VDSS Sodba in sklep Pdp 221/2020

Jedro

Subjektivni rok za podajo izpodbijane izredne odpovedi je pričel teči najkasneje 28. 4. 2017, ko je bila tožena stranka tudi po lastnem zapisu v odpovedi seznanjena z vsemi utemeljeno očitanimi kršitvami, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 14. 6. 2017, pa je bila zato podana po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in je nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (prvi in četrti odstavek I. točke izreka sodbe):

- v delu prvega odstavka I. točke izreka sodbe spremeni tako, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2003 za delovno mesto vodje finančno računovodske službe, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita;

- v preostalem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2003, ki jo je tožena stranka podala tožnici; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2003 še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 15. 6. 2017 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem delovno dobo in oceno delovne uspešnosti v višini 38 točk, ji izplačati nagrade, ki bi jih prejela, če bi delala, jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in socialno zavarovanje, zanjo plačati prispevke za socialno varnost in davke, ji plačati dodatno pokojninsko zavarovanje in ji za čas do vrnitve na delo obračunati in izplačati plačo (pravilno: nadomestilo plače) v mesečnem znesku 3.868,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec; da je dolžna tožena stranka od zneskov plač, nagrad in regresa pristojnim organom in institucijam plačati vse prispevke za socialno varnost in druge prispevke delavcev, prispevke za socialno varnost delodajalcev, morebitne davke in akontacijo dohodnine v višini, ki jo določajo veljavni predpisi, tožnico prijaviti v sistem pokojninsko invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja in ji izročiti potrdilo o prijavi v ta sistem (prvi odstavek I. točke izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje izvajanje mobinga in diskriminiranje tožnice (drugi odstavek I. točke izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožnici za pretekla prepovedana ravnanja izplačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, iz naslova neizrabljenega letnega dopusta pa nadomestilo v bruto znesku 8.408,92 EUR (tretji odstavek I. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka (četrti odstavek I. točke izreka sodbe) in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Tožnica v pritožbi zoper prvi in četrti odstavek I. točke izreka sodbe, ki jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, navaja, da v izredni odpovedi očitanih kršitev ni storila. Glede očitka o neizdelavi računovodskega dela letnega poročila za leto 2016 navaja, da je v skladu z veljavnimi predpisi to poročilo dolžna izdelati uprava delniške družbe, ki ji priprave osnutka ni naložila. Uveljavlja, da izdelava letnega poročila v obliki, ki jo je od nje zahtevala tožena stranka, niti ni bila potrebna, izjava revizorke A.A. pa se očitno nanaša za neko drugo poročilo. Sklicuje se na izpoved direktorice tožene stranke B.B. v zadevi Pd 181/2016, iz katere izhaja, da tožnici ni nudila nobene pomoči, čeprav je bila v prvi polovici leta 2017 dlje časa v bolniškem staležu. Meni, da je register osnovnih sredstev izdelala pravočasno, elektronska sporočila pa potrjujejo njeno sodelovanje z revizorko. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede utemeljenosti očitkov pod točko 3 odpovedi. Zmotna je tudi presoja, da je zaradi očitanih ravnanj prišlo do izgube zaupanja med strankama, saj domnevne kršitve niso bistveno vplivale na delovni proces. Uveljavlja, da ji je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved podala prepozno, saj je po določbi 109. člena ZDR-1 subjektivni rok za njeno podajo 30 dni. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo o razdružitvi pravd in da so podane tudi druge procesne kršitve. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje glede reparacijskega in reintegracijskega dela tožbenega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitve pod točko 1 in 3 izredne odpovedi, pri čemer je tožnica obe kršitvi storila najmanj iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, vključno z reintegracijskim in repracijskim delom zahtevka, zavrnilo (prvi odstavek I. točke izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka nad tožnico ni izvajala trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, zato je zavrnilo tudi zahtevek za prepoved nadaljnjega izvajanja mobinga (drugi odstavek I. točke izreka sodbe) in zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova v znesku 10.000,00 EUR (tretji odstavek I. točke izreka sodbe). Zaradi nedoločnosti je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila iz naslova neizrabljenega letnega dopusta v bruto znesku 8.408,92 EUR (tretji odstavek I. točke izreka sodbe), zaradi zavrnitve zahtevkov o glavni stvari pa tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka tožnice (četrti odstavek I. točke izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

7. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvem pritožbenem postopku je na pritožbo tožnice s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 776/2018 z dne 28. 2. 2019 razveljavilo odločitev v četrtem odstavku I. točke izreka sodbe glede zavrnitve zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka), odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Zoper odločitev v II. točki izreka sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 776/2018 je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. VIII Dor 107/2019 z dne 18. 6. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka pri presoji pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi. Tožnica je v okviru dopuščenega vprašanja vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 66/2019 z dne 12. 5. 2020 ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča v delu, ki se je nanašal na zavrnitev pritožbe tožnice zoper prvi odstavek I. točke izreka sodbe in na odločitev o pravdnih stroških tožnice v četrtem odstavku I. točke izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Glede na vse navedeno je predmet pritožbenega preizkusa v ponovljenem postopku le še odločitev v prvem in četrtem odstavku I. točke izreka sodbe. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII 66/2019 pritožbenemu sodišču naložilo, da se v ponovljenem postopku opredeli do pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe za nedoločen čas, tožena stranka pa ji je 14. 6. 2017 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri ji je utemeljeno očitala:

- da ni izdelala osnutka računovodskega dela letnega poročila za leto 2016, da ni izdelala registra osnovnih sredstev podjetja in da ni zagotovila, da bi bila pooblaščeni revizorki delodajalca posredovana vsa računovodska dokumentacija in podatki, ki so potrebni za izvedbo revizijskega pregleda poslovanja v letu 2016 (očitek pod točko 1 izredne odpovedi), in

- da je na službenem računalniku izbrisala podatke o prihodkih in odhodkih po stroškovnih mestih za leto 2016 v elektronski obliki in s tem onemogočila, da bi bili ti podatki pooblaščeni revizorki posredovani v potrebni elektronski obliki (očitek pod točko 3 izredne odpovedi).

9. V skladu z določbo prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v zvezi z 2. alinejo 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za njeno podajo (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok).

10. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ji je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po poteku 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za njeno podajo. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožena stranka s kršitvami pod točko 1 izredne odpovedi seznanjena v dneh od 10. 4. 2017 do 28. 4. 2017, kar izhaja tudi iz besedila same odpovedi, glede kršitev pod točko 3 pa iz odpovedi izhaja, da je bila o njih s strani pooblaščene revizorke seznanjena 20. 4. 2017. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnici 19. 5. 2017 poslala obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor 13. 6. 2017, ki se ga je tožnica sicer udeležila, vendar je izjavila le to, da so vse obtožbe lažne in da se zato nima kaj zagovarjati. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica zagovora dejansko ni podala, v obravnavani zadevi pa zato ni šlo za situacijo, ko bi se delodajalec z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo kršitve, seznanil šele na zagovoru delavca. Subjektivni rok za podajo izpodbijane izredne odpovedi je zato pričel teči najkasneje 28. 4. 2017, ko je bila tožena stranka tudi po lastnem zapisu v odpovedi seznanjena z vsemi utemeljeno očitanimi kršitvami (tožena stranka je sicer tožnici v izredni odpovedi očitala tudi kršitve, ki naj bi jih ta storila v obdobju do 5. 5. 2017, vendar po presoji sodišča prve stopnje očitki v zvezi s tem niso bili utemeljeni¹), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 14. 6. 2017, pa je bila zato podana po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in je nezakonita.

11. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno spremenilo, delno pa razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP jo je delno spremenilo v prvem odstavku I. točke izreka, tako da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2003 za delovno mesto vodje finančno računovodske službe, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Za presojo zakonitosti obravnavane izredne odpovedi je bilo namreč dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, zato so bili v tem delu izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe. V preostalem izpodbijanem delu je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi nezakonite odpovedi je namreč tožena stranka tožnici dolžna vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred njeno izdajo in ji zagotoviti takšen položaj, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri še ni ugotavljalo. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter odločiti o reparacijskem (glede zahtevanega priznanja delovne dobe in ocene delovne uspešnosti v višini 38 točk, izplačila nagrad, prijave v zavarovanja, plačila prispevkov in davkov itd.) in reintegracijskem zahtevku², ki ju je v prvem sojenju zavrnilo, ponovno pa odločiti tudi o zahtevku tožnice za povračilo stroškov postopka.

12. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenjuje, da nakazanih bistvenih pomanjkljivosti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju samo ne more dopolniti oziroma da je bolj ekonomično, da jih z dopolnitvijo dokaznega postopka odpravi sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru namreč sodišče prve stopnje o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku po vsebini še ni odločalo.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Sicer pa bi bila izpodbijana izredna odpoved 14. 6. 2017 prepozna tudi v primeru, če bi šteli, da je subjektivni rok za njeno podajo pričel teči 5. 5. 2017.
² Oziroma o morebitnem predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR-1.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1011/2014
• VDSS sodba Pdp 313/2016
• VDSS sodba Pdp 229/2013