VDSS Sodba Pdp 241/2020

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 8 dni za obdobje od oktobra 2013 do decembra 2017 plačati razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v skupni višini 3.062,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila, višji zahtevek za plačilo 18,50 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje je zavrnilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 1.071,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče ni uporabilo določbe 82. člena KPDŽP, ki ureja polni delovni čas in režijska potovanja. Prav tako ni obrazložilo, v čem je razlika med režijskim in službenim potovanjem. S tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi morala toženka vsakokrat skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ker da je kraj opravljanja dela bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, glede na 31. člen ZDR-1. Da zakon ni tako tog, izhaja iz 33. člena ZDR-1, ki ureja možnost odreditve drugega dela na podlagi kolektivne pogodbe. Toženka je z odredbami za opravljanje drugega dela te odredbe časovno omejevala. Šlo je namreč za modernizacijo proge, torej za stanja začasnega značaja. Po njenem mnenju je bistveno vprašanje, ali je določba 49. člena KPDŽP skladna z zakonom v času njene uporabe. Zakonitost samih odredb, ne more biti predmet sodne presoje, saj odredbam tožnik ni ugovarjal in zoper njih ni zahteval sodnega varstva. Tako so bile zakonite in obe stranki sta z njimi soglašali. Tožnik ni bil napoten na službeno pot. Navodilo ... je toženka sprejela v soglasju z reprezentativnimi sindikati, zato se, upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP, šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena pogodbena volja pogodbenih strank. Če sta pogodbeni stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene prave vsebine. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, so v nasprotju s tretjim odstavkom 215. člena KPDŽP. Navodilo ... ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega navodila. Sodne odločbe, na katere se sklicuje, so bile sprejete v zadevah, ki niso primerljive. S 1. 1. 2017 je začelo veljati Navodilo ..., ki jasno določa višino povračila za prevoz na delo in z dela v primeru odredbe o opravljanju drugega dela. Za leti 2015 in 2016 je treba upoštevati sklep Komisije za razlago KPDŽP z dne 17. 12. 2017. Pogodbena volja strank kolektivne pogodbe je popolnoma jasna, zato ne gre za spor o skladnosti splošnega akta in kolektivne pogodbe. Navodilo ... predstavlja ureditev vprašanj povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in se šteje, da je v smislu 3. odstavka 215. člena KPDŽP vprašanje povračila stroškov urejeno s kolektivno pogodbo. Napačno je tudi stališče sodišča, da to navodilo nima veljave, ker ni bilo objavljeno v Uradnem listu RS. Splošni akti sprejeti na podlagi izrecnih določb KPDŽP se objavljajo v Službenih obvestilih, ki so dostopna vsem delavcem, zato se šteje, da so bili z njimi seznanjeni, tako odločba VDSS Pdp 153/2015. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ni mu pa jasno, zakaj toženka v pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določb 82. člena KPDŽP, saj ta ne določa, kaj se šteje v službeno potovanje, ampak kaj se poleg samega dela šteje v delovni čas. Čas režijskega potovanja, ki se nanaša na mobilne delavce se všteva v delovni čas. Navodila ... in 49. člena KPDŽP ni možno razlagati tako, da bi se zaobšlo določila ZDR in ZDR-1. ZDR sploh ni določal možnosti, da delodajalec odredi delavcu delo v drugem kraju. ZDR-1 v četrtem odstavku 33. člena določa, da v primeru sicer dovoljene odreditve opravljanja drugega dela, prevoz na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi ne sme trajati več kot tri ure, ali pa mora prevoz zagotoviti delodajalec. Ti pogoji niso bili izpolnjeni, delodajalec pa je izdal odredbo, da se tožnik na lokacijo, na katero je bil razporejen z odredbo, vozi s svojim avtomobilom. Navodila ... iz let 2011, 2014 in 2017 v 5. členu vsebujejo prioriteto in sicer se povračilo stroškov prihoda na delo z lastnim avtomobilom prizna šele, če ni možnosti prevoza z vlakom ali avtobusom. Ker to tožniku ni bilo zagotovljeno, je njegov zahtevek upravičen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja:

6. Neutemeljeno toženka s pritožbo sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodbe takšnih pomanjkljivosti nima, saj se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo do navedb toženke, ki jih ponavlja v pritožbi. Tako se je v točki 9 obrazložitve opredelilo tudi o določbi 82. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.). Ta v tretji alineji določa, da se poleg opravljanja dela v polni delovni čas všteva tudi režijsko potovanje, v četrtem odstavku pa določa, da je režijsko potovanje vsako potovanje v odhodu in povratku iz mesta nastopa na delo in nazaj, ki je potrebno zaradi izvršitve posameznih del in nalog. Pri tožniku za takšno potovanje ni šlo.

7. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah o opravljanju drugega dela (dela v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) opravil tožnik, šteti kot službene poti po 205. členu KPDŽP. S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnik odredb ni izpodbijal, njihova veljavnost pa ne vpliva na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine. Za odločitev tudi ni bistveno, ali je toženka tožniku izdala potne naloge ter ji plačala dnevnice.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik na A., v B., C., D., E., F., G., H., I. in J., niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (v pogodbi o zaposlitvi je kot kraj opravljanja dela najprej določena I. od 1. 5. 2013 do 31. 12. 2016, od 1. 1. 2017 pa K.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015, opr. št. Pdp 932/2017 in druge) in štelo tožnikove poti za službene poti, za katere mu pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

9. Navodilo ... je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. V obravnavanem primeru pa ni šlo za tožnikov prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te ugotovitve, zaradi katere je tožnik upravičen do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom. To velja tudi za čas od 1. 1. 2017 dalje, ko je toženka uporabljala navodilo ..., s katerim je izrecno določila, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela tudi opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da to ne more biti predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak je glede na tretji odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nasl.), lahko le predmet kolektivne pogodbe, sprejete po določenem postopku.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugotovitveni sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 17. 12. 2017, ker je njena razlaga po 3. odstavku 17. člena KPDŽP obvezna. Kot je pravilno obrazložilo svoje stališče sodišče prve stopnje, predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca iz kolektivne pogodbe. Komisija ni pristojna za presojanje, ali je določen akt delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ni, saj je to skladno z določbo 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v pristojnosti delovnega sodišča.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in sicer: stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk in materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT skupaj znaša 280,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 288/2020
• VDSS Sodba Pdp 238/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 240/2020