<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 303/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.303.2020
Evidenčna številka:VDS00037820
Datum odločbe:11.08.2020
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - možnost druge zaposlitve

Jedro

Delodajalec je z razlogom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti dokončno seznanjen šele ob vročitvi soglasja komisije, ki preveri pogoje za odpoved, ob tem pa predvsem tudi možnost druge zaposlitve. Zato se kot relevantno obdobje za presojo, ali je delodajalec delavcu lahko ponudil delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovim omejitvam, lahko upošteva le obdobje od prejema mnenja komisije, in ne morebiti čas od takrat, ko se je delodajalec seznanil z odločitvijo ZPIZ o invalidnosti delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da med tožnico in toženo stranko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas tudi za obdobje od 1. 2. 2017 naprej do izreka sodbe sodišča prve stopnje; da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji obračunati plače za obdobje od januarja 2017 do izreka sodbe sodišča prve stopnje, ji plačati pripadajoče neto zneske plač, ji od 1. 2. 2017 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter ji plačati 13.450,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov za socialno varnost od bruto zneskov plač ter da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot relevantno obdobje upoštevati čas od prejema mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stališče ni niti pravilno niti pravično. Tožena stranka je namreč mnenje komisije prejela 8. 2. 2016, pogodbo o zaposlitvi pa odpovedala naslednji dan, torej 9. 2. 2016, torej je po stališču sodišča prve stopnje relevantno obdobje zgolj obdobje dveh dni. Tožena stranka je bila seznanjena z odločbo ZPIZ, na podlagi katere so bile tožnici priznane pravice iz invalidskega zavarovanja že julija 2016 ter bi morala že takrat preveriti, ali ima na voljo kakšno od delovnih mest, ki bi ustrezala tožničinim omejitvam. Če bi takšno delovno mesto imela, ni pravično, da se kot relevantno obdobje upošteva čas od prejema mnenja komisije do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče bi pomenilo, da bi delodajalec v času od seznanitve z odločbo ZPIZ morebitno prosto delovno mesto zapolnil z drugim delavcem, ali pa primerno delovno mesto celo ukinil, in to vse do zaprosila za mnenje komisije. Takšno ravnanje bi lahko pripeljalo do številnih zlorab na strani delodajalca in posledično do kršitev pravic delavcev invalidov. Kot je izpovedala vodja kadrov pri toženi stranki A.A., se je v septembru 2016 sprostilo delovno mesto receptorke, tožena stranka pa tožnice ni želela zaposliti na tem delovnem mestu. Pojasnila je, da so na to delovno mesto prezaposlili drugo invalidko, delavko B.B., ki je pred tem že bila prezaposlena na drugo delovno mesto, vendar ji tisto delovno mesto ni ustrezalo. Pritožba meni, da B.B. ni imela prednosti pri zasedbi delovnega mesta receptor pred tožnico. A.A. je namreč izpovedala, da je za B.B. odločba ZPIZ postala dokončna že spomladi leta 2016, zato so pri toženi stranki v skladu s to odločbo zanjo že priredili delovno mesto tako, da so bile zdravstvene omejitve iz odločbe upoštevane. Če B.B. ni mogla opravljati dela na delovnem mestu, ki je bilo v skladu z odločbo ZPIZ prirejeno zanjo, bi morala tožena stranka začeti postopek priznavanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tega ni storila. Tožena stranka tako ni bila dolžna iskati novega delovnega mesta za B.B., je pa bila dolžna iskati delovno mesto za tožnico in jo zaposliti na delovnem mestu receptorke. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zgolj pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 89. člena (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v povezavi s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1, ki kot odpovedni razlog ureja nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.) lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu je drugi delodajalec ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, z ustreznim delom pri njem. Obenem šesti odstavek istega člena določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

7. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. Pd 272/2017 z dne 9. 1. 2018 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstoji delovno razmerje za nedoločen čas, za reintegracijo in reparacijo ter tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 151/2018 z dne 14. 3. 2018 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 163/2018 z dne 10. 11. 2019 revizijo tožnice zoper sklep zavrnilo, reviziji zoper sodbo pa ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem sojenju ugotovi, ali je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka za tožnico ni imela ustreznega dela ter da je na delovno mesto receptorke IV zaposlila drugo delavko, prav tako invalidko, za katero je bila odločba ZPIZ o uvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti izdana pred odločbo ZPIZ, s katero je bila tožnica uvrščena v III. kategorijo invalidnosti z določenimi omejitvami.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici upoštevati obdobje od takrat, ko je bila tožena stranka seznanjena z odločitvijo ZPIZ, da se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, do podaje odpovedi, ter da bi posledično moralo sodišče celotno navedeno obdobje presojati z vidika, ali je tožena stranka imela v tem času prosto delovno mesto, na katero bi lahko razporedila tožnico. Za takšno stališče ni pravne podlage. Delodajalec je z razlogom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti dokončno seznanjen šele ob vročitvi soglasja komisije, ki preveri pogoje za odpoved, ob tem pa predvsem tudi možnost druge zaposlitve.1 Zato se kot relevantno obdobje za presojo, ali je delodajalec delavcu lahko ponudil delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovim omejitvam, lahko upošteva le obdobje od prejema mnenja komisije, in ne morebiti čas od takrat, ko se je delodajalec seznanil z odločitvijo ZPIZ o invalidnosti delavca.

10. Čeprav gre v obravnavani zadevi le za obdobje dveh dni, izpodbijana odpoved zaradi tega ni nezakonita. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka za to obdobje preverila, ali ima prosto kakšno ustrezno delovno mesto, ki bi ga lahko ponudila tožnici, vendar takšnega delovnega mesta ni imela. Tožnica navaja, da je stališče sodišča prve stopnje nepravilno in nepravično. Po njenem mnenju naj bi stališče omogočalo delodajalcu manipulacijo oziroma obid zakonskih obveznosti s tem, da bi v času, ko bi že vedel za delavčevo invalidnost, pa do prejema mnenja komisije, zapolnil kakšno primerno prosto delovno mesto z drugim delavcem oziroma ga celo ukinil ter se tako izognil obveznosti na to delovno mesto zaposliti delavca invalida. Vendar pa tožnica takšne pomisleke podaja povsem na splošno, ne da bi trdila, da je tako postopala tožena stranka v konkretni zadevi.

11. Kljub stališču, da je relevantno obdobje od prejema mnenja do podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da v času od dokončnosti odločbe ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in se ji je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, in sicer od dne 27. 7. 2016, do dne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 9. 12. 2016 pri toženi stranki ni bilo prostega sistemiziranega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnica opravljala delo z omejitvami. Sledilo je prepričljivi izpovedi A.A., vodje kadrov in pravne varnosti pri toženi stranki, da je glede na tožničine omejitve pri opravljanju fizičnega dela takoj odpadla možnost za opravljanje dela na delovnih mestih, ki vključujejo „veliko fizičnega dela“, ostala delovna mesta, na katerih bi tožnica lahko opravljala delo, pa so bila tedaj zasedena. Tožena stranka je k iskanju ustreznega dela za tožnico pristopila takoj po prejemu odločbe ZPIZ, vendar neuspešno, saj ni obstajalo prosto delovno mesto, na katerem bi lahko tožnica opravljala delo, zato je tožnici v avgustu 2016 odredila čakanje na delo doma in pričela s postopkom zbiranja dokumentacije „za komisijo“ ter čakala na njeno odločitev. Tožena stranka je preverila tudi možnost opravljanja dela na delovnem mestu „receptor IV“, vendar je bilo to v času od prejema odločbe ZPIZ pa do izdaje odločbe o čakanju na delo doma zasedeno. V septembru 2016 je sicer prišlo do nepričakovane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaposleni delavki, ki je delo opravljala na delovnem mestu „receptor IV“, vendar pa je tožena stranka dala prednost pri zasedbi tega delovnega mesta invalidki B.B., katere odločba ZPIZ je postala dokončna še pred izdajo odločbe ZPIZ tožnici, natančneje spomladi 2016.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča takšno ravnanje tožene stranke ni nezakonito, kljub dejstvu, da je tožena stranka B.B. sprva prilagodila delo na njenem delovnem mestu „servirka“ na način, da ni opravljala vseh delovnih nalog, s čimer je realizirala odločbo ZPIZ, vendar pa rešitev ni bila ustrezna, saj je morala delavka takrat, ko je bila sama v izmeni, opravljati tudi dela, ki so bila v nasprotju z njenimi omejitvami. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je izbira, koga izmed več delavcev invalidov, ki izpolnjujejo pogoje, bo na prosto delovno mesto zaposlil delodajalec, izključno v njegovi pristojnosti, pri čemer pa ne gre za diskriminacijo, če delodajalec izbere tistega delavca, katerega odločba o invalidnosti je prej postala dokončna. Dejstvo, da je tožena stranka delavki B.B. že ped tem poskusila prilagoditi delovno mesto servirke, vendar neuspešno, ne pomeni, da ji ne more ponuditi drugega ustreznega dela, temveč da mora sprožiti nov postopek ugotavljanja pravic iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Posledično je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep (II. točka izreka).

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 334/2009 z dne . 6. 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) - ZZRZI - člen 40, 40/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNTMw