VDSS Sodba Pdp 284/2020

Jedro

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (VIII Ips 191/2018). Zato ni pravilno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela enostavno prevali na delodajalca.

V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, katerih neutemeljenost bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 23. 9. 2016 do 10. 2. 2017 plačati zneske, razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, iz naslova osnovne plače, nadur, dnevnic in regresa za letni dopust. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, svoje stroške postopka pa krije sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi morala tožena stranka predložiti evidenco o številu nadur na mesečni ravni, če je menila, da podatki o številu ur v času nadurnega dela v vlogah tožnika ne ustrezajo dejanskemu stanju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožena stranka dolžna voditi evidence nadurnega dela na podlagi Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Tožena stranka je dolžna dokazati obseg nadurnega dela, ki ga je opravil tožnik. V sporu o plačilu nadur je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme in mora predložiti ustrezne dokaze. Obstoj ustnega dogovora o višji urni postavki osnovne plače bi tožnik težko dokazoval še s čim drugim kot s svojo izpovedjo. Ustni dogovor o višji osnovni plači, kot je dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi, je lahko veljaven, čeprav ni sklenjen v pisni obliki. Dejstvo, da je tožena stranka izplačevala tožniku višjo plačo, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi, dokazuje obstoj takšnega dogovora. Sodišče je v celoti upoštevalo izpoved direktorja, ki pa glede izplačila višjih plač ni povsem prepričljiva. Na podlagi evidenc, ki jih je predložila tožena stranka, ni mogoče v celoti ugotoviti delovnega časa tožnika. V ta čas je treba všteti tudi druga opravila, ki izhajajo iz izpovedi tožnika. Čas trajanja teh opravil je odvisen od vrste dejavnikov in se razlikuje od primera do primera. Iz plačilnih list ni jasno razvidno, katera izplačila iz delovnega razmerja, zlasti iz naslova dnevnic, je tožena stranka obračunala tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 335/2019 z dne 5. 6. 2019 izpodbijani del sodbe glede zavrnitve zahtevka iz naslova razlike v osnovni plači, nadur, dnevnic in regresa za letni dopust ter posledično stroškovno odločitev zaradi bistvene kršitve določb postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da toženi stranki naloži prevod listin delodajalca v tujem jeziku in nato te listine dokazno oceni.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka predložiti evidenco delovnega časa, če je menila, da podatki o številu ur nadurnega dela v vlogah tožnika ne ustrezajo dejanskemu stanju. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (VIII Ips 191/2018). Zato ni pravilno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela enostavno prevali na delodajalca. Tožnik je sicer navajal, da je v obdobju od septembra 2016 do februarja 2017 opravil večje število nadur, ni pa tega dokazal niti ni določno navedel trajanja posameznih drugih opravil. V pritožbi navaja, da v evidencah tožene stranke o izrabi delovnega časa niso navedena vsa opravila, ki jih je opravil, vendar pa časa, ki je pomanjkljivo evidentiran oziroma njegove vsebine ni mogoče ugotoviti, ni mogoče všteti v delovni čas.

8. V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nasl.) ter Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.) niti v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, katerih neutemeljenost bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik upravičen do bruto urne postavke osnovne plače 10,86 EUR. Tožnik sicer pravilno opozarja, da bi obstoj ustnega dogovora o višji urni postavki osnovne plače težko dokazoval še s čim drugim kot s svojo izpovedjo. Res je tudi, da je morebiten ustni dogovor o višji osnovni plači, kot je dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi, lahko veljaven, čeprav ni sklenjen v pisni obliki. Vendar pa mora tožnik dokazati obstoj takšnega dogovora. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe podrobno obrazložilo, zakaj šteje izpoved tožnika za neprepričljivo. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi se s toženo stranko ustno dogovoril za osnovno plačo v višini 10,86 EUR za uro dela. Tudi v ponovljenem postopku ni zatrjeval takšnega ustnega dogovora, temveč da bi mu morala tožena stranka plačo v tej višini obračunati, ker tako izhaja dodatka na B4 - potrdilo Republike Francije o napotitvi delavca. Tožniku zgolj na podlagi te listine ne pripada osnovna plača v zahtevanem mesečnem bruto znesku, saj se znesek 10,86 EUR nanaša na celotno plačo za uro dela v Franciji, tožnik pa je prevoze v cestnem prometu v pretežni meri opravljal v drugih državah. V zvezi z izplačilom plače je direktor tožene stranke sicer povedal, da je v določenih mesecih tožniku izplačal višjo plačo, ker se je tako odločil zaradi stimulacije tožnika in je bil z njegovim delom zadovoljen. Ta okoliščina sama po sebi še ne dokazuje, da je bila osnovna plača tožnika dogovorjena drugače kot v pisni pogodbi o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja ustnega dogovora o višji bruto urni postavki osnovne plače.

10. Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka o neizplačilu dnevnic in pomanjkljivih podatkih v pisnih obračunih plače. Predloženi pisni obračuni plač vsebujejo podatek o povračilu stroškov v zvezi z delom, kot določa drugi odstavek 135. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke pravilno ugotovilo, da so tožniku plačane dnevnice v plačilnih listah prikazane pod postavko potni oziroma materialni stroški. Tožena stranka je pod navedeno postavko tožniku obračunala naslednje zneske: 473,56 EUR za september 2016, 1.973,56 EUR za oktober 2016, 1.732,06 EUR za november 2016, 1.196,51 EUR za december 2016, 1.639,92 EUR za januar 2017 in 604,35 EUR za februar 2017. Tožnik je izpovedal, da so mu dnevnice plačali.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel. Tudi tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta vloga ni pripomogla k rešitvi tega spora (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 122/2020
• VDSS sodba in sklep Pdp 208/2013
• VDSS Sodba in sklep Pdp 763/2019