VDSS Sklep Pdp 164/2020

Jedro

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino štelo, da gre pri izpostavljenih ravnanjih za med seboj nepovezane dogodke z različnimi izvajalci v večletnem časovnem obdobju, predvsem pa naj bi večino očitanih dejanj, ki jih očita tožnica intervenientu, izvajali drugi toženkini zaposleni. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev na podlagi domnev, temveč s stopnjo prepričanja. Sicer pa, kot pravilno opozarja pritožba, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni odločilno, kdo je neposredni izvajalec trpinčenja. Delodajalec odškodninsko odgovarja kot povzročitelj pri kršitvi obveznosti iz 45. člena ZDR oziroma 47. člena ZDR-1, lahko pa tudi za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (žrtvi trpinčenja) v smislu določbe prvega odstavka 147. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke z dne 16. 2. 2016 in 11. 5. 2016 in plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 35.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.299,29 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 2.336,18 EUR, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je zgolj pomagala drugim, pri delu ni bila samostojna. Napisala je zgolj en končni izdelek, čeprav je jasno izrazila željo po samostojnem preiskovanju zadev. Sodišče izpovedi prič ni povzelo korektno. Ni jasno, zakaj je verjelo stranskemu intervenientu, A.A. in B.B.. Protispisen je zaključek sodišča o skladnih izpovedih prič. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo C.C., ne pa tožnici. Verodostojnosti njene izpovedi ni ocenilo. Napačno je upoštevalo pisno izjavo D.D., ki ga ni zaslišalo. Sodišče ni opravilo celovite presoje vseh zatrjevanj tožnice. Ni obrazložilo, katera stranka nosi dokazno breme. Ni se opredelilo do navedb, da je stranski intervenient ignoriral tožničina elektronska sporočila. Zaključek o tem, da ji ni skrival dokumentacije, je protispisen. Sodišče se ni opredelilo do dokazov glede obsežnosti zadeve, ki jo je preiskovala tožnica in v zvezi s katero jo je stranski intervenient obtožil, da je porabila preveč časa. Ni pomembno, s kakšnim namenom jo je delodajalec neugodno obravnaval, ključna so objektivna dejanja in posledice pri ciljno izbranem delavcu. Sodišče ni korektno in celovito presodilo vseh dokazov glede trpinčenja. Izpodbija dokazno oceno glede tega. Pri presoji posameznih ravnanj oziroma dogodkov je treba upoštevati moč vodstvenega položaja, ki ga je zasedal stranski intervenient. Kljub napotkom pritožbenega sodišča sodišče ni dalo posebne teže izpovedim E.E. in F.F.. Opozarja, da je delodajalec tožena stranka, ne pa stranski intervenient. Zato ni pomembno, kdo je neposredni izvajalec posameznih ravnanj. Tožnica uveljavlja protispisnost, ker je interpretacija njene izpovedi, vezane na sistemsko rešitev, ki jo je želela predstaviti, v nasprotju z zvočnim posnetkom. Tožena stranka jo je šikanirala, ker ni imela interesa uporabiti znanja in izkušenj, ki si jih je tožnica pridobila v G.. Priče so potrdile, da so dopust dobile odobren, kadar so zanj zaprosile. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je bil tožnici sklep o zavrnitvi prošnje za dopust vročen prepozno. Protispisna je ugotovitev, da je stranski intervenient tožnici odhod na cepljenje prepovedal le za tisti dan. Njegova izjava o tem, kako hudo je delati na policijski postaji, je za tožnico pomenila grožnjo. V zvezi s poniževanjem zaradi powerpoint predstavitve tožnica vztraja, da ji ni dal navodil za izdelavo prezentacije. Tudi glede zadeve H. je sodišče prezrlo žaljiv odnos do tožnice. Več sodelavcev je izpovedalo o tožničinih težavah z intervenientom in vodstvom T.. Protispisnost je podana tudi glede izjave F.F.. Glede napotitve v G. tožena stranka ni konkretizirano prerekala tožničinih navedb oziroma je trdila le, da ima diskrecijo pri podaljšanju napotitve. Sodišče je preseglo trditveno podlago tožene stranke, saj ni podala navedb glede skrajšane napotitve. Tožnice nihče ni kontaktiral, bila je dejansko izolirana. Iz sporočil med tožnico in I.I. izhaja, da si je tožena stranka želela predstavnika v G.. Tožena stranka se je želela tožnice znebiti. To izhaja tudi iz izpovedi J.J. in K.K. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje L.L. o tem, da je večkrat opozoril vodstvo policije na nezakonito odpoved. Tožena stranka tožnice ni ocenila, čeprav je razpolagala s priporočilom G.. Pošte ji ni vročala na domač naslov. Ne strinja se, da je imela tožena stranka prosto presojo glede tega, koga bo vključila v projekt M. Tožnica je bila neenako obravnavana tudi glede napredovanja. Sodišče ni pojasnilo, kateri preiskovalec, poleg tožnice, je prejel navodilo, da mora vse osebe vabiti pisno. Tožena stranka ji je pri vodenju hišne preiskave dodelila A.A., čeprav je vedela, da sta v konfliktu. Za selitve iz pisarn je po izpovedih prič vedno obstajal objektiven razlog, razen pri tožnici, ki se je selila tudi brez razloga, kar ji je onemogočalo normalno delo. Nasprotuje tudi dokazni oceni glede primopredaje pred odhodom v N. (tujina). Sodišče ni upoštevalo izpovedi O.O., da o tožničini želji po premestitvi niso obvestili Urada P. MNZ. Pošiljanje prostih delovnih mest tožnici je bilo posmehovanje. Sodišče je prekinilo K.K., ko je govoril o posameznih premestitvah. Tudi mnenje psihologa je kazalo na potrebnost premestitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat.

3. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. S sodbo in sklepom Pdp 973/2018 z dne 23. 5. 2018 je tožničini pritožbi zoper izpodbijano sodbo v večjem delu (glede nepremoženjske škode) ugodilo, sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem (glede premoženjske škode) je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo, izdano v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju vztrajalo pri presoji, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni bilo, zaradi česar je tožbeni zahtevek ponovno že po temelju zavrnilo.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni res, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna. Tako je npr. v 65. točki obrazložitve sodbe pojasnilo zaključek o tem, da ne posamična ravnanja tožene stranke ne njihovo upoštevanje kot celote ne pomenijo trpinčenja niti kakršnegakoli drugega nedopustnega posega v tožničine osebnostne pravice in dostojanstvo. Pravilnost teh zaključkov pa ni le vprašanje zadostne obrazložitve sodbe, ampak se nanaša tudi na preostala dva pritožbena razloga, s tem da pritožbeno sodišče že na tem mestu poudarja, da se z navedeno presojo ne strinja.

8. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo priče L.L. o tem, da je večkrat opozoril vodstvo policije na nezakonito odpoved, ki jo je tožnici podala tožena stranka. Nezakonitost izredne odpovedi je ugotovila že Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (tako da do sodnega spora ni prišlo). To je bistvena okoliščina za odgovor na vprašanje, ali tudi ta odpoved predstavlja pomemben element v nizu očitanih ravnanj, ki pomenijo trpinčenje.

9. Tudi ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za zaslišanje R.R., ki je opravičil izostanek, zato je tožena stranka skladno z 236.a členom ZPP na poziv sodišča predložila pisno izjavo te priče. Tožnica zaslišanja priče ni zahtevala skladno s petim odstavkom 236.a člena ZPP.

10. V izpodbijani sodbi tudi ni podana na več mestih očitana protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Listine in izpovedbe niso povzete v nasprotju z njihovo vsebino. To, da se tožnica ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer se pritožbeno sodišče strinja le deloma.

11. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 11. 2010, trpinčenje uveljavlja od sredine leta 2011 dalje. Posamezni sklopi ravnanj zatrjevanega trpinčenja so v prvostopenjski sodbi zajeti po poglavjih:

- O očitkih glede dodeljevanja delovnih nalog in zadolžitev in drugih očitkov v zvezi z onemogočanjem dela,

- O očitkih glede načina odobravanja dopusta,

- O očitkih glede prepovedi cepljenja,

- O očitkih glede prepovedi druženja s sodelavci,

- O očitkih glede poniževanja pred sodelavci,

- O očitkih glede napotitve v G.,

- O izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

- O neocenjenosti tožničinega dela za leto 2014,

- O očitkih glede vročanja ji pošte med odsotnostjo z dela,

- O očitkih glede onemogočanja sodelovanja v projektu M.,

- O očitkih glede nepravilnosti pri napredovanju,

- Glede očitkov o šikaniranju pri odreditvi načina vabljenja oseb,

- Glede očitkov o siljenju v vodenje hišnih preiskav,

- O očitkih glede številnih selitev brez razloga,

- O očitkih glede trpinčenja s strani B.B. in drugih sodelavcev,

- O tožničinih očitkih, da je toženka ne želi premestiti,

- O očitkih glede načina opravljanja letnega razgovora v letu 2018,

- O očitkih glede neodzivnosti tožene stranke na prošnje in glede nepravilnega postopanja pri obravnavanju zahtev.

12. Sodišče prve stopnje je podalo obsežno obrazložitev glede navedenih posamičnih sklopov ravnanj, nato pa je pavšalno zaključilo, da tožena stranka ni nedopustno posegla v tožničine osebnostne pravice in dostojanstvo, saj da tega ne potrjujejo ne posamična ravnanja tožene stranke in tudi ne upoštevanje teh ravnanj kot celote. Premalo poudarka je dalo temu, kar pa je bistveno glede instituta trpinčenja, da četudi vsako očitano ravnanje, presojano posebej, še ni protipravno, pa ravnanja, upoštevana skupno, lahko kažejo na protipravnost in posledično na trpinčenje. Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilna za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa je to lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj.

13. Varovanje dostojanstva delavca pri delu predpisuje 45. člen ZDR oziroma 47. člen ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Po 15. členu ZJU mora delodajalec varovati javnega uslužbenca pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela.

14. Pritožbeno sodišče je, ob jasno izraženih pravnih stališčih, v razveljavitvenem sklepu Pdp 973/2018 obrazložilo, kje so napake oziroma pomanjkljivosti v dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje ter mu naložilo, da na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov ponovno presodi, ali izpostavljena ravnanja, ki so navedena v točkah 16 do 25 obrazložitve razveljavitvenega sklepa, pomenijo trpinčenje oziroma kršitev toženkine obveznosti varovanja tožničinega dostojanstva.

15. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino štelo, da gre pri izpostavljenih ravnanjih za med seboj nepovezane dogodke z različnimi izvajalci v večletnem časovnem obdobju, predvsem pa naj bi večino očitanih dejanj, ki jih očita tožnica intervenientu, izvajali drugi toženkini zaposleni. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev na podlagi domnev, temveč s stopnjo prepričanja. Sicer pa, kot pravilno opozarja pritožba, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni odločilno, kdo je neposredni izvajalec trpinčenja. Delodajalec odškodninsko odgovarja kot povzročitelj pri kršitvi obveznosti iz 45. člena ZDR oziroma 47. člena ZDR-1, lahko pa tudi za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (žrtvi trpinčenja) v smislu določbe prvega odstavka 147. člena OZ.

16. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju v zvezi z izpostavljenimi ravnanji iz razveljavitvenega sklepa ni celovito ocenilo vseh izvedenih dokazov, zlasti izpovedi tožnice in izpovedi prič E.E., K.K. in F.F.. Tako ne drži ocena sodišča, da F.F. ni znal pojasniti, kaj pomeni, da se je intervenient določenim posameznikom posvetil v “negativnem smislu”, saj je priča pojasnila, da se negativnost ne nanaša na vsebino dela, ampak na odnos do posameznika. V zvezi z očitkom tožnice, da je tožena stranka ni želela premestiti v drugo delovno okolje, pa ni upoštevalo izpovedi O.O., da o tožničinem primeru ni bil obveščen Urad P. MNZ, niti izpovedi S.S., da mora v primeru premestitve iz zdravstvenih razlogov izvajalec medicine dela dati priporočilo oziroma mnenje, ki ga je tožnica imela.

17. Glede vodenja hišne preiskave pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila to delo tožnica dolžna opraviti skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pravilni so tudi zaključki o neodobritvi rednega letnega dopusta, kar je bilo posledica delovnih potreb, medtem ko za odobritev izrednega dopusta ni bilo zakonskih pogojev. Tudi ni pomembno dejstvo, da na letnem razgovoru 21. 5. 2018 ni bila prisotna B.B., saj tožena stranka njene prisotnosti ni bila dolžna zagotoviti. Prav tako ni pomembna domnevna prepoved cepljenja niti ne okoliščine glede vročanja pošte. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnici prepovedala druženje s sodelavci.

18. Ostala ravnanja tožničinih nadrejenih, ki jih je tožnica izpostavila (odvzem zadev in dodeljevanje drugih, nepodaljšanje napotitve v G., zahtevano pisno vabljenje oseb na zaslišanje, neudeležba na projektu M.) pa je sodišče prve stopnje utemeljeno označilo kot organizacijske odločitve, ki so v pristojnosti tožene stranke. Niso utemeljeni pritožbeni očitki o nezadostni trditveni podlagi tožene stranke. Tožena stranka je dokazala, da ne držijo trditve tožnice, da je ključni razlog za navedene odločitve tožene stranke v odnosu do tožnice.

19. Tako se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka po opravljeni evalvaciji tožničinega dela po prvem letu napotitve na podlagi objektivnih kriterijev ugotovila, da podaljšanje napotitve na G. ni smotrno. To je tisto, kar je ključno za presojo dopustnosti delodajalčeve odločitve. Razloge za takšen zaključek je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v poglavju O tožničinih očitkih glede njene napotitve v G. (od 31. do 36. točke obrazložitve), na kar se, v izogib ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče. V navedenih ugotovitvah ni podlage za ugotovitev elementa trpinčenja (in s tem za priznanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode).

20. Tokrat pritožbeno sodišče sledi tožničinemu predlogu, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom (356. člen ZPP), saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja - glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi z izpostavljenimi ravnanji vztraja pri svojih napačnih stališčih in ne upošteva stališč pritožbenega sodišča. Iz predhodnega in tega razveljavitvenega sklepa so razvidna ključna izhodišča za sojenje v tem sporu, ki naj jih v novem sojenju upošteva sodišče prve stopnje. To naj v primeru ugotovitve vseh elementov odškodninske odgovornosti toženke izvede in oceni še dokaze za ugotovitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Ni namreč potrebna le ponovitev že izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi zaradi oblikovanja spremenjene dokazne ocene (347. člen ZPP), ampak dopolnitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki sploh še niso bile predmet obravnavanja na prvi stopnji (355. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1461/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 973/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 528/2019