<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 383/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.383.2020
Evidenčna številka:VDS00037789
Datum odločbe:20.08.2020
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zavržena tožba - obstoj delovnega razmerja - rok za tožbo

Jedro

Iz odločb VS RS VIII Ips 270/2015 in VIII Ips 258/2015, v katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo: "Zakon roka in postopka za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja izrecno ne določa. Sodna praksa ju je izpeljala iz rokov in postopkov, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic v zvezi s pogodbo o zaposlitvi (delovnim razmerjem) in odpovedjo oziroma prenehanjem veljavnosti le-te.", ne izhaja, kot prikazuje tožnik v pritožbi, da tridesetdnevni rok, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, ne velja za tožbo, s katero se zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja. To iz obeh odločb jasno izhaja ("V teh primerih mora zadoščati, da se vloži tožba med trajanjem ali še v 30 dneh po prenehanju razmerja, urejenega s pogodbo civilnega prava, in v tožbi postavi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas"). V obeh odločbah je bilo glede sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 enako kot v številnih drugih zavzeto stališče, da velja za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja po prenehanju le-tega tridesetdnevni rok za tožbo. Gre za ustaljeno in enotno sodno prakso, ki ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni v točki III izreka, tako da se v tem delu glasi: „III. Toženka sama krije svoje stroške postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka), toženki pa je dolžan plačati stroške v višini 448,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbi 274. in 275. člena ZPP, ki se nanašata na predhodni preizkus tožbe. Po prejemu odgovora na tožbo je tožnika na podlagi 286.a člena ZPP pozvalo na dopolnitev navedb, to je storilo v okviru priprav na glavno obravnavo, torej na vsebinsko odločanje o zadevi. Odločitev o zavrženju tožbe je sprejelo prepozno. Sodišče prve stopnje ni sprejelo vsebinske odločitve o prenehanju (delovnega) razmerja med pravdnima strankama, čeprav je bilo to sporno. Tožnik zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja na podlagi pogodbe o svetovanju z dne 3. 11. 2014. Stališče, da bi moral poleg tega oziroma predhodno zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja razmerja, predstavlja nerazumno oviro za uveljavljanje sodnega varstva. Je v nasprotju s stališči sodne prakse (prim. odločbi VS RS VIII Ips 270/2015 in VIII Ips 258/2015). Posega v tožnikovo pravico do dostopa do sodišča, ki izhaja iz 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki ne določa roka za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja, ampak za uveljavljanje nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Kršilo je 5. in 8. člen ZPP ter storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje niti tožnik niti toženka nista trdila, da bi se tožnik v času izvajanja pogodbe o svetovanju zavedal elementov delovnega razmerja. Teh se je tožnik zavedel šele v novembru 2019. Glede na to je tožbo vložil pravočasno, v tridesetdnevnem roku. Sodišče prve stopnje bi prenehanje delovnega razmerja lahko ugotavljalo šele potem, ko bi ugotovilo obstoj delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja je z vidika presoje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja predhodno vprašanje. Za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja v ZDR-1 ni predpisan rok za tožbo, velja zgolj petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja. Upoštevanje tridesetdnevnega roka za tožbo je kritizirano v strokovni javnosti (Kresal, B.: Obstoj delovnega razmerja kot predhodno vprašanje v delovnih sporih, Delavci in delodajalci, 2016, št. 2-3). Sklep VS RS VIII Ips 51/2009, na katerega se sklicuje toženka, ne temelji na enaki dejanski podlagi. Iz pogodbe o svetovanju za tožnika izhajajo ugodnejše določbe kot so določbe ZDR-1 in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati, vključno z določbo, ki se nanaša na sodno varstvo. Pogodba o svetovanju za spore določa pristojnost mednarodne arbitraže in uporabo angleškega prava. Po angleškem pravu je zastaralni rok šest let. Slednje je sodišče prve stopnje spregledalo. Zmotno je štelo, da je tožnik navedel, da mu toženka dela od junija 2015 ni več zagotavljala, iz njegovih navedb, ki jih ponavlja, izhaja, da se je obseg dela zmanjšal. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do s strani toženke predložene odpovedi z dne 10. 6. 2015. Ni ugotavljalo, ali gre za zakonit način prenehanja delovnega razmerja. Tudi prenehanje odrejanja dela ni zakonit način prenehanja delovnega razmerja. Ni ugotovilo, katerega dne v juniju 2015 je toženka tožniku prenehala odrejati delo. Za to dejstvo ni izvedlo dokazov. Toženka je bila tožniku dolžna ponuditi novo pogodbo. V juniju 2015 ga je le obvestila, da bo počakala na razplet dogajanja v zvezi s prodajo družbe A., d. d. Iz tega obvestila tožnik ni mogel sklepati, da toženka odpoveduje pogodbo. Tožniku ni nikoli prepovedala opravljati dela. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in priče B.B., ki bi izpovedala o izvajanju pogodbe o sodelovanju od junija 2015 dalje. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo. V zadevah Pdp 57/2015 in Pdp 1000/2016 je bilo dejansko stanje drugačno, ker trenutek prenehanja delovnega razmerja ni bil sporen, kot je v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ni pristojno za odločanje o zakonitosti odpovedi z dne 10. 6. 2015, ker gre za odpoved civilnopravne pogodbe. Hkrati pa je prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženki presojalo po vsebini (kot prenehanje odrejanja dela) in zavzelo stališče, da je zakonito. Zmotno je štelo, da ni pristojno za odločanje o ničnosti določil pogodbe o svetovanju. Za odločanje v tem sporu glede vseh zahtevkov je pristojno delovno sodišče. Tožnik je zahteval ugotovitev, da je bilo s sklenitvijo pogodbe o svetovanju (formalno pogodbe civilnega prava) sklenjeno delovno razmerje, v skladu s tem je zahteval, da se ugotovi ničnost tistih pogodbenih določil, ki niso v skladu z ZDR-1. Uveljavljanje ničnosti ni vezano na rok. Gre za predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o stroških postopka toženke. Ni upoštevalo določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ne kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je - razen glede stroškov postopka toženke - sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe pravilno oprlo na 274. člen ZPP, ki določa, da izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim tožbo zavrže, med drugim v primeru prepozne tožbe, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Po 275. členu ZPP lahko počaka z odločitvijo do prejema odgovora na tožbo. V ZPP ni nobene ovire, da ne bi odločitve sodišče sprejelo še kasneje. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Nobene ovire ni, da ne bi sodišče tožbe ob pomanjkanju določene procesne predpostavke (zamujen rok za tožbo) zavrglo kasneje, sploh če so dejstva, od katerih je odvisen obstoj okoliščin, ki onemogočajo vsebinsko odločanje, nejasna.

7. Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo iz razloga, ker tožnik ob zahtevkih, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ni uveljavljal zahtevkov glede (nezakonitosti) prenehanja delovnega razmerja, ampak zaradi zamude roka za tožbo. Tudi če bi tožnik poleg obstoječih zahtevkov zahteval ugotovitev, da je razmerje, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, prenehalo nezakonito (do prenehanja pa je prišlo več let pred vložitvijo tožbe), bi bila takšna tožba kot prepozna nedopustna. V tem se obravnavana zadeva razlikuje od zadev, v katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da bi bilo od osebe, ki šele vloži tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, neutemeljeno zahtevati, da postavi še zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja tega razmerja, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi (odločbi VS RS VIII Ips 270/2015 in VIII Ips 258/2015).

8. Iz odločb VS RS VIII Ips 270/2015 in VIII Ips 258/2015, v katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo: „Zakon roka in postopka za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja izrecno ne določa. Sodna praksa ju je izpeljala iz rokov in postopkov, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic v zvezi s pogodbo o zaposlitvi (delovnim razmerjem) in odpovedjo oziroma prenehanjem veljavnosti le-te.“, ne izhaja, kot prikazuje tožnik v pritožbi, da tridesetdnevni rok, določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ne velja za tožbo, s katero se zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja. To iz obeh odločb jasno izhaja („V teh primerih mora zadoščati, da se vloži tožba med trajanjem ali še v 30 dneh po prenehanju razmerja, urejenega s pogodbo civilnega prava, in v tožbi postavi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas“). V obeh odločbah je bilo glede sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (prej tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) enako kot v številnih drugih (odločbe VS RS VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 123/2007, VIII Ips 108/2010, VIII Ips 240,2011, VIII Ips 70/2013, VIII Ips 284/2015, VIII Ips 230/2016, VIII Ips 16/2018) zavzeto stališče, da velja za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja po prenehanju le-tega tridesetdnevni rok za tožbo. Gre za ustaljeno in enotno sodno prakso, ki ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločbi US RS Up-103/99, Up-268/2000) se je večkrat jasno opredelilo do ustavnosti določanja prekluzivnih rokov za tožbo, ki predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Določitev takšnih rokov je ustavno dopustno, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Tožnik ne more uspeti z očitkom, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva, ker sodišče ni vsebinsko odločalo o njegovi (prepozni) tožbi; določitev roka za vložitev tožbe je zaradi varstva pravic iz delovnega razmerja ustavno upravičena v korist načela pravne varnosti. Tridesetdnevni rok za tožbo je zakonsko določen in ne more biti predmet med pravdnima strankam sklenjenega dogovora, sploh pa pri uveljavljanju obstoja (dejanskega, faktičnega) delovnega razmerja ne gre za uveljavljanje sodnega varstva na podlagi pogodbe civilnega prava, ampak na podlagi zakona.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi zamude roka, določenega v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, tožnikovo tožbo pravilno zavrglo. Tožnik se neutemeljeno zavzema za vsebinsko odločitev v sporu - za takšno vsebinsko odločanje o postavljenih zahtevkih (glede obstoja delovnega razmerja, pa tudi glede prenehanja le-tega) niso bile izpolnjene procesne predpostavke (pravočasno vložena tožba). Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 5. in 8. točke ZPP oziroma absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi prekoračitev zahtevka. Z zavrženjem tožbe sodišče prve stopnje ni moglo prekoračiti zahtevka kot tudi tožniku ni z ničemer nedopustno onemogočilo dostopa do sodišča in izjave o bistvenih dejstvih. Bistveno dejstvo, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe, je (le) dejstvo, da je razmerje na podlagi pogodbe o svetovanju, za katerega tožnik trdi, da ima vse znake delovnega razmerja, dejansko prenehalo (s tem, da mu je toženka prenehala odrejati delo) v juniju 2015.

11. Tožnik je po pozivu sodišča prve stopnje, ki je temeljil na navedbah toženke v odgovoru na tožbo, da se je pogodba o svetovanju, ki niti ni bila sklenjena s tožnikom, ampak z družbo C., d. o. o., prenehala izvrševati v juniju 2015, navedel, kot ponavlja v pritožbi: „Prvi odstavek 43. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva, da delavcu (tožniku) zagotavlja delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi, slednjega toženka od junija 2015 naprej ne zagotavlja več, kot sama navaja v odgovoru, tožnik pa je po juniju 2015 opravljal dogovorjena dela.“ Na podlagi te navedbe, iz katere jasno izhaja, da je toženka tožniku prenehala odrejati delo v juniju 2015, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik z delom, ki bi ga odredila (mu naložila) toženka kot zatrjevani delodajalec, prenehal v juniju 2015. Pravilno je razlogovalo, da morebitno kasnejše tožnikovo delo, ki ni bilo odrejeno (in je bilo torej samovoljno), ne pomeni opravljanja dela v smislu obstoja delovnega razmerja. Dejansko delovno razmerje, ki ga uveljavlja tožnik, je torej dejansko prenehalo v juniju 2015, pri čemer je glede na vložitev tožbe 2. 12. 2019 povsem vseeno, katerega dne v juniju je to bilo. Drugačne navedbe v pritožbi (da je sodelovanje med tožnikom in toženko še potekalo po juniju 2015 oziroma da se je takrat le zmanjšal obseg dela) so, ne le da so nasprotne navedbam v dosedanjem postopku, kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za navedbe, da je toženka tožnika v juniju 2015 le obvestila, da bo počakala na razplet dogajanja v zvezi s prodajo družbe A., d. d.

12. Tožnik v postopku pred sodišče prve stopnje ni podal nobenih navedb o manjšem obsegu dela, ki bi ga za toženko (po njeni odreditvi) opravljal od junija 2015 dalje, ampak je pritrdil njenim navedbam, da mu dela od junija 2015 dalje ni odrejala. To dejstvo, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno upoštevalo in v zvezi s tem ni izvajalo dokazov (prvi odstavek 214. člena ZPP). Tožnik mu v pritožbi neutemeljeno očita, da ga ni zaslišalo kot tudi da ni zaslišalo predlagane priče B.B.. Slednja sploh ni bila predlagana za navedbe, ki se nanašajo na odrejanje dela, ampak glede osebnega opravljanja dela, s katerimi je tožnik odgovoril na toženkine navedbe, da pogodbe o svetovanju sploh ni sklenila z njim, ampak z družbo C., d. o. o. Bistveno dejstvo, kdaj je tožniku dejansko razmerje pri toženki prenehalo, med pravdnima strankam ni bilo sporno, pri čemer ni bistveno, kdaj se je tožnik zavedel elementov delovnega razmerja oziroma tega, da so v njegovem razmerju do toženke, temelječem na pogodbi o svetovanju, elementi delovnega razmerja.

13. Sodišče prve stopnje se z izpodbijanim sklepom ni (deloma) izreklo za nepristojno (niti ni toženka podala ugovora stvarne nepristojnosti v odgovoru na tožbo), kot mu neutemeljeno očita tožnik v pritožbi, ampak je tožbo pravilno v celoti zavrglo (torej z vsemi zahtevki). Pravilno je utemeljilo, da se zahtevek za ugotovitev ničnosti posameznih določil pogodbe o sodelovanju šteje kot del spora o obstoju delovnega razmerja (enako kot se zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 10. 6. 2015 kot del spora o prenehanju tega razmerja), saj tožnik, kot tudi sam navaja v pritožbi, ne uveljavlja, da so pogodbena določila v nasprotju s (prisilnimi) določbami Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ampak uveljavlja njihovo neskladje z določbami ZDR-1, s čimer si prizadeva za ugotovitev, da se pogodba o svetovanju šteje za pogodbo delovnega prava, torej pogodbo o zaposlitvi. Ne glede na to, kako je bil zahtevek postavljen, gre za spor o obstoju delovnega razmerja (in prenehanju le-tega; odločbe VS RS VIII Ips 339/2006, VIII Ips 315/2007, VIII Ips 233/2008), za katerega je pristojno delovno sodišče na podlagi točke a) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). O zahtevku sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločilo, ampak je tožbo kot prepozno zavrglo.

14. Tožnik utemeljeno v pritožbi graja odločitev o stroških postopka toženke v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (načelu uspeha v postopku), kar ni pravilno. V sporu o obstoju delovnega razmerja velja glede stroškov delodajalca specialna ureditev - peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da v teh sporih delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice. Glede na to da vložitve tožbe ni mogoče šteti za zlorabo procesnih pravic, je pravilno, da toženka sama krije svoje stroške. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki III izreka delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

15. Ker v ostalem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep v nespremenjenem delu.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka kot delodajalec v sporu o obstoju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), tožniku, ki je s pritožbo delno uspel, pa je dolžna na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP povrniti ustrezen del za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je priznalo stroške glede na vrednost izpodbijanega dela sklepa, glede katerega je uspel (stroški toženke v višini 448,00 EUR), in sicer 250 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 200, 200/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNTEy