VDSS Sodba in sklep Pdp 607/2019

Jedro

Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje. Spornega dne je v imenu tožeče stranke sklenila pogodbo - verižno kompenzacijo, za katero je vedela, da po vsebini ni verižna kompenzacija (pravni posel več udeležencev o medsebojnem odpustu dolga), temveč je šlo za zapiranje terjatev med tožečo stranko in drugo družbo z denarnim tokom (nakazili). O sklenitvi tega posla toženka ni obvestila poslovodstva tožeče stranke do začetka januarja 2015.

Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Tožeča stranka je trdila, da toženka kot računovodja ni bila nikoli pooblaščena za sklepanje pravnih poslov, ki vključujejo denarni tok in ki bi vplivali na finančni položaj tožeče stranke, toženka pa, da je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. V opisani situaciji je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev spornega posla na strani toženke (212. člen ZPP), tožeča stranka je zgolj zatrjevala negativno dejstvo o neobstoju pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka sodišču ni dokazala, da je imela pooblastilo za sklenitev spornega posla.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 9.602,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) je naložilo, da je dolžna toženki (tožnici po nasprotni tožbi) izplačati odpravnino, regres za letni dopust za leto 2016 in sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2017 v zneskih, ki so razvidni iz II. točke izreka. Zavrglo je nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov od vtoževanih regresov za letni dopust (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške postopka 392,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Z dopolnilnim sklepom z dne 12. 7. 2019 je sodišče prve stopnje toženki naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 140,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe in sklep o nadaljnjih stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da pri presoji njene odgovornosti ne more biti odločilna vsebina posla - verižne kompenzacije, temveč njena skrb, da bi čimprej prišla do likvidnostnih sredstev za nadaljnje poslovanje tožeče stranke. Toženko je zanimalo, kdaj bo prejela plačilo 11.000,00 EUR, saj je bila prisiljena iskati druge poti za ohranitev likvidnosti glede na slab finančni položaj tožeče stranke na trgu decembra 2014. Pričakovala je, da bo dolžnica tožeče stranke (družba A. d. o. o.) zamujala s plačili. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, ampak je dokazno oceno oprlo izključno na izpoved prokurista tožeče stranke, ki pa je zainteresiran za izid spora. Dokazna ocena izpovedi prokurista je enostranska in nezakonita. Sodišče ni naredilo vestne in skrbne ocene vseh dokazov. Verjelo je le prokuristu tožeče stranke, ne pa toženki in listinam, ki jih je priložila. Zato je podana kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče verjelo zgolj izpovedi prokurista. Sodišče je zaradi nasprotja med ugotovljenim dejanskim stanjem in listinami (AJPES, spletna stran B.si) storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča, da toženka ni imela pooblastil za sklenitev spornega posla. Če je tožeča stranka menila, da ni imela pooblastila, bi morala predložiti pisno listino o obsegu pooblastil računovodje. Na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Dokazno breme v zvezi s pooblastili toženke je na strani tožeče stranke. V primeru prekoračitve pooblastila bi tožeča stranka zoper toženko lahko ukrepala z uvedbo disciplinskega postopka ali kako drugače, pa ni. Nasprotuje zaključku sodišča, da je podana protipravnost, ker je toženka brez pooblastila sklenila tvegan posel. Hude malomarnosti ni mogoče utemeljevati s tveganostjo posla za nazaj niti s tem, da toženka družbe C. d. o. o. ni poznala, saj je skrbno preverila njeno boniteto pred sklenitvijo posla in si je aktivno prizadevala za poplačilo terjatve. Nepravilen je zaključek, da je ravnala hudo malomarno. Sodišče je prestrogo presojalo skrbnost računovodje. Glede na navedeno vztraja, da nista podana elementa protipravnosti in hude malomarnosti. V pritožbi zoper dopolnilni sklep toženka navaja, da je sklep preuranjen, saj je povračilo stroškov odvisno od odločitve o glavni stvari v pritožbenem postopku. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in počaka z odločitvijo do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani dopolnilni sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Toženka z očitkom te kršitve v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo relevantna dejstva (da je toženka pri sklenitvi posla ravnala samovoljno, mimo vednosti oziroma izrecnih odobritev poslovodstva tožeče stranke) in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Tudi ne drži, da obstaja nasprotje med ugotovljenimi dejstvih in dejstvi, ki izhajajo iz listin - izpisek iz AJPES, B.. Kljub sklicevanju na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba z navedbami v smeri, da izvedeni dokazi ne omogočajo zaključkov sodišča, pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa protispisnosti. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je dokazna ocena v tem delu najmanj nepopolna, če že ne napačna. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, tudi ni res, da naj bi sodišče enostavno verjelo prokuristu, ne da bi oblikovalo vestno in skrbno dokazno oceno, prav tako pri tem ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

7. Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje. Dne 25. 11. 2014 je v imenu tožeče stranke sklenila pogodbo - verižno kompenzacijo št. ..., za katero je vedela, da po vsebini ni verižna kompenzacija (pravni posel več udeležencev o medsebojnem odpustu dolga), temveč je šlo za zapiranje terjatev med tožečo stranko in družbo C. d. o. o. z denarnim tokom (nakazili). O sklenitvi tega posla toženka ni obvestila poslovodstva tožeče stranke do začetka januarja 2015.

8. Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Tožeča stranka je trdila, da toženka kot računovodja ni bila nikoli pooblaščena za sklepanje pravnih poslov, ki vključujejo denarni tok in ki bi vplivali na finančni položaj tožeče stranke, toženka pa, da je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. V opisani situaciji je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev spornega posla na strani toženke (212. člen ZPP), tožeča stranka je zgolj zatrjevala negativno dejstvo o neobstoju pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka sodišču ni dokazala, da je imela pooblastilo za sklenitev spornega posla. Verjelo je priči, prokuristu tožeče stranke D.D., da je v primeru poslov, ki vključujejo denarni tok, odločitev o sklenitvi sprejel on, toženka pa je zgolj pripravila vse potrebno do podpisa. Toženka je po ustnem pooblastilu prokurista podpisovala le klasične in verižne kompenzacije, to je posle brez denarnih tokov. Izpoved priče potrjuje tudi elektronsko sporočilo z dne 2. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je prokurist sprejemal odločitve o poslih, ki so vsebovali denarni tok. Čeprav je toženka zatrjevala, da je že pred spornim poslom sklepala posle z enako vsebino, se ob zaslišanju ni spomnila niti enega takšnega konkretnega primera. Zato je sodišče utemeljeno upoštevalo izpoved prokurista, da je sporni posel, ki vsebuje denarni tok, predstavljal neobičajen način poplačila terjatev in ga toženka ne bi smela skleniti.

9. Ključno za presojo protipravnosti je, da je toženka pri sklenitvi spornega posla ravnala samovoljno, mimo vednosti oziroma izrecnih odobritev poslovodstva tožeče stranke, zaradi česar je tožeči stranki nastala premoženjska škoda v znesku 9.602,54 EUR. Ob takšnih ugotovitvah ni pomembno toženkino vztrajanje, da jo je zanimala čimprejšnja pridobitev tekočih sredstev za nadaljnje poslovanje in da je bila primorana iskati druge poti za ohranitev likvidnosti glede na slab finančni položaj tožeče stranke. Nerelevantne so tudi toženkine navedbe, da poslovodstvo tožeče stranke ob seznanitvi s spornim poslom zoper njo ni disciplinsko ukrepalo oziroma ji ni podalo odpovedi iz krivdnih razlogov.

10. Delavec je po prvem odstavku 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) dolžan delodajalcu povrniti škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom, le v primeru, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Toženkino hudo malomarnost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo. Poudarilo je pomen skrajne nepazljivosti ter dejstvo, da je toženka izkušena računovodkinja, zato bi morala in mogla biti pazljiva, ne pa da je mimo pooblastila sklenila za tožečo stranko škodljiv posel in je o njem poslovodstvo tožeče stranke obvestila šele v začetku januarja 2015, s čimer je odstopila od ravnanja povprečno skrbnega računovodje. Zato na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe toženke o slabi finančni situaciji v podjetju in skrbnem preverjanju finančnega stanja družbe C. d. o. o.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi ostale elemente odškodninske obveznosti, torej poleg opisanih elementov protipravnosti oziroma hudo malomarnega ravnanja še nastanek škode ter vzročno zvezo med njima (prvi odstavek 131. člena OZ).

12. Toženka v pritožbi zoper dopolnilni sklep neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje počakati na pravnomočno odločitev pritožbenega sodišča, ki se nanaša na glavno stvar, in nato odločiti o povračilu nadaljnjih stroškov postopka. Po četrtem odstavku 163. člena ZPP mora sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odločiti v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Sodišče prve stopnje je dne 23. 5. 2019 izdalo sodbo, dopolnilni sklep z dne 12. 7. 2019 o povračilu sodne takse pa temelji na 3. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.). Zato odločitev o stroških postopka ni preuranjena.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani dopolnilni sklep (353. člen ZPP in 2. alineja 365. člena ZPP).

14. Stroške pritožbenega postopka je priglasila le tožeča stranka, ki jih krije sama (155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 303/2016
• VDSS sodba Pdp 1192/2015
• VDSS sodba Pdp 18/2016