VDSS Sodba in sklep Pdp 141/2020

Jedro

Sodišče je v celoti zavrnilo reparacijski zahtevek za čas od 7. 12. 2016 do 8. 2. 2018 in nato od 1. 9. 2018 dalje do vrnitve na delo. V vmesnem obdobju od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 pa je tožnici iz naslova pravic iz delovnega razmerja priznalo le razliko med krajšim delovnim časom (55 % polnega delovnega časa) in krajšim delovnim časom iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tj. v obsegu 41,29 % polnega delovnega časa, v presežku pa je reparacijo zavrnilo. Torej ji je napačno priznalo le razliko do odstotka delovnega časa po zadnji (transformirani) pogodbi o zaposlitvi. Delavcu, ki je po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zmanjševal škodo tako, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, za isto obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tako, da bi seštevek delovnih časov presegal polni delovni čas. Po prvem odstavku 66. člena ZDR-1 lahko delavec z zaposlitvami za krajši delovni čas z več delodajalci doseže polni delovni čas, določen z zakonom.

Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za razliko do polnega delovnega časa oziroma največ v obsegu 55 % polnega delovnega časa v času, ko je bila tožnica zaposlena pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti ugodi, pritožbi tožnice pa delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi, in sicer:

- v delu I., III. in 2. alineje prvega odstavka IV. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje delovne dobe, obračun nadomestila plače in plačilo neto nadomestila osnovne plače (povečane za dodatke in zmanjšane za plače, prejete pri drugem delodajalcu) za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018,

- v II. točki izreka,

- v drugem odstavku IV. točke izreka (razen glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova reparacije za čas od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter od 17. 10. 2019 do 20. 12. 2019),

- v VI. točki izreka

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnice zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom od polnega v trajanju 22 ur na teden do 6. 12. 2016 in nato za razliko do krajšega delovnega časa v obsegu 22 ur na teden od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo (II. točka izreka), ji prizna delovno dobo za krajši delovni čas od polnega v trajanju 22 ur na teden od 1. 9. 2016 do 6. 12. 2016 in nato za razliko do krajšega delovnega časa v obsegu 22 ur na teden od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 (III. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici obračunati za čas od 1. 9. 2016 do 6. 12. 2016 mesečna nadomestila osnovne plače v višini 1.235,89 EUR, povečano za vse dodatke, in zmanjšane za prejeta mesečna nadomestila za čas brezposelnosti in za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 mesečna nadomestila osnovne plače v višini 1.235,89 EUR, povečano za vse dodatke, in zmanjšane za plače, ki jih je v tem obdobju prejela pri drugem delodajalcu, ter ji izplačati ustrezne mesečne neto zneske nadomestila plače z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnica zahtevala več (reparacijski zahtevek v večjem obsegu od prisojenega), je zavrnilo (IV. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 3.164,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VI. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v delu odločitve o zavrnitvi reparacijskega zahtevka v IV. točki izreka pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je bila v času od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 upravičena zgolj do razlike med plačo, ki bi jo morala prejeti za delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015, in plačo, ki jo je prejela za opravljeno delo pri drugem delodajalcu. Tožnica je imela skladno s 66. členom ZDR-1 pravico skleniti več pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci. Tudi Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da delavcu za isto obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tako, da bi seštevek delovnih časov presegel polni delovni čas. V času od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 bi ji moralo sodišče priznati delovno razmerje za 55 % polnega delovnega časa pri toženi stranki glede na to, da je bila pri drugem delodajalcu zaposlena za krajši delovni čas 41,29 %. Upoštevajoč delovni čas, določen v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015, bi lahko opravljala delo pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas še do 45 % polnega delovnega časa. Meni, da bi ji moralo sodišče za čas od 7. 12. 2016 do 31. 8. 2017 priznati razliko med polnim delovnim časom in dejanskim delovnim časom pri drugem delodajalcu (97,73 %), to je delovno razmerje v obsegu 2,27 % polnega delovnega časa. Od 1. 9. 2017 do 7. 2. 2018 je bila zaposlena pri drugem delodajalcu 93,29 % polnega delovnega časa, zato bi ji moralo sodišče priznati še delovno razmerje pri toženi stranki za 6,71 % polnega delovnega časa. Do priznanja delovnega razmerja pri toženi stranki v obsegu 40 % polnega delovnega časa bi bila tožnica upravičena tudi za čas od 1. 9. 2019 do 16. 10. 2019, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu za 60 % polnega delovnega časa. Tožnica pa bo prikrajšana tudi v prihodnje, saj ob izdaji sodbe le nadomešča odsotno delavko za razliko do polnega delovnega časa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v delu glede odločitve o trajanju delovnega razmerja, priznanju delovne dobe in izplačilu nadomestila plače za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 v točkah I, III in IV izreka, glede odločitve o reintegraciji v točki II izreka in glede odločitve o stroških postopka v točki VI izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica upravičeno pričakovala reintegracijo in je zato prekinila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem za nedoločen čas v obsegu 52 % polnega delovnega časa. Zaradi samovoljne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pri drugem delodajalcu tožnica v času od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 ni upravičena do delovnega razmerja pri toženi stranki in pravic iz tega razmerja v obsegu 55 % polnega delovnega časa. Sodišče ni obrazložilo, katere konkretne okoliščine oziroma pravno odločilna dejstva je upoštevalo pri odločitvi o reintegraciji. Podane so okoliščine, ki utemeljujejo prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča. Predlog za sodno razvezo je tožena stranka utemeljila s skrhanimi medsebojnimi odnosi zaradi vlaganja ovadb, sodnih postopkov in medijskih objav. Te okoliščine, ki so nastale po izdaji sodbe pritožbenega sodišča Pdp 906/2017, onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Do navedb o tem in predlaganih dokazov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Dejstvo, da ima tožena stranka sedaj novo ravnateljico, ni odločilno. Posledično ni pravilna odločitev o povračilu stroškov tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožb.

5. Pritožba tožene stranke je v celoti utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 1068/2018 z dne 27. 3. 2019 pritožbi tožnice ugodilo, sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ugotovi obdobja, za katera je tožnici možno priznati delovno razmerje pri toženi stranki in do kolikšne reparacije je upravičena ob upoštevanju zaposlitev pri drugih delodajalcih.

8. V ponovljenem sojenju je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je utemeljevala z izgubo zaupanja zaradi vloženih kazenskih ovadb, sodnih postopkov in medijskih objav. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ureja 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank.

9. Sodišče prve stopnje se razen pavšalnega zaključka, da je pretehtalo vse okoliščine in interes obeh strank, do konkretnih okoliščin o porušenem odnosu med strankama ni opredelilo. Dejstvo, da ima tožena stranka od 1. 9. 2019 dalje novo ravnateljico, ni odločilno. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, ni nepomembno, ali so dejanska ravnanja tožnice in tožene stranke po prenehanju delovnega razmerja vplivala na medsebojne odnose in možnost nadaljnjega sodelovanja. V zvezi s tem je tožena stranka 6. 6. 2019 podala dokazni predlog z zaslišanjem takratnega ravnatelja, ki pa ga sodišče ni izvedlo z utemeljitvijo, da je po 1. 9. 2019 prišlo do spremembe zakonitega zastopnika tožene stranke. Četudi navedeni ni več ravnatelj tožene stranke, to ni ustrezen razlog za zavrnitev dokaznega predloga.

10. Tožnica je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje od 7. 12. 2016 dalje zaposlena pri drugih delodajalcih, in sicer z izjemo obdobja od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 za delovni čas, ki presega v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015 določen krajši delovni čas v obsegu 55 % polnega delovnega časa. Za polni delovni čas je bila tožnica zaposlena pri drugih delodajalcih v času od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter od 17. 10. 2019 dalje.

11. Sodišče je v celoti zavrnilo reparacijski zahtevek za čas od 7. 12. 2016 do 8. 2. 2018 in nato od 1. 9. 2018 dalje do vrnitve na delo. V vmesnem obdobju od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 pa je tožnici iz naslova pravic iz delovnega razmerja priznalo le razliko med krajšim delovnim časom (55 % polnega delovnega časa) in krajšim delovnim časom iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tj. v obsegu 41,29 % polnega delovnega časa, v presežku pa je reparacijo zavrnilo. Torej ji je napačno priznalo le razliko do odstotka delovnega časa po zadnji (transformirani) pogodbi o zaposlitvi. Delavcu, ki je po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zmanjševal škodo tako, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, za isto obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tako, da bi seštevek delovnih časov presegal polni delovni čas. Po prvem odstavku 66. člena ZDR-1 lahko delavec z zaposlitvami za krajši delovni čas z več delodajalci doseže polni delovni čas, določen z zakonom.

12. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za razliko do polnega delovnega časa oziroma največ v obsegu 55 % polnega delovnega časa v času, ko je bila tožnica zaposlena pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas. To velja tudi za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018, ko je glede na takrat pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 906/2017 z dne 10. 1. 2018, po kateri jo je bila tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, tožnica utemeljeno pričakovala reintegracijo (tj. vrnitev nazaj na delo) v obsegu 55 % polnega delovnega časa. Zaradi čimprejšnje vrnitve na delo je tožnica prekinila delovno razmerje za nedoločen čas z OŠ A. za 52 % polnega delovnega časa tako, da je bila v navedenem obdobju pri njem zaposlena le še za 41,29 % polnega delovnega časa in je dopolnjevala učno obvezo pri šoli B.. Delavec je namreč dolžan storiti vse, da se čim prej vrne na delo, brez nepotrebnega in neupravičenega odlašanja.

13. Ker se zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje do relevantnih okoliščin, s katerimi je tožena stranka utemeljevala predlog za sodno razvezo, ni vsebinsko opredelilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V primeru ugotovljene nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje; "najdalj" pomeni, da določi datum trajanja glede na okoliščine primera. Sodišče prve stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava tudi ni ugotovilo, do kakšnega obsega delovnega razmerja oziroma delovne dobe in razlike plače do polnega delovnega časa bi bila tožnica upravičena pri toženi stranki glede na seštevek zaposlitev za krajši delovni čas pri drugih delodajalcih. V zvezi z zahtevkom za izplačilo plač pa je treba upoštevati, da je tožnica v izvršbi dne 14. 9. 2018 že prejela znesek 12.195,12 EUR, dne 5. 11. 2018 pa še znesek 1.711,78 EUR.

14. Posledično v do sedaj ugotovljenih okoliščinah primera tudi ni podlage za potrditev odločitve glede trajanja delovnega razmerja in s tem povezane reparacije za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 oziroma delno spremembo zavrnilne odločitve sodišča prve stopnje v ugodilno za čas od 7. 12. 2016 dalje, saj je za sprejem pravilne odločitve o trajanju in obsegu delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ter o reparacijskem zahtevku treba raziskati okoliščine v nakazani smeri.

15. Pravilno pa je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki in reparacijski zahtevek v delu, ki se nanaša na čas od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter od 17. 10. 2019 do 20. 12. 2019, ko je bila tožnica za polni delovni čas zaposlena pri drugih delodajalcih. V času zaposlitve tožnice pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče tožnici ne more priznati delovnega razmerja še pri toženi stranki. Tožnici v tem obdobju tudi ne more priznati delovne dobe in plače pri toženi stranki, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri toženi stranki, tožnici ni mogoče priznati delovne dobe in plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja.

16. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev, ki se nanašajo na temelj terjatve ter njeno višino (ki jo je zmotno omejilo le na razliko do 55 % delovnega časa, namesto da bi upoštevalo 100 % obseg delovnega časa) ter sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje po temelju in po višini v večjem obsegu neraziskano, docela pa je ostalo neraziskano glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zato je ustrezno, da se dokazni postopek dopolni pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja, priznanje delovne dobe, obračun in izplačilo nadomestila plače od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018, reintegracijo in posledično povrnitev stroškov tožnice ter v delu odločitve o zavrnitvi reparacijskega zahtevka razveljavilo (razen za čas od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter od 17. 10. 2019 do 20. 12. 2019) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP). Le v delu odločitve, ki se nanaša na čas od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter na čas od 17. 10. 2019 do 20. 12. 2019, je pritožba tožnice neutemeljena in se v tem delu zavrne ter potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

17. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedenimi stališči dopolni dokazni postopek glede priznanja razlike delovnega razmerja oziroma delovne dobe ter posledično razlike v plači, kar zajema tudi čas od datuma zadnje glavne obravnave 20. 12. 2019 dalje (C3), nanaša pa se tudi na vprašanje reintegracije oziroma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z zahtevkom za izplačilo plače bo moralo sodišče upoštevati, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2019 postavila zahtevek za izplačilo plače v odstotkih, ne pa v nominalnem znesku osnovne plače, kot je odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 136/2018
• Sodba VIII Ips 506/2008
• Sodba in sklep VIII Ips 385/2008