VDSS Sodba Pdp 764/2019

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v več podobnih zadevah (npr. VIII Ips 46/2019, VIII Ips 173/2017, VIII Ips 1/2011) zavzelo stališče, da primerjava obveznosti strank, tj. primerjava višine pogodbene kazni z nadomestilom za njeno spoštovanje, ni pravilna, ker te obveznosti niso vzajemne. V zadevi opr. št. VIII Ips 46/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri znižanju pogodbene kazni treba upoštevati upravičen interes strank in (morebitno potencialno) škodo zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule itd., da glede na naravo in namen pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule ni bistveno razmerje med višino pogodbene kazni in višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ter da je prav za preprečitev konkuriranja (in s tem morebitne visoke potencialne škode) lahko načeloma primerno tudi, da se tudi nevarnost sorazmerno kratke konkurenčne dejavnosti zaščiti (odkloni oziroma poskuša preprečiti) z višjo pogodbeno kaznijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 10.502,30 EUR pogodbene kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2017 dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 20,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 270,00 EUR v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan v roku 8 dni tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2017 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo še 10.502,30 EUR pogodbene kazni z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, tožencu pa je dolžna plačati 40 % njegovih stroškov tega postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da toženec utemeljeno predlaga znižanje pogodbeno dogovorjene kazni za kršitev konkurenčne prepovedi. Gre za oblikovalno pravico, ki jo mora stranka uresničiti preko oblikovalne tožbe, ne pa samo z ugovorom. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 46/2019. Toženec bi moral navesti vsa dejstva, na katera opira zahtevo za znižanje pogodbene kazni in dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje, pa tega ni storil. Zmotni so zaključki sodišča, da bi bil toženec upravičen največ do nadomestila v višini 40 % povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi oziroma do 1.037,74 EUR, iz česar naj bi izhajalo, da naj bi bil toženec upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini, ki predstavlja 50 % do 60 % povprečne plače RS v spornem obdobju. Tega toženec ne izpostavlja, zato je sodišče v tem delu odločitev sprejelo brez trditvene podlage. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 2. in 7. člena ZPP. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da bi toženec prejel le 50 % oziroma 60 % povprečne plače v RS v spornem obdobju. Sodišče ne pojasni, zakaj upošteva minimalno in povprečno plačo v RS za julij 2019, saj je tožencu delovno razmerje prenehalo že v septembru 2017 in bi se mu nadomestilo obračunalo oziroma izplačalo že v septembru 2017. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da bi toženec pri nekem drugem nekonkurenčnem delodajalcu poleg nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule prejemal še plačo. Sodišče ne obrazloži, kakšen vpliv ima na pogodbeno kazen toženčeva izobrazba in trajanje njegovih delovnih izkušenj v zavarovalništvu. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je sledilo predlogu toženca za znižanje pogodbene kazni, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za napačen zaključek sodišča, ki je tudi brez trditvene podlage, češ da ob upoštevanju toženčeve izobrazbe in trajanje njegovih izkušenj v zavarovalništvu, izračunano nadomestilo ne bi predstavljalo ustreznega nadomestila. Sodišče ni upoštevalo, da so zaposlitvene možnosti za diplomirane ekonomiste zelo velike, da toženec ni niti poskušal poiskati druge primerne zaposlitve in da je sam podal odpoved. Nadalje ni upoštevalo vrednosti interesa tožeče stranke do pravilne izpolnitve obveznosti, zneska, ki je potreben, da pogodbenika sili k izpolnjevanju pogodbeno dogovorjenih obveznosti, trajanja kršitve, stopnje krivde toženca, potencialne škode itd. Sodišče ni primerjalo abstraktno določenih obveznosti delavca in delodajalca iz pogodbe o zaposlitvi niti ni pojasnilo, zakaj šteje, da je pogodbena kazen nesorazmerno visoka. Vprašanje primernosti višine pogodbene kazni je vezano na sorazmernost z vrednostjo in pomenom predmeta obveznosti, ki jo pogodbena kazen varuje (odločba VDSS opr. št. Pdp 1724/2004 in odločba VSLJ opr št. I Cp 3113/2016). Zmotno je stališče sodišča, ko je primernost višine pogodbene kazni zreduciralo na primerjavo višine nadomestila, do katerega bi bil toženec upravičen. Stališče je v nasprotju s stališčem VSRS v zadevah opr št. VIII Ips 173/2017 in VIII Ips 46/2019. Sodišče je določbo 252. člena OZ uporabilo napačno, saj nesorazmernosti višine pogodbene kazni ni ocenjevalo z vidika vrednosti in pomena obveznosti, zavarovane s pogodbeno kaznijo. Sodišče se pri odločitvi o stroških ni opredelilo, katere stroške je tožencu sploh priznalo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je tudi odločitev sodišča, da tožeča stranka, ki ni zastopana po odvetniku, ni upravičena do priglašenih stroškov. Tožeča stranka je priglasila materialne stroške in sodno takso, kar sodi med pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih okoliščin, na to pa je sprejelo materialno pravno zmotno odločitev.

6. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi z obrazložitvijo sodbe očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj je sledilo toženčevemu ugovoru za znižanje pogodbene kazni, med katerimi ni nasprotij, zato je bilo sodbo mogoče preizkusiti.

7. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je plačilo pogodbene kazni, ki jo tožeča stranka uveljavlja od toženca, ker se je po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugi zavarovalnici, čeprav se je s pogodbo o zaposlitvi zavezal, da po prenehanju delovnega razmerja še 24 mesecev ne bo smel brez soglasja delodajalca (med drugim) skleniti pogodbe o zaposlitvi ali katerekoli druge pogodbe civilnega prava z družbo ali samostojnim podjetnikom, ki s svojo dejavnostjo lahko konkurira delodajalcu, kar vključuje tudi opravljanje poslov zavarovalniškega posredništva in poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod, če bi pri delu lahko izkoriščal tehnična ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu (konkurenčna klavzula).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen za nedoločen čas, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 2. 2017 na delovnem mestu strokovni vodja za inovacije in digitalizacijo poslovanja v službi A.. Dne 7. 7. 2017 je toženec podal odpoved delovnega razmerja in se zaposlil pri drugi zavarovalnici. Toženec je v času zaposlitve pri tožeči stranki od 1. 3. 2013 dalje pridobil tehnična in poslovna znanja in zveze, zato je bil dogovor o konkurenčni klavzuli v njegovih pogodbah o zaposlitvi skladen z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami), Kolektivno pogodbo za zavarovalstvo Slovenije (KPZS; Ur. l. RS, št. 24/2001 s spremembami) in internimi akti, ki urejajo konkurenčno klavzulo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec že s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke s konkurenčno zavarovalnico, ki se ukvarja s podobnim naborom produktov kot tožeča stranka (avtomobilska in druga premoženjska kot tudi osebna zavarovanja na istem področju oziroma istim strankam) kršil konkurenčno klavzulo, zato tožeča stranka od njega utemeljeno uveljavlja plačilo pogodbene kazni.

9. Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorili pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne prepovedi v višini 10-kratnika toženčeve povprečne mesečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja, ki ob upoštevanju predloženih plačilnih list znaša 25.502,30 EUR.

10. Toženec je uveljavljal zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), po katerem lahko sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Podani ugovor za znižanje pogodbene kazni je utemeljeval z nesorazmernostjo medsebojnih obveznosti, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Ko je ugotovilo, da bi bil toženec upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 1.037,74 EUR, ki predstavlja le 50 % do 60 % povprečne plače v RS v spornem obdobju, je ob upoštevanju toženčeve izobrazbe (diplomiran ekonomist) ter trajanju njegovih delovnih izkušenj v zavarovalništvu (cca. 11 let) zaključilo, da tako določeno nadomestilo tožencu ne bi predstavljalo ustreznega nadomestila v položaju, v katerem bi se znašel zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Glede na to je pogodbeno kazen s 25.502,30 EUR zmanjšalo na 15.000,00 EUR. Tak zaključek pa je materialnopravno napačen.

11. Vrhovno sodišče RS je v več podobnih zadevah (npr. VIII Ips 46/2019, VIII Ips 173/2017, VIII Ips 1/2011) zavzelo stališče, da primerjava obveznosti strank, tj. primerjava višine pogodbene kazni z nadomestilom za njeno spoštovanje, ni pravilna, ker te obveznosti niso vzajemne. V zadevi opr. št. VIII Ips 46/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri znižanju pogodbene kazni treba upoštevati upravičen interes strank in (morebitno potencialno) škodo zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule itd., da glede na naravo in namen pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule ni bistveno razmerje med višino pogodbene kazni in višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ter da je prav za preprečitev konkuriranja (in s tem morebitne visoke potencialne škode) lahko načeloma primerno tudi, da se tudi nevarnost sorazmerno kratke konkurenčne dejavnosti zaščiti (odkloni oziroma poskuša preprečiti) z višjo pogodbeno kaznijo.

12. Ob upoštevanje navedenega toženčeve navedbe o nesorazmernosti, ki jih je podal le ob primerjavi dogovorjene višine nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in višine pogodbene kazni v primeru njene kršitve, ne predstavljajo podlage za znižanje pogodbene kazni po 252. členu OZ, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. To pa tudi niso navedbe, ki jih zakon predvideva za odločanje sodišča o zahtevi za znižanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni po 252. členu OZ. Ta člen dopušča možnost znižanja previsoke pogodbene kazni, če sodišče spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (primerjaj odločitev VSRS v zadevi VIII Ips 46/2019). Takih navedb in dokazov v zvezi z njimi pa toženec v obravnavanem primeru ni podal. Glede na to je tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni v višini, kot sta jo pravni stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

13. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo še 10.502,30 EUR pogodbene kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 10. 2017 do plačila.

14. Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je v postopku v celoti uspela, zato ji je toženec skladno z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, dolžan povrniti njene utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 20,00 EUR materialnih stroškov. Ni pa ji priznalo stroškov za sodno takso, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi ji bila sodna taksa za tožbo sploh odmerjena niti da je bila plačana.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je toženec dolžan povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene skladno z OT. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo povračilo stroškov sodne takse za pritožbo v znesku 270,00 EUR. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke, zato toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 464/95
• VDSS Sodba Pdp 658/2018
• VSL sodba II Cp 282/2015