VDSS Sodba Psp 98/2020

Jedro

Temeljno pravilo je, da se pravice iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2019 in prvostopna odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 11. 2018 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka po pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbi tožene stranke in tožeči stranki prizna dodatek za pomoč in postrežbo ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napačna je zavrnitev tožbenega zahtevka, ker izvedenec ni mogel natančno ugotoviti kdaj je pri tožniku časovno nastala potreba po dodatku za pomoč in postrežbo, ki je bila na dan osebnega pregleda tožnika nesporno podana. Sodišče tožeči stranki ni priznalo pravice, ker ni uspela dokazati svojih trditev. Tožeča stranka sicer sprejema izvedensko mnenje kot strokovno in pravilno, vendar ker invalidska komisija tožene stranke v konkretnem primeru ni opravila svojega dela, izvedenec v sodnem postopku ni mogel odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja. Tožena stranka v upravnem postopku ni storila vsega, kar bi morala, da bi lahko na tej podlagi prišlo do pravilne odločitve, kar pa ne sme biti v škodo tožniku. Napačno ugotovitev IK prve stopnje (da pri tožniku zdravljenje ni zaključeno), je IK druge stopnje poskusila sanirati, vendar je brez osebnega pregleda zaključila, da je tožnik zmožen opravljati večino osnovnih življenjskih opravil. Zaradi takšnega postopanja tožene stranke, sedaj v sodnem postopku ni mogoče odgovoriti, ali je pri tožniku potreba po dodatku za pomoč in postrežbo obstajala že na dan vložitve vloge. Izvedenec je sicer tri mesece kasneje z gotovostjo ugotovil obstoj potrebe za dodelitev dodatka za pomoč in postrežbo, je pa njegova ugotovitev drugačna od ugotovitev dopolnilnega mnenja IK druge stopnje. Izvedenec je izpostavil, da IK druge stopnje ni upoštevala, da si tožnik drugačne obutve od natikačev ne more sam obuti ali sezuti, da ima težave z oblačenjem in slačenjem hlač in jope. Drugo razhajanje je bilo vezano na gibanje tožnika izven hiše, saj je zaradi odsotnosti pločnika in prisotnosti strmine pred hišo, onemogočeno. Takšna konfiguracija zunanjosti tožnikovega doma je bila podana že pred postavitvijo tožnikove hiše. Ker jasnega opisa poteka pregleda tožnika in njegovih zmožnosti pri IK prve in druge stopnje ni bilo, saj osebni pregled tožnika ni bil opravljen, izvedenec z gotovostjo ni mogel potrditi, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje že od vložitve vloge dalje. Tožnik je bil prvič pregledan s strani IK druge stopnje šele za potrebe izdelave dopolnilnega mnenja 8. 8. 2019. Ravnanje tožene stranke predstavlja ustavno kršitev, saj je usmerjeno zgolj v zavrnitev zahtevka. Upoštevajoč ugotovitev, da bolezen pri tožniku počasi napreduje in da je do diagnoze dolga pot, je stanje tako več let nespremenjeno in se le počasi slabša. Slednje izkazuje, da je bilo že ob dnevu izdaje dokončne odločbe podano zdravstveno stanje, ki utemeljuje priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka opozorila, da je tožena stranka v upravnem postopku opravila osebni pregled, kar je razvidno iz mnenja IK prve stopnje z dne 25. 10. 2018 in da je bilo postopano skladno s splošnimi pravnimi akti, ki urejajo delo invalidskih komisij tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo niti do zatrjevanih, niti do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2019, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 11. 2018. S slednjo je bilo odločeno, da tožeča stranka nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

7. Tožeča stranka je podala predlog za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo 10. 9. 2018. V sodnem postopku je sodišče na podlagi izvedenih dokazov, zlasti s pomočjo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca družinske medicine, ugotovilo, da je pri tožniku, zaradi Parkinsonove bolezni, diabetesa, stanja po operaciji prostate in trajnega urinskega katetra ter spinalne stenoze objektivno mogoče ugotoviti potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 15. 11. 2019. Na vprašanje ali je bila pri tožeči stranki pred tem datumom podana potreba po dodatku za pomoč in postrežbo, izvedenec z gotovostjo ni mogel odgovoriti, saj na voljo ni bilo dovolj objektivnih podatkov. Tožeča stranka ugotovitve izvedenskega mnenja sprejema, vendar izpostavlja nepravilno ravnanje tožene stranke v upravnem postopku, zaradi katerega sodni izvedenec ni mogel z gotovostjo ugotoviti ali je pri tožniku potreba po dodatku za pomoč in postrežbo zaradi opravljanja večine osnovnih življenjskih potreb obstajala že pred datumom osebnega pregleda (15. 11. 2019) oziroma vsaj od dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe.

8. Temeljno pravilo je, da se pravice iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.¹

9. Pravilna je argumentacija sodišča v 14. točki obrazložitve sodbe, da je sodni izvedenec na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja strokovno, prepričljivo in razumljivo pojasnil, da je v predmetni zadevi časovno določanje nastanka potrebe po pomoči in postrežbi drugega, pred datumom osebnega pregleda tožnika s strani izvedenca, zaradi odsotnosti objektivnih dokazov, upoštevajoč le izpovedbe, samo na stopnji verjetnosti. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ne more slediti tožniku v zatrjevanju, da bi do datuma nastanka ugotovljene potrebe po dodatku in postrežbi tožnika z gotovostjo lahko prišli le na podlagi tožnikovih navedb in njegove izpovedi. Izvedenec je namreč življenjsko sprejemljivo obrazložil, da je subjektivna percepcija potrebe po pomoči svojca vsekakor različna od objektivnih kriterijev, ki jih uporablja ZPIZ za zagotavljanje enakosti in pravičnosti do vseh zavarovancev.

10. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni ravnala skladno s splošnimi pravnimi akti, ki urejajo delo invalidskih komisij, ker tožnika ni osebno pregledala. Iz vpogleda v upravno dokumentacijo je razvidno, da je bila skladno z določili statuta, na podlagi zahteve tožeče stranke za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo z dne 10. 9. 2018 in predložene medicinske dokumentacije, oblikovana IK prve stopnje ki je 25. 10. 2018 podala mnenje. To mnenje je predstavljalo podlago odločitve prvostopnega organa z dne 9. 11. 2018. Upoštevajoč pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo je zadevo presojala še IK druge stopnje, ki je 18. 1. 2019 ugotovila, da pri tožniku še ni ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Slednje je predstavljalo podlago izpodbijane odločitve tožene stranke. V 7. točki mnenja IK prve stopnje z dne 25. 10. 2018 so povzete ugotovitve osebnega pregleda tožnika, ki ga je na senat IK spremljala žena. Na podlagi ugotovitev osebnega pregleda, je bila neposredno zaznana sposobnost tožeče stranke in na tej podlagi sprejeta ocena. Izvedba osebnega pregleda v prostorih tožene stranke, sicer res ne more zajeti tako poglobljene presoje kot se zajame, ob opravljanju pregleda v domačem okolju, vendar zaradi tega odločitev še ni avtomatično napačna. Iz izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da je sodni izvedenec vpogledal tudi v zdravstveni karton tožeče stranke, v katerem (bi) se (morala) nahaja vsa tožnikova zdravstvena dokumentacija. V slednji bi tako moral biti zabeležen tožnikov status v različnih časovnih obdobjih,² katerega pa izvedenec ni mogel razbrati niti iz medicinske dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Tako ni bila mogoča objektivizacija tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju, ne samo zaradi postopanja tožene stranke, temveč tudi osebnega oziroma lečečih specialistov. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti zatrjevanju tožnika, da je do zavrnitve tožbenega zahtevka prišlo zgolj zaradi opustitvenega postopanja tožene stranke.

11. Nenazadnje tožeča stranka pred sodiščem izpodbija pravilnost odločitve tožene stranke, da pri tožniku ni podana potreba za opravljanje večine življenjskih potreb za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. V sodnem postopku se presoja materialnopravna odločitev tožene stranke glede na celotno razpoložljivo dokumentacijo, s katero je razpolagala tako tožena stranka kot kasneje tudi sodni izvedenec. Le-ta je tožečo stranko osebno pregledal, dodatno pridobil njegov zdravstveni karton in ugotovil obstoj potrebe po dodatku za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb, vendar šele od dneva pregleda dalje.³ Sodišče je pravilno izpostavilo, da bo ugotovitev sodnega izvedenca lahko predstavljala podlago za podajo novega predloga pri toženi stranki. Zatrjevanju tožeče stranke, da odločitev sodišča pomeni, da se stranki de facto odvzame pravica do izpodbijanja odločb tožene stranke pred sodiščem, pritožbeno sodišče tako ne more slediti.

12. Pravilna odločitev sodišča prve stopnje je bila sprejeta na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja z uporabo pravilnih materialnopravnih predpisov in z uporabo procesnega pravila o zvezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj potrebe po uveljavljani pravici do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe, vendar kljub izvedovanju sodnega izvedenca, ki poseduje strokovno medicinsko znanje, odgovora na to vprašanje z gotovostjo ni mogoče podati. Tožeča stranka v sodnem postopku namreč ni dokazala svojih trditev.⁴ V takšni procesni situaciji,⁵ sodišče zgolj ob zatrjevanju tožeče stranke, da je zaradi opustitvenega ravnanja tožene stranke, tožeča stranka onemogočena dokazati obstoj svoje pravice, sodišče ne more tožeči stranki vtoževane pravice avtomatično priznati. V kolikor tožeča stranka vztraja, da je bilo postopanje tožene stranke v upravnem postopku v nasprotju z določili njenih splošnih aktov, bi slednje morala uveljavljati v odškodninskem postopku in izkazati obstoj kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninskega prava.

13. Nenazadnje ni utemeljena niti tožnikova navedba, da je protizakonita zavrnitev ostalih predlaganih dokazov, ker jih je sodišče ocenilo za neverodostojne. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov, predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede zakaj jih je zavrnilo. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano z drugimi dokazi. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentirano obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke in njegove žene. Kot podlago za svojo odločitev je namreč sprejelo mnenje sodnega izvedenca. O tem kakšno je bilo zdravstveno stanje tožeče stranke, lahko ugotovi le sodni izvedenec, ki poseduje medicinsko znanje, ne pa tožeča stranka in njegova žena, ki sta subjektivno vpletena in medicinskega znanja ne posedujeta.

14. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2.
² Ob domnevi, da je tožnik ob zdravstvenih težavah obiskoval zdravnika.
³ 15. 11. 2019
⁴ Da je bilo pri tožniku zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za večino življenjskih opravil, podano do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe.
⁵ Ob odsotnosti dokumentacije, ki bi takšno tožnikovo zatrjevanje lahko objektivizirala.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Psp 627/2008
• VDSS sodba in sklep Psp 633/2008
• Sodba VIII Ips 120/2005