<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 363/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.363.2020
Evidenčna številka:VDS00037768
Datum odločbe:20.08.2020
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:transformacija - pogodba o zaposlitvi za določen čas - denarno nadomestilo za brezposelnost

Jedro

Toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da pri odločanju o zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja ni upoštevalo dejstva, da je tožnik prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Podlaga za plačilo nadomestila bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD), zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki III izreka, tako da se v tem delu glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019 priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, zmanjšane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti; zahtevek za priznanje pravic v višini prejetih nadomestil za čas brezposelnosti se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki dne 1. 1. 2019, da tožniku delovno razmerje tega dne ni prenehalo, ampak je trajalo do 31. 3. 2019 (točka I izreka). Ugotovilo je, da je imel tožnik od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019 pri toženki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za ta čas prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja (točka III izreka) ter da mu obračuna denarno povračilo v višini 1.592,44 EUR in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV izreka). Višji zahtevek (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2019 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; - priznanje pravic iz delovnega razmerja za ta čas; - obračun denarnega povračila v višini 12.739,52 EUR in izplačilo neto zneska) je zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo, da tožniku: - obračuna regres za letni dopust za leto 2017 v višini 804,96 EUR bruto in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017; - obračuna regres za letni dopust za leto 2018 v višini 842,79 EUR bruto in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018; višji zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti za vsako leto za 1. 7.) je zavrnilo (točka VI izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika na račun sodišča plača pravdne stroške v višini 900,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da tožnik ni opravljal ves čas istega dela, da bi šlo za nezakonito veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ves čas je vedel, da sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Tožnik neresnično navaja, da je bil deležen šikaniranja in trpinčenja na delovnem mestu. Delo je opravljal malomarno, izostajal je z dela, storil kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Imel je neprimeren odnos do nadrejene delavke A.A., njenih navodil ni upošteval. V poslovalnici, v kateri je opravljal delo, je promet upadel, dela ni opravljal pravilno. Toženka je imela razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova ravnanja so imela znake kaznivega dejanja. Tožnik zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni utrpel škode, prejemal je nadomestilo za čas brezposelnosti, nato se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo zahtevku za priznanje delovne dobe in vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 1. 2019. Toženka mu je regres za letni dopust izplačala v gotovini, prejem določenih zneskov v gotovini je tožnik potrdil, ko je bil zaslišan kot stranka. Pri izplačilih je treba upoštevati, da se najprej pokrijejo obveznosti delodajalca, ki izhajajo iz zakona, vključno z regresom. Iz predloženih plačilnih list je razvidno, da je toženka tožniku regres izplačala v več obrokih, prikazan je pod postavko neto dodatki razno 1. Če se od prikazanih zneskov odšteje 37,00 EUR mesečno, kolikor znašajo stroški prevoza na delo in z dela, je toženka tožniku v letu 2017 izplačala 957,54 EUR, v letu 2018 pa 1.128,38 EUR, kar je več, kot je znašal regres. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje - razen pri priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja - sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, kot jih je v utemeljitev odločitve navedlo sodišče prve stopnje in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja:

6. Toženka v pritožbi ponavlja navedbo iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da tožnik po obeh pogodbah o zaposlitvi za določen čas (pogodba o zaposlitvi z dne 9. 7. 2016 za čas od 9. 7. 2016 do 31. 12. 2018 in pogodba o zaposlitvi z dne 29. 12. 2017 za čas od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018; obe pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec) ni opravljal istega dne. Da ta navedba, za katero toženka ni ponudila nobenega dokaza (niti je ni konkretizirala), ne drži, je pravilno na podlagi ocene izpovedi tožnika, zakonitega zastopnika toženke B.B. in priče A.A., ki so skladno izpovedali, da je tožnik ves čas opravljal delo prodajalca, ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi takšne ugotovitve in ob upoštevanju neprekinjenega trajanja zaposlitve tožnika po pogodbah o zaposlitvi za določen čas za isto delo je pravilno razsodilo, da se šteje, da je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj., v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1). Poleg tega je pravilno kot nadaljnjo nezakonitost pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom upoštevalo, da ti dve pogodbi ne vsebujeta navedbe razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je obvezna sestavina pogodbe (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Izostanek te navedbe v pogodbi pomeni, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita, pri čemer ni bistveno, kar navaja toženka v pritožbi, ali delavec za razlog za zaposlovanje za določen čas ve, bistveno je, ali je ta v pogodbi naveden.

7. Tožniku je delovno razmerje prenehalo s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, predmet sodne presoje je bila zakonitost tega prenehanja. Zato so toženkine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi in se nanašajo na šikaniranje in trpinčenje na delovnem mestu, malomarno opravljanje dela, izostanke z dela, kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, odnos do nadrejene delavke A.A., upoštevanje njenih navodil, upad prometa v poslovalnici, v kateri je opravljal delo, oziroma samo opravljanje dela ter ravnanja, ki bi imela znake kaznivega dejanja, za odločitev nebistvene, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje.

8. Toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da pri odločanju o zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja ni upoštevalo dejstva, da je tožnik prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Podlaga za plačilo nadomestila bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.), zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

9. Sodišče prve stopnje je sicer dejstvi, ki ju toženka izpostavlja v pritožbi, da je tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti in da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, ustrezno upoštevalo pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in presoji, do kakšnega denarnega povračila ob sodni razvezi je v okviru kriterijev, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, upravičen tožnik, upoštevalo tudi pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Prisojeno denarno povračilo v višini dveh plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, je ustrezno. Navedba toženke, ki jo ponavlja v pritožbi, da zaradi izostanka škode tožnik do denarnega povračila ni upravičen, ni utemeljena. Denarno povračilo ob sodni razvezi ni odškodnina za škodo, ampak odmena za reintegracijo, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

10. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževana regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018, ker toženka dejstva, da bi tožniku karkoli iz tega naslova izplačala, ni dokazala. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi v izpodbijani sodbi, da je bilo dokazno breme za izvršena izplačila na toženki in da ga toženka ni zmogla. Enako kot v dosedanjem postopku v pritožbi navaja, da je regres za letni dopust tožniku izplačala tako v gotovini (pri čemer ne konkretizira, kdaj in koliko mu je izplačala) kot na račun. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, si toženka, ne le, da svoje navedbe o načinu izplačila regresa med postopkom spreminja, za izplačila pod postavko neto dodatki razno 1, ki so v neto višini (enako kot stroški v zvezi z delom), postavko pa je določila toženka kot delodajalec, neutemeljeno zavzema, da ti po odštetju stroškov prevoza na delo in z dela prikazujejo regres.

11. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sicer pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških, in sicer na način, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 31, 31/1, 31/1-5, 55, 55/2, 56, 118.
Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNTEz