v pritožbi ne oporeka, je bila ta pogodba sklenjena za več kot eno leto. To pa pomeni, da ni bila sklenjena zakonito. Tako se je transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1), tožniku pa s potekom druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo sklep toženke št. ... z dne 22. 8. 2019 (točka I izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas od 20. 5. 2017 na delovnem mestu (učitelj praktičnega pouka) ličar, delovno razmerje mu ni prenehalo 31. 8. 2019, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 10. 3. 2020 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnika prijavi v socialna zavarovanja in matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od 1. 9. 2019 do 10. 3. 2020, mu za ta čas v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračuna ustrezne bruto plače ter izplača neto zneske, znižane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Naložilo ji je, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 1.359,58 EUR bruto in mu izplača neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Višji zahtevek (- poziv na delo, ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 11. 3. 2020 dalje, prijavo v matično evidenco zavarovancev s priznanjem delovne dobe, obračun bruto plače, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2020 dalje; - plačilo nadomestil plače v višini prejetih nadomestil za čas brezposelnosti; - plačilo zakonskih zamudnih obresti za 5. dne v prihodnjem mesecu; - plačilo denarnega povračila v višini 11 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja) je zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 816,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da ni sporno, da pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki ju je sklenila s tožnikom, vsebujeta navedbo, da tožnik nima ustrezne strokovne izobrazbe, da torej ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelj praktičnega pouka ličar. Gre za navedbo razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Nezakonita je pogodba o zaposlitvi za določen čas, iz katere ni mogoče ugotoviti razloga za njeno sklenitev (sodba VDSS Pdp 574/2015). Iz predloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas je razlog mogoče ugotoviti. Drugače je bilo v zadevah Pdp 397/2018, Pdp 95/2019 in Pdp 200/2018. Tožnik je ves čas vedel, iz katerega razloga sta bili sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ni sporno, da tožnik pogojev za zasedbo delovnega mesta ne izpolnjuje. Stališče sodišča prve stopnje, da navedba v pogodbi o zaposlitvi, da tožnik nima ustrezne strokovne izobrazbe, ne zadošča, je izrazito formalistično, pa tudi nepravilno. Iz sodne prakse jasno izhaja, da z delavcem, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, na področju vzgoje in izobraževanja ni mogoče skleniti zakonite pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas sploh ne more priti (sodba VDSS Pdp 663/2018, sodbi VS RS VIII Ips 447/2008 in VIII Ips 212/2009). Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da v obeh primerih sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas nihče od prijavljenih kandidatov ni izpolnjeval zahtevanih pogojev. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo. Zmotno je uporabilo materialno pravo, in sicer 31. člen ZDR-1, ki določa sestavine pogodbe o zaposlitvi, in šesti odstavek 109. člena ZOFVI. Zagrešilo je absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbah o zaposlitvi ni naveden, je v nasprotju z vsebino listin v spisu. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, predvsem da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 109. člena ZOFVI. Ni upoštevalo, da toženka s tožnikom, ki ne izpolnjuje vseh pogojev, sploh ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zmotno je upoštevalo drugi odstavek 55. člena ZDR-1, ki prepoveduje veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj ta v primeru pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga, določenega v šestem odstavku 109. člena ZOFVI, ne velja (sodba VDSS Pdp 663/2018, sodba VS RS VIII Ips 86/2015). Sprejeta odločitev odstopa od sodne prakse. Druga pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2018 je bila sklenjena za eno leto s tožnikom, ki ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, na razpis za prosto delovno mesto učitelj praktičnega pouka ličar pa se ni prijavil noben drug kandidat. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2018 je bila zakonito sklenjena. V zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 je tožnik zamudil tridesetdnevni rok za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Ni ugotavljalo, kdaj je tožnik izvedel za kršitev pravic v zvezi s prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zakonitost vsake pogodbe o zaposlitvi za določen čas bi moralo presojati ločeno. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da toženka neutemeljeno navaja, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas navedla v pogodbah, ki jih je sklenila s tožnikom. Pogodbi o zaposlitvi brez navedbe razloga sta nezakoniti. 31. člen ZDR-1 kogentno določa sestavine pogodbe o zaposlitvi. Četudi je toženka pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenila iz razloga, določenega v šestem odstavku 109. člena ZOFVI, bi morala upoštevati 31. člen ZDR-1. V nasprotju s šestim odstavkom 109. člena ZOFVI je prvo pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 s tožnikom sklenila za več kot eno leto. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da ta pogodba o zaposlitvi enako kot pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2018 ni zakonita. Upoštevalo je sodno prakso v podobnih primerih (odločbe VDSS Pdp 397/2018, Pdp 95/2019 in Pdp 200/2018). V zadevi VIII Ips 39/2016 je vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, v kateri ni naveden razlog za njeno sklenitev, nezakonita. Navedba razloga ščiti delavca kot šibkejšo stranko delovnega razmerja in preprečuje zlorabe instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaposlovanje za določen čas je izjema. Toženka se sklicuje na sodne odločbe v neprimerljivih zadevah (sodba VDSS Pdp 663/2018, sodbe VS RS VIII Ips 447/2008, VIII Ips 212/2009 in VIII Ips 86/2015). Pred ZDR-1 veljavni ZDR ni določal, da je navedba razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas obvezna sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje o nezakonitosti med pravdnima strankama sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni razsodilo zaradi izostanka navedbe zakonske določbe, ampak ker toženka v pogodbah o zaposlitvi ni navedla razloga za njuno sklenitev, poleg tega pri prvi pogodbi o zaposlitvi ni upoštevala časovne omejitve iz šestega odstavka 109. člena ZOFVI. Toženka bi s tožnikom lahko sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas in tako bi bil tožnik zaposlen več kot eno leto, ni pa ene pogodbe o zaposlitvi zakonito sklenila za več kot eno leto. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno in izčrpno obrazložilo, toženka mu neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi druge kršitve. Pravilno je štelo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, kot jih je v utemeljitev odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja:

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodbe takšnih pomanjkljivosti in nasprotij nima. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo vse bistvene razloge za odločitev, med katerimi so razlogi glede pravočasnosti tožbe (točka 8 obrazložitve), navedbe razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbah (točki 7 in 9 obrazložitve) in - četudi bi šlo za razlog, določen v šestem odstavku 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.) - glede časovne omejitve (eno leto; točka 7 obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje ni storilo niti očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o bistvenih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Takšnega nasprotja v izpodbijani sodbi ni, pri čemer toženka z očitanjem protispisnosti po vsebini oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, predvsem glede pogodb o zaposlitvi za določen čas (ali vsebujeta navedbo razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali ne).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi tožbe, ki je bila glede na potek zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pravočasna, vložena v roku 30 dni (tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v okviru tožbenih navedb presojalo zakonitost obeh med pravdnima strankama sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas (pogodba o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 za čas od 20. 5. 2017 do 31. 8. 2018 in pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2018 za čas od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019). V skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba VS RS VIII Ips 104/2012, sklep VDSS Pdp 388/2004, sodbi VDSS Pdp 1416/2010 in Pdp 430/2019) lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost vseh z delodajalcem sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, na podlagi katerih je neprekinjeno v delovnem razmerju, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 in z dne 1. 9. 2018, ki v 2. členu sicer navajata, ali in katere pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelj praktičnega pouka ličar tožnik izpolnjuje, ne vsebujeta določbe o razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 obvezna sestavina pogodbe. Izostanek te določbe pomeni, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito, kot je pravilno s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso (predvsem sodba VS RS VIII Ips 39/2016, tudi sodba in sklep VS RS VIII Ips 87/2017, sodbi VDSS Pdp 200/2018 in Pdp 397/2018, sklep Pdp 95/2019) utemeljilo sodišče prve stopnje. Vendar to v konkretnem sporu niti ni bistveno, bistveno je, da četudi bi sledili navedbam toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, da je pogodbi o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenila iz razloga, določenega v šestem odstavku 109. člena ZOFVI, in ta razlog z navedbo, da tožnik nima ustrezne stopnje strokovne izobrazbe, navedla v pogodbah o zaposlitvi, to ne pomeni, da sta bili (obe) pogodbi o zaposlitvi sklenjeni zakonito.

10. Šesti odstavek 109. člena ZOFVI določa, da se lahko delovno razmerje sklene s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Glede na dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 in ki mu toženka v pritožbi ne oporeka, je bila ta pogodba sklenjena za več kot eno leto. To pa pomeni, kot je pravilno utemeljilo v izpodbijani sodbi, da ni bila sklenjena zakonito. Tako se je transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1), tožniku pa s potekom druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2018 delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo.

11. Tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženki skupaj z ostalimi zahtevki je tako utemeljen, kot je pravilno razsodilo sodišče prve stopnje, četudi bi sledili navedbam toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, da je pogodbi o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenila iz razloga, določenega v šestem odstavku 109. člena ZOFVI. Zato vprašanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas oziroma spoštovanja določbe drugega odstavka 55. člena ZDR-1 ni bistveno. Na to se nanašata sodba VDSS Pdp 663/2018 in sodba VS RS VIII Ips 86/2015, na kateri se sklicuje toženka v pritožbi (da prepoved veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v primeru razloga, določenega v šestem odstavku 109. člena ZOFVI, ne velja).

12. V zadevah, ki jih v pritožbi še izpostavlja toženka (sodba VDSS Pdp 663/2018, sodbi VS RS VIII Ips 447/2008 in VIII Ips 212/2009) in v katerih je bilo sprejeto stališče, da z delavcem, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, na področju vzgoje in izobraževanja ni mogoče skleniti zakonite pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas ne more priti, niso obravnavale enakih dejanskih in pravnih vprašanj - v vseh izpostavljenih zadevah so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, sklenjene zakonito, torej ob upoštevanju pogojev, določenih v šestem odstavku 109. člena ZOFVI. V zadevi VIII Ips 447/2008 ta razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen v pogodbi ni bil naveden, kar je bilo skladno s takratno ureditvijo v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki kot sestavine pogodbe ni določal navedbe razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati za pravdo potrebne stroške. Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 225,00 EUR (375 točk) za sestavo odgovora na pritožbo in 4,50 EUR (2 %) materialnih stroškov, skupaj z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 861/2011
• VDSS sklep Pdp 577/2012
• Sodba VIII Ips 110/2009