VDSS Sodba Pdp 246/2020

Jedro

V postopku je bilo izkazano, da tožnik svoje odsotnosti v spornem obdobju ni sporočil oziroma tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, čeprav bi to moral in mogel storiti in niso obstajale ne subjektivne ne objektivne okoliščine, ki bi preprečevale poročanje delodajalcu o razlogu odsotnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne del tožbenega zahtevka, na ugotovitev, da je odpovedni razlog v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2019, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, neutemeljeno in nezakonito. Kot nezakonito je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 20. 6. 2019, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, in da odpoved tožene stranke nima pravnih učinkov. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika za obdobje od 3. 6. 2019 do 28. 6. 2019 prijaviti v zavarovanje in mu za navedeno obdobje obračunati nadomestilo mesečne plače, kot če bi delal, in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek nadomestila plače po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov od pripadajočega bruto zneska nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače za mesec junij 2019 dalje od plačila, vse v roku 8 dni. V presežku (glede poziva nazaj na delo ter prijave v zavarovanje in obračuna ter plačila nadomestila plač za obdobje po 28. 6. 2019), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo (izpodbijani del) iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo le v neznatnem delu in sicer za poziv nazaj na delo in izplačila nadomestila plače in prispevkov za čas od 1. 6. 2019 do 28. 6. 2019. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "žerjavovodja", za nedoločen čas, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 1991. Tožena stranka je tožniku vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2019. Dne 28. 6. 2019 je tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved na podlagi 4. alineje 110. člena ZDR-1. Tožnik se je na zagovoru zagovarjal sam, brez pravne pomoči sindikata ali odvetnika in bil presenečen zaradi poteka dogodkov, saj je po cca 33 letih dela prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tako ostal brez zaposlitve. Vse od 1. 3. 2019 je bil v dolgotrajnem bolniškem staležu, o čemer je bil delodajalec obveščen preko odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo ter bolniških listov. Tožnikova osebna zdravnica A.A. je bila dalj časa odsotna, nadomeščala pa jo je zdravnica B.B.. Medicinski tehnik je tožnika poslal domov, ko je prišel na zdravstveni pregled in sicer zaradi zdravničine prezaposlenosti, tožnikova zdravstvena kartoteka pa je bila poslana na zdravstveno komisijo. Iz odločbe ZZZS z dne 17. 6. 2019 izhaja, da tožnik tudi v obdobju od 1. 6. 2019 do 10. 6. 2019 ni bil sposoben za delo oziroma je bil začasno nezmožen za delo, nato pa je njegov bolniški stalež trajal do 6. 7. 2019.

Med strankama ni bilo sporno, da tožnik tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti v spornem obdobju, hkrati pa je bil opravičeno odsoten, tožena stranka pa je bila obveščena s strani C.C., da je tožnik nameraval vložiti pritožbo. Tožnik je prepričan, da je C.C. obvestil predpostavljenega D.D., oba sta opravljala delo delovodij, čeprav je bila priča neposredno nadrejena tožniku vsaj pred 5 do 6 leti. Tožnik živi sam, po rodu je iz Bosne, nima v Sloveniji bližnjih sorodnikov oziroma svojcev. Tožena stranka je bila dolžna zagotoviti enako obravnavo tožniku ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost … ali drugo osebno okoliščino v skladu z zakonom, predpisih o uresničevanju enakega obravnavanja in predpisih o enakih možnostih žensk in moških, kot to določa tudi prvi odstavek 6. člena ZDR-1. Neposredno ali posredno diskriminacijo predstavljajo navodila priče E.E., tedanjega direktorja tožene stranke, ki je bil medtem odstavljen, da je potrebno glede večjega števila delavcev, ki so v bolniškem staležu "nekaj ukreniti". Tožnik je delo opravljal dobro, pošteno, uspešno, bil je večkrat pohvaljen s strani sodelavcev in nadrejenih. Ob tem ne razume, zakaj mu je tožena stranka v sodnem postopku ponujala možnost poravnave, če sprejme delovno mesto za leto dni. Pri tožniku ni bilo izkazano, da ni nosil zaščitne čelade, tako da je sodišče nekritično sledilo navedbam prič tožene stranke, npr. F.F., da je tožnika dvakrat srečal brez čelade, kar v 33 letih res ni dostikrat. Tožnik navaja, da se je to res zgodilo enkrat, ko se mu je mudilo na stranišče in je čelado pustil v kabini, vendar je opozorilo F.F. vzel resno in v nadaljevanju skrbno pazil, da je uporabljal varovalno opremo. Prepričan je, da gre za ozkoglednost, ki ne more biti razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega procesa iz razloga, da je zaupni odnos v celoti porušen med delavcem in delodajalcem. Tožnik je izgubil službo, njegovo ravnanje pa ne bi smelo šteti za hudo malomarnost oziroma ne bi smelo bremeniti delavcev, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 349/2006 z dne 30. 1. 2007. Tožena stranka je sicer sprejela Pravilnik o postopkih javljanja bolniških odsotnosti pri toženi stranki, vendar ga v sodnem postopku ni predložila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je v bistvenih okoliščinah, ki so bile pomembne, torej, da je v celoti spoštoval svoje obveznosti kot mu nalaga delovno razmerje med postopkom spreminjal svoje navedbe, in sicer naj bi toženo stranko pravilno in ustrezno obvestil o svoji odsotnosti, pri čemer priče niso potrdile njegovih navedb, tako da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je ravnal malomarno in da je bilo porušeno medsebojno zaupanje med strankama. Tožnik tudi v pritožbi poskuša odgovornost za neobveščanje delodajalca prevaliti na zdravstvo, vendar je sodišče pravilno brez zaslišanja zdravstvenega osebja odločilo, da gre za odgovornost tožnika. Tožnik je razlagal celo, da je z odločbo bil seznanjen, iz nje pa je izhajalo, da je sposoben za delo. Tožena stranka je upravičeno pričakovala vrnitev tožnika na delo. Tožnik tožene stranke o svoji nadaljnji odsotnosti ni obvestil, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je tožniku način obveščanja delavcev pri toženi stranki dobro poznan. Sodišče je tako pravilno zaključilo, da ni bilo potrebno veliko, da bi delavec svojo dolžnost iz delovnega razmerja, po 33. in 36. členu ZDR-1 izpolnil in da ni bilo prav nobenih objektivnih ali subjektivnih opravičljivih razlogov, da tega ni storil, čeprav bi lahko, saj mu bolezen tega ni onemogočala. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki so jo predložile stranke, ter zaslišalo tožnika in priče F.F., G.G., C.C. in H.H.. Prav tako je prečitalo izjavo bivšega direktorja E.E., pri čemer stranki nista zahtevali njegovega zaslišanja. Sodišče ni zaslišalo priče B.B. glede na umik dokaznega predloga tožnika po zaslišanju zdravnice. Prav tako ni zaslišalo prič I.I. in A.A., saj je štelo, da okoliščine niso bistvene za rešitev zadeve. Prav tako ni zaslišalo priče D.D., tožnikovega neposredno nadrejenega, ker je tožnik predlagal njegovo zaslišanje o tem, da ga je po lastnih navedbah dne 1. 3. 2019 obvestil o svoji odsotnosti.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu "žerjavist", pri čemer med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik sicer v dalj časa trajajočem bolniškem staležu, v obdobju od 1. 6. 2019 do 6. 7. 2019 pa tudi upravičeno odsoten z dela glede na odločitev ZZZS, po vloženi tožnikovi pritožbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 20. 6. 2019 kot nezakonit in neutemeljen. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožnika od 3. 6. 2019 do 28. 6. 2019 prijaviti v zavarovanja in mu obračunati nadomestilo mesečne plače, kot če bi delal, ter izplačati tožniku neto znesek nadomestila po predhodnem odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Med strankama tudi ni bilo sporno, da tožnik od 3. 6. 2019 do 10. 6. 2019 ni prišel na delo, pri čemer mu je tožena stranka vročila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo z dne 10. 6. 2019 in tožnika povabila na zagovor, ki se ga je tudi udeležil in podal zagovor, tožena stranka pa je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2019 iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Glede na odločbo ZZZS z dne 31. 5. 2019 je bil tožnik od 1. 6. 2019 zmožen za delo, pri čemer je zoper odločbo vložil pritožbo, z odločbo ZZZS z dne 17. 6. 2019 pa je bilo odločeno, da je začasno nezmožen za delo še za čas od 31. 5. 2019 do 6. 7. 2019. V postopku je bilo izkazano, da tožnik svoje odsotnosti od 3. 6. 2019 do 10. 6. 2019 ni sporočil oziroma tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, čeprav bi to moral in mogel storiti in niso obstajale ne subjektivne ne objektivne okoliščine, ki bi preprečevale poročanje delodajalcu o razlogu odsotnosti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik na zagovoru izrecno povedal, da delodajalca o pritožbi zoper odločbo ZZZS ni obvestil in da je bila to njegova napaka. V postopku pa je navajal tudi, da je bila tožena stranka obveščena o njegovi odsotnosti tudi z odločbami ZZZS. Glede na pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niti lečeči zdravnik, niti ZZZS niso dolžni posebej obveščati delodajalca o delavčevi odsotnosti, pač pa je to dolžan storiti delavec sam. Tudi sicer Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadalj. - Pravila) določajo, da mora zavarovanec ravnati v skladu z odločbo imenovanega zdravnika od dneva izdaje odločbe dalje, ne glede na vloženo pritožbo. Tožnik je kasneje v postopku pričel zatrjevati, da je o svoji odločbi, da mora nastopiti delo, potožil C.C., pri čemer med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil C.C. tožnikov predpostavljeni pred 5 ali 6 leti, torej ne tožnikov neposredni nadrejeni v spornem obdobju, katerega bi sicer tožnik moral obvestiti o svoji odsotnosti. Tožnik je tudi predlagal za zaslišanje svojega neposrednega nadrejenega D.D., da ga je obvestil o svojem staležu za 1. 3. 2019, torej je tožnik nedvomno vedel, koga mora obvestiti o svoji odsotnosti.

9. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na določilo 33. in 36. člena ZDR-1, pri čemer je delavec dolžan vestno opravljati svoje delo na delovnem mestu v skladu s pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa mora delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Tožnik je v postopku očitno lahkomiselno ocenjeval, da je bila dolžnost tako lečečega zdravnika, kot imenovanega zdravnika ZZZS, da je bil dolžan obvestiti toženo stranko, oziroma je tožena stranka bila seznanjena z njegovimi odsotnostmi in o podaljšanju bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče navaja, da tožnik svojemu prijatelju C.C. ni bil dolžan sporočati glede svojih zdravstvenih problemov oziroma svoje odsotnosti, pač pa je bil to dolžan sporočiti delodajalcu oziroma neposredno nadrejenemu delovodji. Tožnik je tudi sam pojasnil, da se je glede odsotnosti poklicalo prvega nadrejenega po telefonu in mu povedalo, da bo bolniško odsoten, poklicalo pa se je prvi dan ali dan kasneje. Zaslišana priča G.G. iz kadrovske službe je pojasnila enako in povedala, da je bilo pri toženi stranki potrebno nadrejenega obvestiti v roku 24 ur, prvega dne odsotnosti, v primeru daljšega bolniškega staleža pa je tudi delavec dolžan sam obveščati toženo stranko o odsotnosti. Tožena stranka res ni predložila v sodnem postopku Pravilnika o postopkih javljanja bolniških odsotnosti pri toženi stranki, vendar med strankama ni bilo sporno, komu bi moral tožnik sporočiti svojo odsotnost.

10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik o svojem negativnem presenečenju ob prejemu odločbe ZZZS govoril s pričo C.C. – svojim nadrejenim pred 5 do 6 leti, in bil prepričan, da bo ta obvestil njegovega predpostavljenega. Kot že navedeno, da bi tožnik moral direktno obvestiti svojega predpostavljenega, ne pa pričakovati od svojega prijatelja, da bo o tožnikovi odsotnosti obvestil njegovega svojega predpostavljenega D.D..

11. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je ravnanje tožene stranke oziroma takratnega direktorja E.E., da je potrebno zaradi večjega števila delavcev, ki so v bolniškem staležu "nekaj ukreniti" predstavlja neposredno ali posredno diskriminacijo. Tožena stranka (oziroma takratni direktor) s takšno izjavo nikakor ni preprečevala bolniških staležov oziroma odsotnosti z dela, pač pa, da je potrebno storiti vse, da bo bolniških odsotnosti čim manj, glede na veliko pomanjkanje kadra, kar je bilo tožniku in vsem tudi dobro poznano. Tožena stranka tožnika nikakor ni diskriminirala zaradi daljšega bolniškega staleža, pač pa mu je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki je zakonsko določen, in sicer na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel storiti). Tudi dejstvo, da je tožnik iz Bosne, nikakor ni vplivalo na izredno odpoved, saj je bil tožnik nenazadnje zaposlen pri toženi stranki 33 let. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da živi sam, da je po rodu iz Bosne in da nima bližnjih sorodnikov oziroma svojcev, ki bi namesto njega obveščali delodajalca oziroma dostavljali bolniške liste. Kot je ugotovilo sodišče, bi tako lahko tožnik telefonsko obvestil toženo stranko oziroma svojega nadrejenega in tako dostava oziroma nedostava bolniških listov tudi ni bila sporna in navedenega tožena stranka tožniku tudi ni očitala. Tožnik bi kot že navedeno moral le telefonsko obvestiti svojega nadrejenega o odsotnosti, kar je bil sposoben storiti tako subjektivno glede na svoje zdravstveno stanje in tudi niso obstajale objektivne okoliščine, ki bi mu to preprečevale. Tako ni podana v pritožbi zatrjevana neposredna ali posredna diskriminacija, kot to določa prvi odstavek 6. člena ZDR-1.

12. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka v tožnika izgubila zaupanje in tako ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja glede na določilo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Kot je pojasnila tožena stranka je tožnik imel negativen odnos do delodajalca tudi predhodno in je ob nastopu bolniškega staleža navedel, da bo "vlekel" bolniški stalež. Imel je malomaren odnos do zdravljenja, ker se ni javljal na zdravniške kontrole, opozorjen je bil na nenošenje čelade s strani nadrejenega F.F.. Glede navedenega tožena stranka ni bila dolžna sprožiti nikakršnega disciplinskega postopka, kot to očitno zmotno meni tožnik.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1287/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 336/2011
• VDSS sodba Pdp 356/2009