VDSS Sodba Pdp 769/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče je že v drugih primerljivih zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu zavzelo stališče, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 21. 2. 2018 v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 5. 11. 2017 nezakonit in se razveljavi, ter za ugotovitev, da je tožnik s 1. 4. 2012 napredoval za dva plačna razreda in mu pravica do plače v višini 17. plačnega razreda pripada od 1. 4. 2014 dalje. Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2015 obračunati razliko v plači med 15. in 17. plačnim razredom, od tako obračunane razlike odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za razliko preteklega meseca do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga po 1. in 3. točki drugega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je glede na določbo 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in določila Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede pogoje za napredovanje izpolnil šele 2. 6. 2012. Sklicuje se na določilo prvega odstavka 5. člena prej veljavnega Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki je v nasprotju z Uredbo izrecno določal, da javni uslužbenci napredujejo po preteku najmanj treh let od prve zaposlitve, pri čemer se je preverjanje izpolnjevanja pogojev za napredovanje izvajalo trikrat letno. Ker v Uredbi napredovalno obdobje ni določeno kot triletno obdobje, traja toliko časa, da javni uslužbenec od prve zaposlitve oziroma od zadnjega napredovanja pridobi tri letne ocene. Opozarja na določilo petega odstavka 5. člena Uredbe, v katerem je izrecno določeno, da javni uslužbenec v vsakem primeru napreduje za en plačni razred, če je od prve zaposlitve oziroma napredovanja preteklo najmanj šest let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj dobro. Ker v ostalih relevantnih določilih Uredbe napredovalno obdobje ni tako določno časovno opredeljeno, je treba šteti, da pogoj treh polnih let ni določen. Zatrjuje kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je kot "vsaka tri leta" štelo pretečeni čas polnih treh let. Meni, da je sodišče prve stopnje določila Uredbe razlagalo izven jezikovnih okvirov. Zavzema se za uporabo pravila "exceptio illegalis". Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih ugovorov v tej smeri, izpodbijana sodba ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti. Sklicuje se na 14. člen Ustave RS in zatrjuje neenako obravnavo v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so se zaposlili oziroma napredovali pred 1. 4. 2013. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sicer pa tožnik obe bistveni kršitvi uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki jih je to ustrezno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost sklepa tožene stranke z dne 5. 11. 2017 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 21. 2. 2018, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika, da bi moral napredovati že 1. 4. 2012 (in ne šele 1. 4. 2015), s pravico do plače v višini 17. plačnega razreda od 1. 4. 2014 dalje. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi nosilnega stališča, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absolutni pogoj za napredovanje po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba; Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.), čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

8. Bistvena dejstva, ki med strankama niso bila sporna in jih je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, so naslednja:

- tožnik se je pri toženi stranki zaposlil 2. 6. 2008 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2008;

- iz aneksa h pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 12. 2009, ki je bil sklenjen zaradi premestitve na drugo delovno mesto, izhaja, da je bil uvrščen v 15. plačni razred;

- ker je izpolnil pogoj za napredovanje za dva plačna razreda, je bil na podlagi aneksa, ki se je uporabljal od 1. 4. 2015 dalje, uvrščen v 17. plačni razred, pravico do višje plače pa je pridobil s 1. 12. 2015.

9. Pritožbeno uveljavljanje, da bi moral tožnik napredovati že 1. 4. 2012 (in pridobiti pravico do višje plače od 1. 4. 2014 dalje), ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ob preverjanju pogojev za napredovanje v letu 2012 ni izpolnjeval obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen dela in triletnega napredovalnega obdobja. Njegovo napredovalno obdobje je namreč začelo teči ob zaposlitvi pri toženi stranki 2. 6. 2008, tri leta pa so se, ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU; Ur. l. RS, št. 94/2010 in nasl.), da se v napredovalno obdobje ne šteje čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, iztekla šele 2. 6. 2012.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi od zaposlitve ali prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS¹ in tretjega odstavka 1. člena Uredbe² tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela (pri delodajalcu ali po premestitvi). Pritožbeno sodišče je že v drugih primerljivih zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu (glej npr. sodbi opr. št. Pdp 565/2019 z dne 23. 1. 2020 in opr. št. Pdp 597/2019 z dne 22. 1. 2020) zavzelo stališče, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Na drugačno presojo ne vpliva dejstvo, da je bilo v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.), ki je veljal pred Uredbo, izrecno določeno, da zaposleni lahko napreduje po preteku najmanj treh let od prve razporeditve. Čeprav v določbah ZSPJS in Uredbe pogoj napredovalnega obdobja najmanj treh let ni izrecno predpisan, to ne pomeni, da je razlaga sporne pravne norme napačna. Tudi določilo drugega odstavka 2. člena Uredbe, da je napredovalno obdobje opredeljeno kot čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje, ne daje podlage za razlago, da je napredovalno obdobje lahko krajše od treh let, če zaposleni prej kot v treh letih pridobi tri ocene dela. Enako velja za druga določila Uredbe, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

11. Tožnik stališču, da je za napredovanje treba dopolniti polna tri leta napredovalnega obdobja, nasprotuje tudi s sklicevanjem na neenako obravnavo v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so se zaposlili pred njim. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je datum zaposlitve dopustna razlikovalna okoliščina v zvezi z izpolnitvijo pogojev za napredovanje in ne pomeni nedovoljene neenake obravnave. Javni uslužbenci, ki se zaposlijo ali napredujejo v različnih delih leta, so glede na veljavne predpise, po katerih se preverja pogoje za napredovanje zgolj enkrat letno, v vsakem primeru v različnih položajih kar zadeva napredovanje. Ni mogoče šteti, da gre za kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), po katerem so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Datum zaposlitve namreč ni pravno upoštevna osebna okoliščina, za prepovedano diskriminacijo pa se šteje samo tista neenaka obravnava, do katere prihaja zaradi osebnih okoliščin posameznika.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Tretji odstavek 16. člena ZSPJS določa: "Javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje."
² Tretji odstavek 1. člena Uredbe določa: "Javni uslužbenec napreduje v plačni razred vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje."

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 186/2020
• VDSS sodba Pdp 957/2013
• VDSS Sodba Pdp 660/2022