VDSS Sodba Pdp 60/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožbeni zahtevek za plačilo opravljenega nadurnega dela neutemeljen že zato, ker je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Iz 3. točke tega sporazuma sicer res izhaja, da "so izpolnjene vse medsebojne obveznosti" ter da "delavec (tožnik) in delodajalec (tožena stranka) nimata več nobenih zahtevkov drug do drugega". Vendar pa pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik sporazuma, ki je napisan v slovenskem jeziku, ni razumel, in da mu ga tožena stranka pred podpisom ni prevedla. Posledično je neutemeljeno pritožbeno navajanje tožene stranke, da so določila sporazuma odražala pravo voljo obeh strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki v I. točki izreka sodbe naložilo, da je dolžna tožniku za mesece maj, september in december 2015 iz naslova neupravičenih odtegljajev od plače plačati skupno 131,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca do plačila; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (50,00 EUR za mesec oktober 2014 in 50,00 EUR za mesec september 2015), je zavrnilo. V II. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova nadurnega dela za mesece september 2013, marec 2014, september 2014, marec 2015, september 2015, marec 2016 in marec 2017 obračunati skupno 6.945,23 EUR, od posameznih bruto zneskov odvesti prispevke za socialno varnost, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca do plačila; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (razliko do bruto zneska 13.063,96 EUR), je zavrnilo, v preostalem delu (do bruto zneska 19.250,25 EUR) pa je zaradi umika tožbe postopek ustavilo. V III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela za mesece april 2013, avgust 2013 in januar 2014 v skupnem znesku 359,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za april 2013 v višini nad 119,96 EUR do 241,56 EUR, za avgust 2013 v višini nad 119,96 EUR do 241,56 EUR, za januar 2014 nad 119,96 EUR do 120,78 EUR in za december 2015 v višini 120,78 EUR), je zavrnilo. V IV. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku 210,70 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni razumel vsebine sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 30. 3. 2018. Navaja, da je bila tudi pogodba o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi, napisana v slovenskem jeziku. Razlogi sodbe so zato med seboj v nasprotju, izpodbijana odločitev pa arbitrarna. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vsa določila sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, saj odražajo resnično voljo strank. Opozarja, da je tožnika na podlagi tega sporazuma tudi odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le nekatere pravne posledice sporazuma, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede prisojenih zneskov iz naslova nadurnega dela izpostavlja izpoved tožnika, da je od leta 2011 dalje večino plačila za delo prejel glede na število prevoženih kilometrov. Tožnikova izpoved je v nasprotju z njegovimi navedbami v tožbi, da je bil plačan po običajnih pravilih, ki veljajo za mobilne delavce. Sodišče prve stopnje tožnikove izpovedi v tem delu neutemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je tožnik manipuliral s tahografi ravno zaradi dogovora o plačilu glede na število prevoženih kilometrov, saj je na ta način želel doseči višje plačilo za svoje delo. Ne drži, da mu je sama odredila prirejanje podatkov v tahografih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za vračilo neupravičeno odtegnjenih zneskov plače, plačilo opravljenega nadurnega dela, povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela ter plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "voznik težkih tovornjakov in vlačilcev" za nedoločen čas. Delovno razmerje mu je prenehalo 30. 3. 2018 na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 27. 3. 2018.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožbeni zahtevek za plačilo opravljenega nadurnega dela neutemeljen že zato, ker je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Iz 3. točke tega sporazuma sicer res izhaja, da "so izpolnjene vse medsebojne obveznosti" ter da "delavec (tožnik) in delodajalec (tožena stranka) nimata več nobenih zahtevkov drug do drugega". Vendar pa pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik sporazuma, ki je napisan v slovenskem jeziku, ni razumel, in da mu ga tožena stranka pred podpisom ni prevedla. Posledično je neutemeljeno pritožbeno navajanje tožene stranke, da so določila sporazuma odražala pravo voljo obeh strank. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje kot neveljavno šteti pogodbo o zaposlitvi, ki je bila prav tako napisana v slovenskem jeziku. To, ali je tožnik ob podpisu pogodbe o zaposlitvi razumel njeno vsebino, ne vpliva na presojo, da se je s podpisom sporazuma odpovedal plačilu za opravljeno nadurno delo. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da so razlogi sodbe glede odločilnih dejstev med seboj v nasprotju. Delovno razmerje lahko obstaja tudi brez pisne pogodbe o zaposlitvi, v obravnavanem primeru pa niti ni bilo sporno, da so se pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi dejansko izvrševale. Za odločitev v zadevi tudi ni bistveno, da je tožena stranka tožnika na podlagi spornega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja odjavila iz socialnih zavarovanj. Ker tožnik v tem sporu ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, presoja o tem, ali je sporazum predstavljal veljavno pravno podlago za odjavo tožnika iz zavarovanj, ni bila bistvena za odločitev sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega opravljenih nadur pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 45/2016 in nasl.). Ugotovilo je, da podatki iz tahografov niso verodostojni, saj je tožnik delovni čas, ki bi ga moral evidentirati kot "drugo delo" (npr. natovarjanje in raztovarjanje tovornega vozila) evidentiral kot "počitek", kar potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca za področje prometa mag. A.A.. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik opisane manipulacije s podatki iz tahografov opravljal v lastnem interesu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je to počel zaradi dogovora o plačilu po prevoženih kilometrih, v katerega je bil s strani tožene stranke prisiljen.

8. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo tožnikove izpovedi o tem, da je bila od leta 2011 dalje višina njegove plače odvisna od števila prevoženih kilometrov. Iz drugega odstavka 5. točke obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje to izpoved pri odločitvi upoštevalo in na njeni podlagi ter na podlagi ugotovljenih neskladij v tožnikovih obračunskih listih (da znesek dnevnic za nekatere mesece ni bil mnogokratnik ene dnevnice in da je tožnik v nekaterih mesecih prejel več dnevnic kot je bilo koledarskih dni) zaključilo, da so bili obračunski listi res prilagojeni obračunu plače po prevoženih kilometrih. Ker je tožnik navedbe glede dogovora o plačilu po številu prevoženih kilometrov podal že v tožbi, pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotje med tožnikovimi navedbami in izpovedjo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da obstoj omenjenega dogovora ne vpliva na pravico tožnika do plačila za opravljeno nadurno delo. Takšen dogovor namreč v primeru, ko delavcu daje manj pravic, kot mu jih zagotavlja veljavna kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca,¹ glede na določbo drugega odstavka 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ni pravno upošteven.

9. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ V relevantnem obdobju veljavna Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in nasl.) je v 61. členu določala 30 % dodatek za nadurno delo.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 74/2020
• VDSS Sodba Pdp 416/2017
• VDSS Sodba Pdp 1093/2018